Jedro

Spremenjeni zagovor pravnomočno obsojenega soobdolženca glede udeležbe soobdolženca pri kaznivi dejavnosti, vsebovan v notarsko overjeni izjavi, ne pomeni novega dokaza po 3. tč. 1. odst. 410. čl. ZKP.

Zato se takšna zahteva za obnovo kazenskega postopka zavrže.

Izrek

Pritožba obsojenega K. K. se z a v r n e kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo obsojenčevo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki je bil končan s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje z dne 19. 2. 1997, opr. št. K 62/96-150, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 24. 2. 1998, opr. št. Kp 23/98. Obsojeni je bil spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po I. odstavku 221. člena Kazenskega zakonika, za kar je bila izrečena kazen eno leto zapora. Odvzeta mu je bila premoženjska korist v znesku 6.700,00 DEM v tolarski protivrednosti. V plačilo so mu bili naloženi stroški kazenskega postopka v znesku 77.738,00 SIT in povprečnina v znesku 200.000,00 SIT.

Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil obsojeni po zagovorniku iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je njegovo spremembo ter dovolitev obnove kazenskega postopka, sicer pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritrditi je sodišču prve stopnje, da v zahtevi za obnovo zatrjevana nova dejstva in novi dokazi ne pomenijo obnovitvenega razloga po 3. točki I. odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku. Vse v zahtevi imenovane priče so bile z isto sodbo kot K. K. spoznane za krive in kaznovane s pogojnimi obsodbami zaradi istih ponarejenih spričeval, ki jih je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v takratnem kazenskem postopku pribavljal prav obsojeni K.K.. Zato takšni obsojenci v obnovitvenem postopku ne morejo biti nove priče. Enako velja zlasti za soobdolženega J.H., ki je celo overil podpis na izjavi,s katero je zanikal prvotno zatrjevano vpletenost K.K. v razpečevanje ponarejenih spričeval. Ne glede na to, da vzrok za prvotno obremenitev pritožnika ne more biti resen in zato vreden upoštevanja, na tak način pač ni mogoče doseči obnove kazenskega postopka.

Primernost izrečene kazni obsojenemu K.K. ne more biti predmet odločanja v tem pritožbenem postopku, prav tako ne vprašanje zakonitosti oziroma nezakonitosti nastopa izvrševanja kazni zapora.

Izpodbijani sklep tudi ni bil izdan z nobeno zamudo, saj ni šlo za prioritetno zadevo. V tej zadevi ni bila ugotovljena prav nobena povezava s kazensko zadevo zoper obsojenega K., ki je omenjena v pritožbi. Zato tudi ni jasno, kako naj bi omenjena zadeva vplivala na odločitev o zahtevi za obnovo kazenskega postopka.

Iz teh razlogov pritožbi ni bilo ugoditi.