Jedro

Po določilu drugega odstavka 128. člena stanovanjskega zakona (SZ), lastnik ni dolžan prodati stanovanja, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR). Po določilu tretjega odstavka 60. člena ZSR pa je bila odpoved stanovanjskega razmerja utemeljena tudi v primeru, če družinska stanovanjska hiša sicer še ni bila dograjena, imetnik stanovanjske pravice pa bi jo lahko glede na vse okoliščine primera (premoženjske razmere, stopnja dograditve objekta in podobno) dogradil (v krajšem časovnem obdobju). Navedena materialnopravna določila sta sodišči nižjih stopenj glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili pri odločanju o predmetnem sporu. To pa pomeni, da je tožena stranka po določilu drugega odstavka 128. člena SZ upravičeno odklonila prodajo spornega stanovanja tožnici.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da je toženka neupravičeno zavrnila sklenitev kupoprodajne pogodbe z njo za stanovanje v N., in tudi nadaljnji zahtevek, po katerem je toženka dolžna z njo v roku 15 dni skleniti kupoprodajno pogodbo za isto stanovanje pod pogoji stanovanjskega zakona. Tožničino pritožbo zoper tako sodbo je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter predlagala, naj se pobijana sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji izvaja, da sodišči druge in prve stopnje nista korektno uporabili določb 60. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Po določilih navedenega zakona je bilo mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje le, če je imel imetnik stanovanjske pravice prazno družinsko stanovanjsko hišo, če pa ta še ni bila dograjena, je bila mogoča odpoved v primeru, da jo je imetnik stanovanjske pravice lahko dogradil. V tem primeru pa tožničin oče nima prazne družinske stanovanjske hiše, ker gre za nedograjen objekt, ki ga tudi ne zmore dograditi. Sicer pa tožnica s spornim izvedeniškim mnenjem ni soglašala, ker je zahtevala dopolnitev mnenja že v postopku na prvi stopnji.

Na revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP po ugotovitvah revizijskega sodišča ni podana. V čem naj bi bilo podano nasprotje med odločilnimi dejstvi, revizija ne pojasni. Revizijski preizkus pobijane sodbe pa je pokazal, da je izrek sodbe sodišča druge stopnje skladen z njeno obrazložitvijo, ki vsebuje zadosti razumljiva pojasnila o vseh pravno relevantnih okoliščinah. Zato so drugačni pavšalni očitki neutemeljeni. Revizijsko sodišče samo pa ob uradnem preizkusu sodbe ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V postopkih na drugi in prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je tožničin oče imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, da z njim stanujeta njegova žena in samska tožnica kot njegov otrok, da tožničin oče poseduje družinsko hišo, ki je glede na dejanske možnosti primerna za bivanje tri do štiričlanske družine in da je hišo možno usposobiti za bivanje v času največ enega meseca, za kar bi bilo potrebno okoli 150.000,00 SIT sredstev, ki bi jih imetnik stanovanjske pravice lahko v krajšem času tudi zbral. Glede na tako dejansko stanje (ki ga tožnica v reviziji nedopustno napada - tretji odstavek 385. člena ZPP), sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili, ko sta zavrnili tožničin tožbeni zahtevek. Namreč po določilu drugega odstavka 128. člena stanovanjskega zakona (SZ), lastnik ni dolžan prodati stanovanja, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR). Po določilu tretjega odstavka 60. člena ZSR pa je bila odpoved stanovanjskega razmerja utemeljena tudi v primeru, če družinska stanovanjska hiša sicer še ni bila dograjena, imetnik stanovanjske pravice pa bi jo lahko glede na vse okoliščine primera (premoženjske razmere, stopnja dograditve objekta in podobno) dogradil (v krajšem časovnem obdobju). Navedena materialnopravna določila sta sodišči nižjih stopenj glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili pri odločanju o predmetnem sporu. To pa pomeni, da je tožena stranka po določilu drugega odstavka 128. člena SZ upravičeno odklonila prodajo spornega stanovanja tožnici (ki po ugotovitvah nižjih sodišč niti ni predložila pisne privolitve imetnika stanovanjske pravice iz 117. člena SZ). Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani v reviziji uveljavljeni ali uradoma upoštevani razlogi, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (člen 393 ZPP).