Jedro

Glede pogojev preselitve obstoječe lekarne ali podružnice lekarne ZLD-1 nima posebnih določb, vendar ne gre za pravno praznino, saj je z ustreznimi metodami razlage mogoče ugotoviti potrebno ravnanje v teh primerih. Glede na naravo dejavnosti in iz samih predpisanih zahtev, ki jih mora posamezna lekarna ali podružnica lekarne izpolnjevati, da pridobi dovoljenje za opravljanje dejavnosti, namreč jasno izhaja, da se posamezno dovoljenje izda za točno določeno lokacijo. Posledično to pomeni, da je treba tudi za preselitev lekarne ali podružnice lekarne znotraj ene občine izpeljati enak postopek kot za ustanovitev lekarne.

Iz Odloka izhaja, da v Občini Grosuplje lekarniško dejavnost izvaja tudi prizadeta stranka kot drug javni zavod, ki izpolnjuje zakonsko določene pogoje za opravljanje lekarniške dejavnosti (4. člen Odloka) in ne kot javni zavod, ki ga ustanovi občina (prvi odstavek 3. člena Odloka). ZLD-1 pa v prvem odstavku 123. člena izrecno določa, da lahko samo lekarne in podružnice lekarn, ki na dan uveljavitve ZLD-1 izvajajo lekarniško dejavnost, le to izvajajo še naprej ne glede na določbe prvega odstavka 9. (ustanovitev lekarne) in prvega odstavka 10. člena (ustanovitev podružnice lekarne) ZLD-1. Ta prehodna določba ureja le zatečeno stanje zadev in omogoča nadaljnje delovanje že delujočih lekarn in podružnic lekarn ter se ne razteza tudi na ustanavljanje novih lekarn ali novih podružnic lekarn, oziroma, glede na predhodno navedeno, tudi ne na morebitne spremembe lokacij lekarn in podružnic lekarn, za katere veljajo enaka pravila kot za novo ustanovitev lekarne. Zato za obravnavani primer določba 123. člena ZLD-1 ni uporabljiva.

Gre za situacijo iz tretjega odstavka 10. člena ZLD-1, ki določa, da izda dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne občina, na območju katere se podružnica lekarne ustanovi, na podlagi predhodnega mnenja Lekarniške zbornice Slovenije in soglasja ministrstva. Ker je tožena stranka izpodbijano soglasje izdala na napačni pravni podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo organu ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se soglasje Ministrstva za zdravje št. XX z dne 5. 3. 2018 odpravi in vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Razširitev tožbe z dne 14. 12. 2018 se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 313,50 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Zahtevek prizadete stranke Javnega zavoda Lekarna Ljubljana za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica vlaga tožbo zoper soglasje Ministrstva za zdravje, izdano na podlagi 28. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju ZLD-1), s katerim je ministrstvo ugotovilo, da so v Občini Grosuplje izpolnjeni zakonski pogoji glede mreže lekarniške dejavnosti na primarni ravni (1. točka izreka), da lahko javni zavod Lekarna Ljubljana (v nadaljevanju prizadeta stranka) glede na ugotovitev iz prejšnje točke ustanovi organizacijsko enoto Lekarna pri ZD Grosuplje, na območju Občine Grosuplje, ob pogoju, da z dnem začetka delovanja, preneha z delovanjem Lekarna A., (točka 2 izreka), da prizadeta stranka najkasneje v petnajstih dneh po prenehanju delovanja Lekarna A. o tem obvesti toženo stranko (točka 3 izreka) in da v postopku niso nastali posebni stroški (točka 4 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega soglasja izhaja, da je tožena stranka dne 16. 2. 2018 prejela vlogo prizadete stranke za podajo soglasja k odprtju organizacijske enote, Lekarna ZD Grosuplje. V postopku je tožena stranka ugotovila, da zdravstveno dejavnost na primarni ravni v Občini Grosuplje zagotavljajo Zdravstveni dom Grosuplje in zasebni zdravstveni delavci. Potreba po Lekarni pri ZD Grosuplje izhaja iz dopisa Občine Grosuplje z dne 14. 11. 2017 iz katerega tudi izhaja, da občina ocenjuje, da se bo z odprtjem Lekarne pri ZD Grosuplje, ne glede na zaprtje Lekarne A., preskrba prebivalcev z lekarniškimi storitvami v občini izboljšala. Tudi Lekarniška zbornica Slovenije je izdala pozitivno mnenje za ustanovitev lekarne Javnega zavoda Lekarna Ljubljana na območju Občine Grosuplje. Na podlagi vsega navedenega je tožena stranka podala soglasje k ustanovitvi Lekarne pri ZD Grosuplje Javnemu zavodu Lekarne Ljubljana na območju občine Grosuplje.

Povzetek navedb tožnice iz tožbe in pripravljalnih vlog

3. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano soglasje na podlagi 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da ji je bila pri njegovi izdaji kršena pravica do udeležbe v postopku, češ da je bilo soglasje izdano na podlagi neverodostojnih informacij, ki jih je organu posredovala prizadeta stranka in do teh informacij se tožnica ni mogla opredeliti. Ključni dokaz za odločitev je meritev razdalje med objektoma, ki je bil tožnici poslan v seznanitev istega dne, kot je bilo izdano izpodbijano soglasje. Meni, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo soglasja. Obrazložitev izpodbijanega soglasja je tudi v tolikšni meri pomanjkljiva, da se ga niti ne da preizkusiti. Tožnica ima izključno pravico opravljanja lekarniške dejavnosti na območju Občine Grosuplje (v skladu s 25. in 26. členom Zakona o zavodih in v smislu prve alineje 26. člena ZJZP). Za novo lokacijo lekarne ni bil izveden javni razpis v skladu z ZJN-3. Lekarniške storitve so delno zajete v Direktivi EU 2014/23/EU z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb in so podvržene osnovnim načelom javnega naročanja. Ustanovitelj Javnega zavoda Lekarna Ljubljana – Mestna občina Ljubljana (MOL) tudi nima nobene pravne podlage, da bi izdal soglasje, da Javni zavod Lekarna Ljubljana širi svojo dejavnost na območje sosednje občine, kjer deluje kot koncesionar. Pri tem se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 1114/2014-10, kjer v 8. točki sodišče navaja, da Javni zavod Lekarna Ljubljana ni stvarnopravno legitimiran za odprtje lekarne na območju, za katerega ni bil ustanovljen, saj mu ta pravica ne pripada. V 9. točki sodbe sodišče tako ugotovi, da lahko Javni zavod Lekarna Ljubljana poslovne enote lekarn ustanavlja samo na območju občine ustanovitelja, to je MOL. Na podlagi navedenega tožnica sodišču predlaga, da izvede vse predlagane dokaze, nato pa izpodbijano soglasje odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožnica je v nadaljevanju postopka vložila več pripravljalnih vlog. V njih poudarja, da je bil sklep, ki ji priznava pravico biti stranka v postopku, izdan šele takrat, ko je bil postopek odločanja o izdaji soglasja Javnemu zavodu Lekarna Ljubljana že zaključen. Na ta način ji je tožena stranka dejansko dala le pravico do pritožbe, ne pa tudi možnosti aktivnega sodelovanja v upravnem postopku izdaje izpodbijanega soglasja. Občina Grosuplje ni ustanoviteljica javnega zavoda Lekarna Ljubljana. Ker je Javni zavod Lekarna Ljubljana zaprl eno lekarno, mu to ne daje pravice, da na istem območju odpre drugo lekarno. Do 19. 4. 2012 je Javni zavod Lekarna Ljubljana deloval na območju, kjer javno pooblastilo ni bilo podeljeno, po tem datumu pa je drugače. Nov zakon ZLD-1 je glede tega še bolj jasen in ne dopušča nobenega dvoma. Z izpodbijanim sklepom (pravilno soglasjem) je toženka presegla svoja pooblastila in nesorazmerno posegla v pravice tožnice, pridobljene s koncesijo. Tožena stranka nima pravne podlage, da bi dala dovoljenje na istem območju za lekarno na podlagi 28. člena in še na podlagi 67. člena. Občinski javni zavodi lahko na območju občine ustanoviteljice ustanavljajo podružnice pod enakimi kriteriji kot zasebne lekarne. To pomeni, da glede na veljavno javno pooblastilo, ki ga ima tožnica, lahko Občina Grosuplje izda soglasje tožnici, da odpre novo podružnico svoje lekarne na lokaciji na naslovu B.B., nikakor pa takega soglasja ne more podeliti Javnemu zavodu Lekarna Ljubljana. Meni, da pogoji za ustanovitev nove lekarne v Grosuplju niso izpolnjeni. V pripravljalni vlogi z dne 14. 12. 2018 tožnica razširja tožbeni zahtevek in predlaga, da sodišče dodatno razsodi, da prepuščanje dobička javnemu zavodu Lekarna Ljubljana s strani njegovega ustanovitelja MOL, za namene investicije v gradnjo nove lekarne v Grosupljem, pomeni nedovoljeno državno pomoč v smislu 107. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije, v višini 319.382 EUR ter da prepuščanje dobičkov javnemu zavodu Lekarna Ljubljana, ki jih ta ustvari na območju občine Grosuplje, s strani občine Grosuplje, pomeni nedovoljeno državno pomoč v smislu 107. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije. V nadaljnji pripravljalni vlogi predlaga, da sodišče postavi predhodno vprašanje sodišču EU glede obstoja nedovoljene državne pomoči v smislu 107. člena PDEU.

5. Hkrati s tožbo je tožnica vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe o kateri je sodišče sodišče odločilo s sklepom opr. št. I U 553/2018-12 dne 21. 3. 2018. Tožnica je ponovni predlog za izdajo začasne odredbe vložila dne 14. 12. 2018. Tudi ta predlog je sodišče zavrnilo s sklepom opr. št. I U 553/2018-52 z dne 19. 12. 2018. Povzetek navedb tožene stranke iz odgovora na tožbo in pripravljalnih vlog

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti zavrača tožbene očitke. V skladu z določili prvega odstavka 27. člena ZLD-1 javni lekarniški zavod na primarni ravni na svojem območju ustanovi občina ali več sosednjih občin skupaj po predhodnem mnenju pristojne zbornice in s soglasjem ministrstva. Ustanovitelji so na podlagi določila prvega odstavka 122. člena ZLD-1 dolžni svoje akte o ustanovitvi, organiziranost in delovanje obstoječih javnih zavodov uskladiti z določili ZLD-1 v dveh letih od uveljavitve ZLD-1 (do 28. 1. 2019). Na področju Občine Grosuplje delujejo tri lekarne. Dve lekarni Javnega zavoda Lekarna Ljubljana: Lekarna Grosuplje (ki deluje že od leta 1960, torej še pred sprejemom veljavnega ZLD) in Lekarna A.A. (ki deluje od leta 2010 in se bo oziroma se je že zaprla s pričetkom delovanja Lekarne pri ZD Grosuplje) ter Lekarna C.C. (ki deluje od leta 2012). Gre za obstoječa pravna razmerja, ki so jih občine med seboj urejale s sklepanjem pogodb o medsebojnih razmerjih oziroma s sklepanjem pogodb z javnim lekarniškim zavodom (v tem primeru Lekarna Ljubljana). Iz pogodb je razvidna volja strank, da določen javni lekarniški zavod izvaja lekarniško dejavnost na območju občine Grosuplje. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe in potrditev izpodbijanega akta.

7. V pripravljalni vlogi tožena stranka pojasnjuje, da je bil postopek verifikacije Lekarne pri ZD Grosuplje v Občini Grosuplje začet po uveljavitvi ZLD-1. Ministrstvo za zdravje na podlagi 28. člena ZLD-1 izdalo soglasje k ustanovitvi lekarne javnega lekarniškega zavoda, ker je ocenilo, da izpolnjuje pogoje mreže izvajalcev lekarniške dejavnosti, ki je na primarni ravni določena na podlagi potreb prebivalstva po dostopu do zdravil in drugih izdelkov za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja (dopis Občine), števila prebivalcev na gravitacijskem območju lekarne (20.520 prebivalcev, kar v skladu s kriteriji iz prvega odstavka 9. člena ZLD-1 zadošča za delovanje treh lekarn), cestna razdalja med lekarnami (402,03 metrov, s čimer je izpolnjen zakonski pogoj glede najmanjše razdalje med obstoječo lekarno in novo lekarno) in prisotnosti zdravstvene dejavnosti na primarni ravni (zdravstveno dejavnost na primarni ravni v Občini Grosuplje zagotavljajo Zdravstveni dom Grosuplje in zasebni zdravstveni delavci). Občina Grosuplje je sprejela Odlok o načinu izvajanja lekarniške dejavnosti v Javnem zavodu Lekarna Ljubljana na območju Občine Grosuplje, ki v 5. členu določa, da občina sklene pogodbo, v kateri se na novo določijo bistvene pravice in obveznosti izvajanja javne službe. V konkretnem primeru gre za preselitev lekarne (s pričetkom njenega delovanja je prenehala delovati Lekarna A Lekarne Ljubljana) in ne za novo lekarno.

Povzetek navedb prizadete stranke iz odgovora na tožbo in pripravljalnih vlog

8. Sodišče je po prvem odstavku 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v postopek kot prizadeto stranko pritegnilo tudi Lekarno Ljubljana, ki je podala odgovor na tožbo in več pripravljalnih vlog. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrže oziroma podrejeno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Meni, da je tožba procesno in materialnopravno neutemeljena, zaradi česar jo je treba primarno zavreči, ker koncesionarka ne more imeti posebnega položaja stranskega intervenienta v neobstoječem upravnem postopku, saj je pridobitev soglasja po 28. členu ZLD-1 v resnici le eno od procesnih dejanj upravnega organa v postopku verifikacije lekarne. Meni, da je mogoče soglasje po 28. členu ZLD-1 izpodbijati le v okviru odločitve o glavni stvari (verifikaciji). ZLD-1 v zvezi z izdajo predhodnega mnenja in soglasja ministrstva ne predpisuje nobenega postopka, kot v primeru verifikacije, kar pomeni, da se tudi morebitno soglasje ministrstva ne izdaja v upravnem postopku, zaradi česar zoper izdano soglasje tožnica ne bi smela imeti posebnega pravnega sredstva. Stranski udeleženec v Občini Grosuplje ne opravlja lekarniške dejavnosti kot koncesionar. Opravljanje lekarniške dejavnosti na primarni ravni se lahko v okviru koncesije izvaja pod pogoji, določenimi v ZLD-1, primarno pa je podeljeno javnim zavodom. Soglasje je izjava volje. Pravne posledice postopka pa nastopijo praviloma šele s končno odločitvijo pristojnega organa - z izdajo odločbe o verifikaciji. Meni, da v konkretnem primeru ne gre za novo opravljanje dejavnosti zunaj občine ustanoviteljice lekarne. V tovrstnih primerih je treba upoštevati tudi določbo 123. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (ZLD-1), ki zagotavlja delovanje mreže lekarn v obsegu, kot je bila na dan uveljavitve zakona. Ustanovitelji pa morajo uskladiti svoje akte o ustanovitvi, organiziranosti in delovanju obstoječih javnih zavodov z ZLD-1 v dveh letih od uveljavitve zakona (prvi odstavek 121. člena ZLD-1). V prehodnem obdobju je Občina Grosuplje sprejela Odlok o načinu izvajanja lekarniške dejavnosti v Javnem zavodu Lekarna Ljubljana na območju Občine Grosuplje, v katerem je v 5. členu določeno, da občina sklene pogodbo, v kateri se na novo določijo bistvene pravice in obveznosti izvajalca javne službe in je tako na novo pristopila k urejanju teh vprašanj. V pristojnosti lokalne skupnosti pa je odločitev, na kakšen način se bo na njenem območju izvajala javna služba lekarniške dejavnosti (sklep Višjega sodišča v Kopru Cpg 345/2015). Prizadeta stranka nasprotuje razširitvi tožbenega zahtevka, saj meni, da naslovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o tovrstnih zahtevkih, ki se ne nanašajo na izpodbijanje konkretnega dokončnega upravnega akta.

9. Vse tri stranke so podale pisno soglasje, da sodišče skladno z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1 v sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave.

K I. točki izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. Lekarniška dejavnost je javna zdravstvena služba, ki se izvaja na primarni, sekundarni in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti. Mrežo lekarniške dejavnosti v skladu z ZLD-1 na primarni ravni zagotavlja občina ali več sosednjih občin skupaj, na sekundarni in terciarni ravni pa država (5. člena ZLD-1). Izvajalec lekarniške dejavnosti je fizična ali pravna oseba s koncesijo za izvajanje lekarniške dejavnosti v skladu z ZLD-1 (kar je tožnica), javni lekarniški zavod (kar je prizadeta stranka), bolnišnica ali drugi izvajalci v skladu z ZLD-1 (8. točka 4. člena ZLD-1). Lekarniška dejavnost na primarni ravni se izvaja v lekarni, podružnici lekarne ali s priročno zalogo zdravil (prvi odstavek 8. člena ZLD-1). Lekarniško dejavnost izvajajo izvajalci lekarniške dejavnosti na podlagi dovoljenja iz prvega odstavka 67. člena ZLD-11 (prvi odstavek 25. člena ZLD-1). Tudi podružnica lekarne začne izvajati lekarniško dejavnost, ko ji je izdano dovoljenje v skladu s prvim odstavkom 67. člena ZLD-1 (sedmi odstavek 10. člena ZLD-1).

12. Podružnica lekarne se ustanovi na območjih, kjer število prebivalcev na gravitacijskem območju podružnice presega 2500 in je v kraju organizirana zdravstvena dejavnost na primarni ravni (prvi odstavek 10. člena ZLD-1). Dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne izda občina, na območju katere se podružnica lekarne ustanovi, na podlagi predhodnega mnenja Lekarniške zbornice Slovenije in soglasja ministrstva (tretji odstavek 10. člena ZLD-1). Podružnico lekarne kot svojo organizacijsko enoto za izvajanje lekarniške dejavnosti na območju občine ustanoviteljice oziroma občin soustanoviteljic pa lahko v skladu z mrežo lekarniške dejavnosti na primarni ravni po predhodnem mnenju pristojne zbornice in s soglasjem ministrstva (28. člen ZLD-1) ustanovi tudi javni lekarniški zavod2. 13. Glede pogojev preselitve obstoječe lekarne ali podružnice lekarne ZLD-1 nima posebnih določb, vendar ne gre za pravno praznino, saj je z ustreznimi metodami razlage mogoče ugotoviti potrebno ravnanje v teh primerih. Glede na naravo dejavnosti in iz samih predpisanih zahtev, ki jih mora posamezna lekarna ali podružnica lekarne izpolnjevati, da pridobi dovoljenje za opravljanje dejavnosti, namreč jasno izhaja, da se posamezno dovoljenje izda za točno določeno lokacijo. Posledično to pomeni, da je treba tudi za preselitev lekarne ali podružnice lekarne znotraj ene občine izpeljati enak postopek kot za ustanovitev lekarne.

14. V konkretnem primeru je prizadeta stranka, ki je javni lekarniški zavod, želela preseliti podružnico lekarne, ki jo je imela že dalj časa odprto v Občini Grosuplje na novo lokacijo. Za preselitev je potrebovala pridobiti novo dovoljenje za izvajanje lekarniške dejavnosti v podružnici lekarne (verifikacijo), ki ga na podlagi izrecne določbe 67. ZLD-1 izda ministrstvo. V okviru tega postopka je v nadaljevanju od tožene stranke želela pridobiti tudi soglasje iz 28. člena ZLD-1. Navedeno soglasje je predmet sodne presoje v tem upravnem sporu.

15. Glede izpodbijanega soglasja sodišče ugotavlja, da je to izdano na podlagi 28. člena ZLD-1 in da je tako soglasje, glede na zahteve iz 2. člena ZUS-1, upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.3 Gre namreč za akt, ki daje neposredno pravno podlago javnemu lekarniškemu zavodu na primarni ravni, da ustanovi podružnico lekarne kot svojo organizacijsko enoto na območju občine ustanoviteljice in je s takim soglasjem torej odločeno v upravnem postopku o določeni pravici. Javni lekarniški zavod lahko namreč po pridobitvi takšnega soglasja (in mnenja pristojne zbornice) neposredno ustanovi lekarno in podružnico lekarne na območju občine ustanoviteljice, brez da bi morala biti s strani občine ustanoviteljice izdana kakršna koli nadaljnja upravna odločba. Pri tem tožena stranka in prizadeta stranka očitno štejeta tudi, da imata na podlagi Odloka o načinu izvajanja lekarniške dejavnosti v Javnem zavodu Lekarna Ljubljana na območju občine Grosuplje (Uradni list RS, št. 74/2017, v nadaljevanju Odlok) urejeno pravno podlago za organizacijo nove lekarne pri ZD Grosuplje (četrti odstavek 5. člena Odloka). Takšno stališče pa je po mnenju sodišča zmotno. Iz Odloka izhaja, da v Občini Grosuplje lekarniško dejavnost izvaja tudi prizadeta stranka kot drug javni zavod, ki izpolnjuje zakonsko določene pogoje za opravljanje lekarniške dejavnosti (4. člen Odloka) in ne kot javni zavod, ki ga ustanovi občina (prvi odstavek 3. člena Odloka). ZLD-1 pa v prvem odstavku 123. člena izrecno določa, da lahko samo lekarne in podružnice lekarn, ki na dan uveljavitve ZLD-1 izvajajo lekarniško dejavnost, le to izvajajo še naprej ne glede na določbe prvega odstavka 9. (ustanovitev lekarne) in prvega odstavka 10. člena (ustanovitev podružnice lekarne) ZLD-1. Ta prehodna določba ureja le zatečeno stanje zadev in omogoča nadaljnje delovanje že delujočih lekarn in podružnic lekarn ter se ne razteza tudi na ustanavljanje novih lekarn ali novih podružnic lekarn, oziroma, glede na predhodno navedeno, tudi ne na morebitne spremembe lokacij lekarn in podružnic lekarn, za katere veljajo enaka pravila kot za novo ustanovitev lekarne. Zato za obravnavani primer določba 123. člena ZLD-1 ni uporabljiva.

16. Ker Javni zavod Lekarna Ljubljana ni stvarnopravno legitimiran za odprtje lekarne na območju, za katerega ni bil ustanovljen (območje občine, ki ni njegova ustanoviteljica4), posledično tudi ne gre za situacijo iz 28. člena ZLD-15 temveč za situacijo iz tretjega odstavka 10. člena ZLD-1, ki določa, da izda dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne občina, na območju katere se podružnica lekarne ustanovi, na podlagi predhodnega mnenja Lekarniške zbornice Slovenije in soglasja ministrstva. Ker je tožena stranka izpodbijano soglasje izdala na napačni pravni podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo organu ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče akt odpravilo zaradi kršitve materialnega prava, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K II. točki izreka:

17. Razširitev tožbe z dne 14. 12. 20186 se kot prepozna zavrže na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Vložena je namreč po poteku 30 dni od vročitve izpodbijanega soglasja in torej po poteku roka za vložitev tožbe (28. člen ZUS-1).7 K III. točki izreka:

18. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnica pa je v postopku imele pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V postopku je tožnica stvar dodatno pojasnjevala z obrazloženimi vlogami, zato se ji priznajo nadaljnji stroški v višini 28,50 EUR (4. člen Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

K IV. točki izreka:

19. Glede vprašanja stroškov postopka prizadete stranke je sodišče odločalo ob uporabi določb ZPP8, ki se v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki se uporabljajo v upravnem sporu, če ZUS-1 ne določa drugače. Uporabiti je treba tiste določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Glede na to, da je prizadeta stranka nastopala na strani tožene stranke, ki v tem upravnem sporu ni uspela, ji posledično ne gre povrnitev stroškov.

1 67. člen ZLD-1 določa pogoje za izvajanje lekarniške dejavnosti. Določeni so posebni pogoji glede kadra, prostorov, opreme, zaloge in vrste zdravi ter vodenja dokumentacije. Dovoljenje izda ministrstvo. 2 Javni lekarniški zavod na primarni ravni na svojem območju ustanovi občina ali več sosednjih občin skupaj po predhodnem mnenju pristojne zbornice in s soglasjem ministrstva (prvi odstavek 27. člena ZLD-1). 3 Za razliko od soglasja, ki ga izda ministrstvo na podlagi tretjega odstavka 10. člena ZLD-1. 4 Dejstvo, da je ustanovila prizadeto stranko Mestna občina Ljubljana, med strankami ni sporno. 5 Ko gre za ustanovitev podružnice lekarne na območju občine ustanoviteljice. 6 Tožnica razširja tožbeni zahtevek in poleg postavljenih zahtevkov predlaga še, da sodišče razsodi: - prepuščanje dobičkov javnemu zavodu Lekarna Ljubljana s strani njenega ustanovitelja, Mestne občine Ljubljana, za namene investicije v gradnjo nove lekarne v Grosuplje, pomeni nedovoljeno državno pomoč v smislu 107. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, v višini 319.382 EUR; - prepuščanje dobičkov javnemu zavodu Lekarna Ljubljana, ki jih ta ustvari na območju Občine Grosuplje, s strani Občine Grosuplje, pomeni nedovoljeno državno pomoč v smislu 107. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. 7 Tako sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 66/2010 z dne 16. 12. 2021. 8 Tako sklep VSRS opr. št. I Up 191/2015, točka 6. obrazložitve.