Jedro

Sodišče po pravilih ZPP ni vezano na program vodenja postopka in ga lahko med postopkom spremeni ali dopolni (četrti odstavek 279.č člena ZPP), prav tako v nadaljnjem teku postopka ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep (četrti odstavek 287. člena ZPP), zato sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka s tem, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predvidelo v programu vodenja postopka ali v prejšnjih dokaznih sklepih.

Skladno s šestim odstavkom 226. člena ZPP se listine na naroku preberejo le, če je poudarek na dobesednem zapisu ali če sodnik to oceni za potrebno. Z oceno, da to v zadevi ni potrebno, sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih kršitev, v pritožbi pa tožnica niti ne navaja razloga za nujnost branja listin na naroku za glavno obravnavo.

V četrtem odstavku 125.a člena ZPP je urejena pravica stranke do dostopa do zvočnega posnetka naroka. S pošiljanjem zvočnih datotek v elektronski obliki je sodišče prve stopnje tožnici oziroma njenemu pooblaščencu omogočilo dostop do njih, s čimer je zakonsko obveznost izpolnilo, tožnica oziroma njen pooblaščenec pa bi lahko (glede na to, da naj ustrezne programske opreme za njihovo poslušanje ne bi imela) do posnetka dostopala na sodišču, česar pa nista zahtevala.

Za začetek teka roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 je odločilno, kdaj je bila odpoved delavcu pravilno vročena oziroma, če mu ni bila (pravilno) vročena, kdaj je izvedel za to, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana. V predmetni zadevi to pomeni, da bi toženka morala dokazati, da je bila izredna odpoved z dne 19. 3. 2024 tožnici 4. 4. 2024 pravilno vročena s fikcijo, ali da je bila tožnica z vsebino odpovedi dejansko seznanjena pred 27. 4. 2024.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, vloženo dne 27. 5. 2024 in modificirano dne 3. 3. 2025. Sklenilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sklep vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožnica. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. Navaja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni sledilo navodilom pritožbenega sodišča, saj ni izvedlo kontradiktornega postopka. Očita mu, da ni sledilo programu vodenja postopka in sprejetemu dokaznemu sklepu, da je kršilo načelo ustnosti in neposrednosti, ker na narokih ni prebralo listin, brez ustrezne obrazložitve ni izvedlo drugih dokazov, z izjemo zaslišanja tožnice v zvezi z vročitvijo odpovedi. Zatrjuje kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje v zvezi s poslušanjem in prepisom zvočnega posnetka očita kršitev pravic do izjave, do enakega varstva pravic, načela kontradiktornosti ter onemogočanje sodelovanja v postopku (22. člena Ustave in 6. člena EKČP). Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja o datumu, ko se je tožnica dejansko seznanila z izredno odpovedjo. Meni, da bi se moralo opredeliti do trditev v zvezi s spornim ravnanjem vročevalca A. A. in tožničinim ustrezno skrbnim ravnanjem. Vztraja, da ji detektiv ni pojasnil razloga nameravanega obiska in ji ni povedal, da ji želi nekaj vročiti, ter da je 19. 3. 2024 le preverjal njen bolniški stalež, kar izhaja iz listine, ki jo je tega dne pustil na njenem naslovu. Meni, da ni jasno, zakaj je detektiv tožnici vročal izredno odpoved po tem, ko je bila toženka obveščena o začasni spremembi tožničinega bivanja; odločitev je protispisna. Trdi, da ni pričakovala odpovedi, temveč poziv nazaj na delo. Nasprotuje posplošeni in preuranjeni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da njeni izpovedi ne verjame, in ugotovitvam o izogibanju vročitvi. Navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da je 19. 3. 2024 vedela za namen pisanja, ki ji ga je detektiv nameraval vročiti, glede listin v spisu (npr. obrazca kontrola bolniškega staleža z dne 19. 3. 2024) se namreč ni izreklo. Opozarja na neprimeren odnos sodišča do tožnice. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5.Zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka (8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ter ustavnih in mednarodnih človekovih pravic (22. člen Ustave in 6. člen EKČP) niso podane. Sodišče po pravilih ZPP ni vezano na program vodenja postopka in ga lahko med postopkom spremeni ali dopolni (četrti odstavek 279.č člena ZPP), prav tako v nadaljnjem teku postopka ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep (četrti odstavek 287. člena ZPP), zato sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka s tem, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predvidelo v programu vodenja postopka ali v prejšnjih dokaznih sklepih. Skladno s šestim odstavkom 226. člena ZPP se listine na naroku preberejo le, če je poudarek na dobesednem zapisu ali če sodnik to oceni za potrebno. Z oceno, da to v zadevi ni potrebno, sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih kršitev, v pritožbi pa tožnica niti ne navaja razloga za nujnost branja listin na naroku za glavno obravnavo. S sklicevanjem na listino o kontroli bolniškega staleža (listina A 20) po vsebini nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ne zatrjuje pa, da bi bil v njej poudarek na dobesednem zapisu. Kršitev določb postopka zaradi nebranja listin tako ni podana. Vendar pa ne pomeni kršitve niti razlogovanje sodišča prve stopnje o neprimernosti tožničinega (domnevnega) izmikanja vročitvi.

6.S sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zavrglo tožbo kot prepozno. Štelo je, da se je tožnica z vsebino izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (z dne 19. 3. 2024) seznanila najkasneje 28. 3. 2024, zato je bila tožba z dne 27. 5. 2024 vložena po izteku 30-dnevnega roka od vročitve.

7.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo drugič. S prvim sklepom z dne 3. 9. 2024 je tožbo zavrglo kot prepozno; po pritožbi tožnice ga je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 492/2024 z dne 13. 11. 2024 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek z navodilom, naj sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem pravočasnosti tožbe izvede kontradiktorni dokazni postopek za ugotovitev datuma vročitve odpovedi oziroma tožničine seznanitve z njo. Sodišče prve stopnje je v novem postopku za ugotovitev datuma, ko se je tožnica seznanila z odpovedjo, zaslišalo tožnico in vpogledalo v listine v spisu.

8.Pritožba utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožbo z dne 27. 5. 2024 vložila prepozno. Sodišče prve stopnje je namreč materialnopravno zmotno štelo, da je bila tožnica s tem, da naj bi zelo dobro vedela, kaj vsebuje sporna pošiljka, ki ji jo je 19. 3. 2024 skušal vročiti zasebni detektiv, najkasneje 28. 3. 2024 seznanjena z vsebino te pošiljke.

9.Za začetek teka roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 je odločilno, kdaj je bila odpoved delavcu pravilno vročena oziroma, če mu ni bila (pravilno) vročena, kdaj je izvedel za to, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana. V predmetni zadevi to pomeni, da bi toženka morala dokazati, da je bila izredna odpoved z dne 19. 3. 2024 tožnici 4. 4. 2024 pravilno vročena s fikcijo, ali da je bila tožnica z vsebino odpovedi dejansko seznanjena pred 27. 4. 2024.

10.V zvezi s pravilnostjo vročitve izredne odpovedi z dne 19. 3. 2024 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je detektiv tega dne na naslovu B. tožnico iskal, pa je ni našel, ter da ji je ta dan v nabiralniku pustil obvestilo o poskusu vročitve ter pojasnilo, da ga lahko v roku 15 dni prevzame, nato pa je 4. 4. 2024 pustil pisanje v poštnem nabiralniku na tem naslovu. Skladno z ZPP in ustaljeno sodno prakso je naslovniku sodnega pisanja treba omogočiti, da dokaže, da vročitev po fikciji ni bila pravilna, namen določb o nadomestnem vročanju je namreč, da zagotavljajo razumno pričakovanje, da se bo naslovnik lahko pravočasno seznanil z vročenim pisanjem. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da ne dvomi, da je tožnica toženko obvestila o začasnem prebivališču 18. 3. 2024, kot izhaja iz listin A 22 oziroma B 9. Toženka je kljub temu, da je bila obveščena o spremembi naslova za vročanje pisanj, ki se nanašajo na tožnico, vročala izredno odpoved na naslovu B., kjer detektiv tudi dejansko tožnice ni našel. Razlogovanje sodišča prve stopnje o tem, da bi morala tožnica detektiva počakati, ni pravno pomembno, oziroma drugače: dejstvo, da je bila tožnica ob njegovem obisku odsotna, ne povzroči pravilnosti vročitve. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve povzelo poročilo detektiva o opravljeni storitvi (B 2), iz katere izhaja, da je na naslovu, na katerem naj bi tožnici po navodilih toženke vročil pisanje, govoril z njeno mamo. Skladno z določbo tretjega odstavka 142. člena ZPP je vročitev po tej določbi dopustna le, če ni možna vročitev pisanja po prvem odstavku 140. člena ZPP. Ta določa, da če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, se pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti (prim. odločitev pritožbenega sodišča Pdp 401/2014). Ne iz poročila detektiva ne iz vročilnice (B 1) ne izhaja, da je vročevalec poskušal s t. i. nadomestno vročitvijo tožničini materi. Glede na to, da je vročevalec vročal pisanje tožnici na naslov, ki ni bil tisti, ki ga je tožnica toženki sporočila kot svoj naslov za vročanje, ter zato, ker postopek osebnega vročanja odpovedi ni potekal tako, kot to določata tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP, pogoj za zakonsko fikcijo vročitve odpovedi ni izpolnjen, zaradi česar rok za vložitev tožbe ni mogel začeti teči 4. 4. 2024. Ker vročanje s fikcijo že zaradi navedenega ni bilo pravilno, pritožbeno sodišče ne presoja tožničinega zatrjevanja, da ni vedela, da ji bo detektiv tega dne poskušal karkoli vročiti oziroma da ni bila seznanjena s tem, da ji bo vročil odpoved, niti trditve, da ji tega dne v nabiralniku ni pustil obvestila o poskusu vročitve pisanja, temveč le obvestilo o kontroli bolniškega staleža. Za odločitev ni bistveno niti, da je bila tožnica 4. 4. 2024 v tujini (in je imela v tujini tedaj tudi prijavljeno začasno prebivališče - A 23), saj je za vročitev s fikcijo pomembno le, da je naslovniku pod pogoji iz 141. člena ZPP pravilno vročeno obvestilo o pošiljki, ne pa, ali je v času izteka 15-dnevnega roka za prevzem pošiljke doma oziroma ali mu je pošiljka tedaj sploh puščena v nabiralniku.

11.Rok za vložitev tožbe pa prav tako ni mogel začeti teči že 28. 3. 2024, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, saj tega dne tožnica ni bila seznanjena s kršitvijo (tj. vsebino izredne odpovedi z dne 19. 3. 2024). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka namreč materialnopravno zmotno štelo, da je bila tožnica najkasneje 28. 3. 2024 dejansko seznanjena z vsebino pošiljke, ki ji jo je vročal zasebni detektiv. Toženka ni zatrjevala, da bi bila sama izredna odpoved pred 4. 4. 2024 puščena na naslovu B., ali izročena članom njenega gospodinjstva (materi ali sestri, ki sta se na tem naslovu nahajali), temveč je zatrjevala, da ji je bilo na tem naslovu 19. 3. 2024 puščeno le obvestilo o poskusu vročitve pisanja (izredne odpovedi) in pojasnilo, kje ga lahko prevzame v roku 15 dni. Toženka tudi ni zatrjevala, da bi tožnica pisanje z odpovedjo v tem roku prevzela in se z njim seznanila oziroma imela možnost seznaniti in kdaj. Ker na navedenem naslovu pisanje ni bilo puščeno, se tožnica 28. 3. 2024, ko naj bi ga obiskala, z vsebino pisanja ni mogla seznaniti. Tudi če bi se tega dne seznanila z obvestilom o poskusu vročitve pisanja, ki naj bi ga detektiv pustil v nabiralniku 19. 3. 2024 (kar tožnica sicer prereka), seznanitve z dejstvom, da je prišlo do poskusa vročitve in da jo pisanje/odpoved nekje čaka, ni mogoče šteti za dejansko seznanitev z vsebino pisanja (da je tožnica seznanjena s kršitvijo), torej trenutka, od katerega teče 30-dnevni rok za sodno varstvo.

12.Ker toženka ni dokazala, da bi bila tožnica pred vrnitvijo iz tujine dejansko seznanjena z vsebino odpovedi oziroma da bi ji bila ta pred 27. 4. 2024 pravilno vročena, je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP), v katerem naj upošteva, da je tožnica pravočasno vložila tožbo za izpodbijanje zakonitosti izredne odpovedi z dne 19. 3. 2024, in po izvedbi ustreznih dokazov za ugotovitev pravno pomembnih dejstev po vsebini odloči o tožbenem zahtevku. Prvič pritožbeno sodišče ne more po vsebini razsoditi o zakonitosti odpovedi, zato je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenemu predlogu za vrnitev zadeve pred drug senat po 356. členu ZPP, saj v zadevi po vsebini sodišče prve stopnje še ni odločalo, pri (zmotnih) materialnopravnih stališčih v zvezi s pravočasnostjo tožbe pa ne bo več moglo vztrajati glede na to, da je tožba vložena pravočasno. Ker niso bile ugotovljene zatrjevane postopkovne kršitve oziroma kršitve ustavnih in konvencijskih pravic, to ne more biti razlog za predodelitev zadeve drugemu sodniku oziroma pred drug senat.

13.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Zveza: