Jedro

Pri delu na strehi delodajalec - tožena stranka ni poskrbel za varno delo. Na gradbišču ni bilo zaščitnih pasov in varnostnih vrvi.

Lovilni odri niso bili postavljeni. Delovodja je kljub temu odredil delo na strehi. Tožena stranka ni dokazala soodgovornosti tožnika za nesrečo, zato je na podlagi 177. člena ZOR zanjo sama odgovorna.

Tožnik (roj. 20.3.1952) je zaradi padca s strehe (dne 4.10.1990) utrpel zlom šestega in sedmega prsnega vretenca, okvaro hrbtnega mozga - hrbtenjače v prsnem delu, udarec na desno stran prsnega koša, zlom reber na desni strani, izliv krvi v prevralni - pljučni prostor, pretres možganov v opazovanju in ohromitev spodnjega dela telesa in okončin (paraplegija). Utrpel je tako imenovano katastrofalno škodo, zato je bila doslej prisojena odškodnina (15,000.000,00 SIT) na revizijski stopnji zvišana za 2,000.000,00 SIT.

Izrek

1. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi tako, da se izrek sodbe sodišče prve stopnje glasi: "Tožena stranka mora plačati tožniku odškodnino v znesku 14,081.676,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.1997 dalje do plačila, v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku nad 14,081.676,00 SIT, to je za znesek 5,912.324,00 SIT, se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne."

2. V presežku (za 3,000.000,00 SIT) se revizija tožeče stranke, in v celoti revizija tožene stranke, zavrneta.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki še na 102.817,00 SIT odmerjene stroške postopka na prvi stopnji z zamudnimi obrestmi od 2.10.1997 dalje do plačila, na 36.708,00 SIT odmerjene stroške postopka na drugi stopnji z zamudnimi obrestmi od 24.9.1998 dalje do plačila in na 33.212,00 SIT odmerjene revizijske stroške, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnik, ki je bil rojen dne 20.3.1952, se je dne 4.10.1990 kot klepar - inštalater na zgradbi Distribucijskega centra P. v vasi L. poškodoval zato, ker je z višine petih metrov padel na hrbet s strehe. Utrpel je zlom šestega in sedmega prsnega vretenca, okvaro hrbtnega mozga - hrbtenjače v prsnem delu, udarec na desno stran prsnega koša, zlom reber na desni strani, izliv krvi v prevralni - pljučni prostor, pretres možganov v opazovanju in ohromitev spodnjega dela telesa in okončin (paraplegija).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka sama objektivno in krivdno odgovorna za nesrečo, do katere je prišlo, ker niso bili upoštevani predpisi o varstvu pri delu (127. člen Pravilnika o varstvu pri delu tožene stranke, 173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, v nadaljevanju: ZOR). Tožena stranka ni uspela dokazati, da je do nesreče prišlo po izključni ali delni krivdi tožnika. Na delovišču ni bil postavljen lovilni oder. Zaščitni pasovi in varnostne vrvi niso bili na razpolago.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 200. člena ZOR tožniku prisodilo odškodnino v znesku 15,000.000,00 SIT (za telesne bolečine 3,000.000,00 SIT, za strah 2,000.000,00 SIT, za skaženost 2,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 8,000.000,00 SIT). Od navedenega zneska je odštelo valorizirani znesek 1,139.400,00 SIT, to je 2,199.668,00 SIT, ki ge je tožniku dne 27.3.1992 plačala Zavarovalnica Triglav iz naslova odškodnine za negmotno škodo. Tožniku je torej prisodilo 12,800.312,00 SIT odškodnine.

Na pritožbo obeh strank je sodišče druge stopnje sprejelo dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje. Delno je ugodilo le pritožbi tožene stranke tako, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v zvezi z valorizacijo plačane odškodnine (s 2,199.668,00 SIT na 2,918.324,00 SIT) in je prisojeno odškodnino znižalo na 12,081.676,00 SIT. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka na drugi stopnji.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, sta pravočasno vložili revizijo obe stranki.

Tožeča stranka je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in prisojeno odškodnino zviša s 15,000.000,00 SIT na 20,000.000,00 SIT. Navajala je, da pri določitvi višine odškodnine niso bile dovolj upoštevane vse pomembne okoliščine, predvsem značaj poškodbe, njene posledice (tožnik je paraplegik) ter bolečine, nevšečnosti in tegobe, ki jih mora tožnik prenašati zaradi nesreče. Tožnik je bil ob nesreči star 38 let. Sedaj je hrom na spodnjem delu telesa in okončinah. Ima še vedno hude bolečine, hud strah, je delovni invalid I. kategorije invalidnosti. Tožnik lahko uporablja le invalidski voziček, hoditi ne more, kar pomeni hudo skaženost. Osnovnih življenjskih potreb tožnik ne more opravljati in je odvisen od sorodnikov. V celoti so usahnile njegove seksualne funkcije. Utrpel je tako imenovano katastrofalno škodo in bi višino odškodnine bilo treba odmeriti po načelih za takšne škode. Tožeča stranka je z vlogo z dne 26.2.1999 dopolnila revizijo glede stroškov postopka.

Tožena stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zaradi sokrivde tožnika za škodo in zaradi previsoko odmerjene odškodnine, ta ustrezno zniža. Navajala je, da je tožnik najmanj 50 % sokriv za nastalo škodo. Ta sokrivda se kaže v tem, da se kljub temu, da je delal na višini in da je imel opravljen preizkus znanja iz varstva pri delu, ni privezal. Delavci so prejeli navodila za varno delo v pisni obliki. Tožnik bi moral tudi sam poskrbeti za zaščitna sredstva. Če so bile pri zaščitnih sredstvih pomanjkljivosti, bi jih moral prijaviti. Delo bi tožnik lahko odklonil, če je bilo nevarno.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi zato, ker je bila odškodnina previsoko odmerjena.

Reviziji sta bili na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SRFJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo.

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, revizija tožene stranke ni utemeljena.

Dopolnitve revizije tožeče stranke revizijsko sodišče ni obravnavalo, ker je bila vložena po tridesetdnevnem roku iz prvega odstavka 382. člena ZPP.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v obsegu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti preizkusi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP in ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo (386. člen ZPP).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo. Ker sta stranki izpodbijano sodbo izrecno izpodbijali le zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP), revizijsko sodišče glede morebitnih drugih bistvenih kršitev določb postopka izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Ni utemeljena revizija tožene stranke, ki se nanaša na temelj odškodninske odgovornosti.

Delo na višini je, kot sta ugotovili tudi sodišči prve in druge stopnje, opravljanje nevarne dejavnosti. Zato je tožena stranka odgovorna za škodo po načelih vzročnosti (objektivna odgovornost). Določbe ZOR, ki urejajo opravljanje dejavnosti s povečano nevarnostjo, med drugim zahtevajo od izvajalca takšnih del, da mora, če zatrjuje deljeno odgovornost oškodovanca za nesrečo, dokazati takšno zatrjevano (so)odgovornost (drugi odstavek 177. člena ZOR). V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje v zvezi z ugovorom tožene stranke o deljeni odgovornosti ugotovilo, da na gradbišču ni bilo na razpolago zaščitnih pasov in zaščitnih vrvi. Lovilni odri niso bili postavljeni. Delo na strehi je delovodja kljub temu odredil. Dokazne zaključke sodišča prve stopnje o okoliščinah, v katerih je prišlo do nesreče pri delu, je sodišče druge stopnje sprejelo. Revizijsko sodišče je zato, ker revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), na takšne dokaze vezano. Iz izvedenih dokazov, ki se nanašajo na zatrjevano soodgovornost tožnika za nesreči, izhaja, da so bili pravilni materialnopravni zaključki v zvezi s tem.

Materialno pravo v zvezi z deljeno odgovornostjo torej ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizija tožeče stranke o višini prisojene odškodnine je delno utemeljena.

Pravni temelj za denarne odškodnine iz posameznih naslovov je določen v 200. členu ZOR. Po mnenju revizijskega sodišča je za odločitev o višini odškodnine v tem sporu predvsem pomembno, da je tožnik zaradi padca s strehe utrpel tako hude poškodbe, predvsem pa, da so zaradi poškodb nastale tako hude posledice, da je mogoče primer uvrstiti med izredno hude primere, torej v najvišjo stopnjo nastalih škod.

Izrednost določene škode se zaradi okoliščin posameznega primera ne kaže le v majhnem številu takšnih škod, temveč - kar je bistveno za odločitev o višini odškodnine - v izjemnosti poškodb, telesnih in duševnih bolečin, strahu, predvsem pa pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je utrpel zaradi nesreče pri delu izjemno škodo. Zaradi posebno hudih telesnih poškodb, zaradi česar je prišlo do bistvenih, domala popolnih fizičnih pa tudi duševnih sprememb tožnikove osebe - kar je opisal zaslišan kot stranka in kar je posredno potrejeno tudi z izvedeniškim menjem - je treba temu posebnemu primeru ustrezno tudi obravnavati višino odškodnin iz pozameznih pravno priznanih naslovov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da odškodnine, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo iz naslovov telesnih bolečin, strahu in skaženosti ustrezajo načelom, ki jih določa ZOR. Sodišče prve stopnje - ki mu je v zvezi s tem sodišče druge stopnje pritrdilo - je upoštevalo stopnjo in intenzivnost strahu in bolečin ter njihovo trajanje. Pri tem je iz obrazložitve sklepati, da je v ustrezni meri upoštavalo tudi posebno težo poškodb in posledic.

Vendar pa je po mnenju revizijskega sodišča na sodiščih prve in druge stopnje bila premalo vrednotena in upoštevana okoliščina, da gre pri tožniku za zelo hudo trajno nevrološko okvaro. Po ugotovitvah sodnih izvedencev medicinske stroke ni mogoče pričakovati nobenih izboljšanj zdravstvenega stanja. Tožnik bo zato v bodočem življenju domala v celoti odvisen od pomoči, razumevanja in oskrbe drugih ljudi, v njegovem življenju so ugasnile skoraj vse življenjske funkcije, ki življenju dajejo smisel, cilje in pomen. Zaradi tega je treba - upoštevajoč tudi druge podobne primere v sodni praksi - odškodnino zvišati za 2,000.000,00 SIT.

Zaradi obrazloženega je bilo na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP treba sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeniti tako, kot v 1. točki izreka te sodbe.

Tožena stranka v svoji reviziji le na splošno graja višino prisojene odškodnine. Njene navedbe niso sprejemljive zaradi razlogov, ki so obrazloženi zgoraj.

Revizijsko sodišče je glede na uspeh strank v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP) ponovno odločilo o stroških postopka na prvi in drugi stopnji.

Tožnik je, upoštevajoč zvišanje odškodnine za 2,000.000,00 SIT in merila, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje, na prvi stopnji uspel do 92,50 %, toženec torej do 7,50 %. Stroški tožeče stranke so bili odmerjeni na 684.250,00 SIT, stroški tožene stranke pa na 525.375,00 SIT. 92,5 % stroškov tožeče stranke znaša 632.931,25 SIT, 7,50 % stroškov tožene stranke pa 39.403,12 SIT. Tožena stranka bi bila torej dolžna, če bi bilo upoštevano navedeno zvišanje odškodnine, povrniti tožeči stranki razliko, to je 593.527,13 SIT. Ker je bilo s sodbo sodišča prve stopnje odločeno, da mora tožena stranka povrniti tožniku 490.710,00 SIT stroškov postopka, mu dolguje (zaokroženo) še razliko, torej 102.817,00 SIT.

Tožeča stranka bi na drugi stopnji, če bi ji bilo prisojenih še 2,000.000,00 SIT odškodnine, uspela do 40 %. Njene pritožbene stroške je bilo treba na podlagi tarifnih številk 13 in 33 Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 7/95, 3/97, 62/98) odmeriti na 1050 točk. Dne 24.9.1998 je znašala vrednost točke 87,40 SIT, odmerjeni stroški torej znašajo 91.770,00 SIT, 40 % torej 36.708,00 SIT.

Tudi na revizijski stopnji je tožeča stranka uspela do 40 %. Število odmerjenih točk znaša 950. Upoštevajoč vrednost točke (87,40) to znaša 83.030,00 SIT, 40 % torej 33.212,00 SIT.

Določbe ZOR in ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpisa Republike Slovenije.