Jedro

V primeru, če je kaznivo dejanje rezultat delovanja več oseb, je odgovornost napeljevalca ali pomagača vezana le na storitev kaznivega dejanja v objektivnem pomenu (limitirana akcesornost), ne pa tudi na kazensko odgovornost storilca, zaradi česar dejstvo, da M., ki naj bi ga obtoženec napeljal k storitvi kaznivega dejanja umora, še ni bil obsojen, ni ovira za vodenje postopka zoper obtoženca.

Izrek

I. Zahteva zagovornika obt. G.B. za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 13.2.2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 26.2.2003 se zavrne kot neutemeljena.

II.

Zahteva zagovornika obt. G.B. zoper sklepa Okrožnega sodišča v Celju z dne 24.2.2003 ter z dne 4.3.2003 se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

S sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 13.2.2003 je bil zoper obt. G.B., zoper katerega je vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena KZ ter v zvezi s 26. členom KZ ter zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, podaljšan pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 26.2.2003 pritožbo obtoženčevega zagovornika, vloženo zoper sklep o podaljšanju pripora, zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obt. G.B. je dne 17.3.2003 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora. V njej uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona ter predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočni sklep spremeni tako, da obtožencu odpravi pripor.

Z isto zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obt. G.B. izpodbija tudi sklepa Okrožnega sodišča v Celju z dne 24.2.2003 ter z dne 4.3.2003, s katerima prvostopenjsko sodišče ni ugodilo njegovemu predlogu za odpravo pripora zoper obtoženca.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora ni utemeljena in predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno, medtem ko naj zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo zoper sklepa, s katerima ni bilo ugodeno predlogu za odpravo pripora, zavrže kot nedovoljeno.

Zahteva zagovornika obt. G.B. za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora ni utemeljena.

Tako kot že v vseh doslej vloženih zahtevah za varstvo zakonitosti, o katerih je Vrhovno sodišče že odločilo s sodbami opr. št. I Ips 143/2002, I Ips 222/2002, I Ips 269/2002, I Ips 337/2002 in I Ips 21/2003, ter s sklepom, opr. št. I Ips 373/2002, zagovornik obt. G.B. tudi v tej zahtevi za varstvo zakonitosti, čeprav navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, smiselno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, in sicer tako glede utemeljenega suma, da je obtoženec storil očitani kaznivi dejanji, kakor tudi glede okoliščin, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je podana nevarnost, da bi obtoženec, če bi bil na prostosti, pobegnil. Trdi namreč, da na podlagi okoliščin, ki jih je sodišče navedlo v razlogih pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora, ni podan priporni razlog begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Že v navedenih sodbah Vrhovnega sodišča, s katerimi so bile zahteve obtoženčevega zagovornika zoper sklepe o podaljšanju pripora zavrnjene kot neutemeljene, je bilo pojasnjeno, da okoliščine, na podlagi katerih je bil zoper obtoženca pripor podaljšan, kažejo na nevarnost, da bi obtoženec, če bi bil na prostosti, pobegnil. V sedaj vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti obtoženčev zagovornik le polemizira s stališčem, izraženem v razlogih pravnomočnega sklepa, ter s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega s tem izrednim pravnim sredstvom po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

Prav tako tudi v tej zahtevi za varstvo zakonitosti obtoženčev zagovornik ponavlja, da celoten kazenski postopek zoper njega temelji na kršitvi v 27. členu Ustave Republike Slovenije opredeljene domneve nedolžnosti, pri čemer navaja, da obtožba zatrjuje, da je obtoženec napeljal N.M., ko ta še ni bil pravnomočno obsojen, k storitvi kaznivega dejanja umora, zaradi česar je v odnosu do N.M. direktno kršena domneva nedolžnosti, posledično pa tudi zoper obt. G.B. Enako je obtoženčev zagovornik navajal že v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je zoper sklep o podaljšanju pripora vložil 13.11.2002, ki pa je bila s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 28.11.2002, opr. št. I Ips 337/2002, zavrnjena kot neutemeljena. V njenih razlogih je bilo tudi pojasnjeno, da je v primeru, če je kaznivo dejanje rezultat delovanja več oseb, odgovornost napeljevalca ali pomagača vezana le na storitev kaznivega dejanja v objektivnem pomenu (limitirana akcesornost), ne pa tudi na kazensko odgovornost storilca, zaradi česar dejstvo, da M. še ni bil obsojen, ni ovira za vodenje postopka zoper obt. G.B. V ostalem delu zahteve pa zagovornik obt. G.B., ko opozarja na izpovedbe nekaterih prič, ki so bile zaslišane na glavni obravnavi dne 24.2.2003, ki da so izpovedale, da je obtoženec razpolagal z okvarjeno pištolo ter da naj bi potrdile obtoženčev zagovor o tem, da naj bi M. pokojnega V. po naročilu obtoženca le prestrašil, ne pa da naj bi ga obtoženec napeljal k storitvi kaznivega dejanja umora, prav tako uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj bo izpovedbe prič, ki jih zagovornik obtoženca v zahtevi za varstvo zakonitosti, ocenjevalo sodišče prve stopnje pri presoji, ali je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obt. G.B. za varstvo zakonitosti, vloženo zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Zahtevo za varstvo zakonitosti pa je v delu, s katerim izpodbija sklepa Okrožnega sodišča v Celju z dne 24.2.2003 in z dne 4.3.2003, Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno. Po določilu 4. odstavka 420. člena ZKP je namreč mogoče vložiti med kazenskim postopkom, ki še ni pravnomočno končan, zahtevo za varstvo zakonitosti le zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora. Z izpodbijanima sklepoma pripor ni bil podaljšan, temveč je bil z navedenima sklepoma zavrnjen predlog obtoženčevega zagovornika za odpravo pripora. Zoper tak sklep zahteva za varstvo zakonitosti glede na določilo 4. odstavka 420. člena ZKP ni dovoljena.