Jedro

Vprašanje, ali delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, kar je pogoj za podajo izredne odpovedi, terja presojo vseh okoliščin konkretnega primera in interesov obeh pogodbenih strank. "Vse okoliščine" se nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve; v zvezi s presojo "interesov obeh pogodbenih strank" pa je pomembno zlasti medsebojno zaupanje oziroma kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank. Za izredno odpoved morajo biti podane takšne okoliščine, ki terjajo takojšne prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

Vsaka kršitev bolniškega staleža namreč še ni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat opozorilo na načelo stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu, kar pomeni, da vsaka kršitev delovnih obveznosti (četudi jo je zakonodajalec predvidel kot možen razlog za podajo izredne odpovedi) še ne utemeljuje najstrožje sankcije v obliki izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec ima namreč možnost sankcionirati kršitve tudi z disciplinsko sankcijo (prvi odstavek 172. člena ZDR-1), s podajo pisnega opozorila pred odpovedjo (prvi odstavek 85. člena ZDR-1) in redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi ponavljajočih se kršitev (tretja alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2024, ki jo je toženka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi ter da delovno razmerje med strankama še traja. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo in plačati nadomestila plač, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe; razen za obdobje od 7. 5. 2024 do 7. 6. 2024, za katero je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške.

2.Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da jo je tožnik tudi po predočeni kršitvi ignoriral in se ni odzval na njena vabila na zagovor niti ni podal pisnega zagovora. V postopku je podajal zavajajoče navedbe, da ne razume dobro slovensko, čeprav že več kot 17 let biva v Sloveniji; zamolčal je zaposlitev pri drugemu delodajalcu in prejem denarnega nadomestila. Glede na dolgoletno delovno razmerje pri toženki so mu bile gotovo znane in jasne osnovne dolžnosti in prepovedi, med njimi tudi, da v času bolniškega staleža ne potuje okoli. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, ki verjame tožniku, da ni vedel, da v času bolniškega staleža ne sme zapustiti kraja bivanja. Nadalje navaja, da je tožnik z opravičili na vabilo na zagovor dejansko zavlačeval s postopkom, računajoč, da bo potekel zakonski prekluzivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se je vozil v Maribor in Celje, na zagovor, ki je bil v kraju tožnikovega bivanja, pa ni mogel priti. Meni, da morebitno nepravilno svetovanje takratnega tožnikovega pooblaščenca ne sme biti v škodo toženke. Nadalje navaja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da ima tožnik odklonilen odnos do toženke, na kršitve ne gleda samokritično in se neutemeljeno sklicuje na nevednost. Sodišču prve stopnje očita, da je glede vožnje z avtobusom oziroma lastne vožnje neutemeljeno sledilo neresničnemu zatrjevanju tožnika. Sodišču prve stopnje še očita, da razen pavšalne navedbe, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, razlogov svoje odločitve ne navaja.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Niso odločilne pritožbene navedbe, s katerimi toženka izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik v času (v izpodbijani odpovedi) očitane kršitve ni vedel, da bi za odhod iz kraja bivanja potreboval dovoljenje osebne zdravnice. Sodišče prve stopnje je namreč ne glede na tak zaključek ugotovilo, da je tožnik kršil Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki v drugem odstavku 233. člena med drugim določajo, da je v času bolniškega staleža za vsak odhod izven kraja bivanja potrebna odobritev osebnega zdravnika. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo obstoj odpovednega razloga po osmi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).

6.Vendar pa je sodišče prve stopnje kljub ugotovljeni kršitvi pravilno presodilo, da v tej zadevi ni podan nadaljnji pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da torej ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). To svojo odločitev je sodišče prve stopnje tudi izčrpno obrazložilo (v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem.

7.Vsaka kršitev bolniškega staleža namreč še ni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS1 je že večkrat opozorilo na načelo stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu, kar pomeni, da vsaka kršitev delovnih obveznosti (četudi jo je zakonodajalec predvidel kot možen razlog za podajo izredne odpovedi) še ne utemeljuje najstrožje sankcije v obliki izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec ima namreč možnost sankcionirati kršitve tudi z disciplinsko sankcijo (prvi odstavek 172. člena ZDR-1), s podajo pisnega opozorila pred odpovedjo (prvi odstavek 85. člena ZDR-1) in redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi ponavljajočih se kršitev (tretja alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1).

8.Vprašanje, ali delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, kar je pogoj za podajo izredne odpovedi, terja presojo vseh okoliščin konkretnega primera in interesov obeh pogodbenih strank. "Vse okoliščine" se nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve; v zvezi s presojo "interesov obeh pogodbenih strank" pa je pomembno zlasti medsebojno zaupanje oziroma kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank.2 Za izredno odpoved morajo biti podane takšne okoliščine, ki terjajo takojšne prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Takšne okoliščine pa v konkretnem primeru niso podane.

9.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženki zaposlen več kot 17 let, toženka pa vse do podaje izpodbijane odpovedi ni imela pripomb na njegovo delo niti mu nikoli ni izrekla nobenega opozorila ipd. Šlo je torej za tožnikovo prvo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in tudi zgolj za enkratno kršitev. Toženka mu je namreč očitala zgolj enkratno zapustitev bivališča brez odobritve zdravnika v času bolniškega staleža (dne 29. 2. 2024). Tožnik takrat posebnih navodil glede gibanja med bolniškim staležem sploh še ni imel (ta so mu bila dana šele po tej kršitvi), zavezovala pa so ga splošna navodila Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki pa mu glede na njegovo izpoved očitno niso bila poznana. Kršitev je priznal. Zaradi te kršitve toženki niso nastale nobene posledice oziroma škoda. Tožnikov odhod v Celje (kamor je šel z avtobusom zaradi ogleda oziroma nakupa avtomobila) pa tudi ni negativno vplival na potek njegovega zdravljenja in s tem na podaljšanje bolniškega staleža. Navedene okoliščine torej tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadostujejo za zaključek, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do poteka odpovednega roka. Zaupanje med strankama ni moglo biti porušeno do te mere, da bi bil nujen izrek najhujše delovnopravne sankcije.

10.Kot razlog za nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja je toženka zatrjevala (kar ponavlja tudi v pritožbi), da je tožnik s prošnjama za preložitev zagovora zavlačeval postopek odpovedi in ni podal niti pisnega zagovora. Zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je pravica delavca in ne dolžnost (drugi odstavek 85. člena ZDR-1). Delavec torej zagovora ni dolžan podati, četudi je predhodno dvakrat predlagal preložitev zagovora, kot je bilo to v tem primeru; pri čemer iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnik po takratnem pooblaščencu predlagal preložitev zagovora zgolj zato, da bi potekel zakonski rok za podajo odpovedi, kot trdi toženka. Zato navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

11.Upoštevaje gornjo obrazložitev so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da iz izvedenih dokazov in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ima tožnik odklonilen odnos do toženke. Tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Toženka v pritožbi ponavlja, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na nevednost (glede zahtevane odobritve poti s strani zdravnice). Kot že obrazloženo, to ni bistveno za ugotovljeno kršitev in tudi ni odločilni element presoje možnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama. Glede na dejstvo, da je bil tožnik v sodnem postopku zaslišan po sodnem tolmaču, pa tudi ni mogoče slediti (za odločitev tudi sicer povsem nebistvenim) pritožbenim navedbam o zavajajočih trditvah tožnika glede znanja slovenskega jezika. Prav tako pa za odločitev o zakonitosti izpodbijane odpovedi niso odločilne pritožbene navedbe, da je tožnik v sodnem postopku zamolčal, da se je po odpovedi zaposlil pri drugem delodajalcu in da je prejemal denarno nadomestilo; pri čemer to vsaj glede nadomestila ne drži, saj je bil prav tožnik tisti, ki je navedel to dejstvo (v pripravljalni vlogi z dne 25. 10. 2024).

12.Kot ugotavlja že toženka v pritožbi, za obstoj same kršitve tudi ni bistveno, ali je šel tožnik v Celje z avtobusom ali pa se je tja odpeljal sam. Zato tudi te pritožbene navedbe niso odločilne. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da ne iz izpodbijane odpovedi ne iz detektivskega poročila ne izhaja, da bi se tožnik v Celje odpeljal sam, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo njegovi izpovedi, da je šel tja z avtobusom.

13.Glede na vse obrazloženo je izpodbijana odpoved kljub storjeni kršitvi nezakonita, ker ni bil izpolnjen pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Glede na načelo stopnjevitosti sankcij bi morala toženka uporabiti milejši ukrep.

14.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

15.Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) in ker v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec tudi sicer krije sam svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1). Tožnik pa prav tako krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. npr. sodne odločbe VSRS VIII Ips 7/2021, VIII Ips 159/2017, VIII Ips 13/2015 in druge.

2Prim. sodbi VSRS VIII Ips 200/2018 in VIII Ips 134/2014.