Jedro

Okoliščina, da je tožena stranka obremenila nepremičnini s hipoteko po nastopu tožničine terjatve, še ne daje upravičenja do izdaje začasne odredbe, saj je odločilna okoliščina, da ni bilo verjetnostno izkazano, da je tožena stranka obremenila nepremičnini s hipoteko iz razloga, da bi zmanjševala svoje premoženje in na ta način poskušala preprečiti oziroma otežiti uveljavitev tožničine terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe; da se toženi stranki prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnin z ident. znakom 1695-142-3, po z.k. 3.E, vl. št. 4017/3, k.o. 1695 K.p. in parc. št. 2298/20 k.o. 2455 S, da se navedena prepoved po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi, in da prepoved velja še 30 dni po pravnomočnem zaključku tega pravdnega postopka.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Tožnica je verjetno izkazala, da je tožena stranka slabšega premoženjskega stanja, kar je izkazano že s tem, ker tožena stranka dolguje tožnici vtoževani znesek in ker je s hipoteko obremenila vse svoje nepremično premoženje. Sodna praksa je zavzela stališče, da bremena ustanovljena na nepremičnini po tem, ko nastopi upnikova terjatev, izkazujejo subjektivno nevarnost. Če je prvo sodišče ugotovilo, da tožena stranka ne namerava obremeniti ali odtujiti nepremičnin, potem je možna ugotovitev, da toženi stranki ne bo nastala škoda z začasno odredbo. Če ni namena odtujiti ali obremeniti nepremičnine, potem je stranki z začasno odredbo prepovedano le to, kar itak ne namerava storiti. Le tožena stranka lahko v ugovoru opredeli, kakšna škoda bi ji nastala z izdajo začasne odredbe, saj tožnica ne more hipotetično ocenjevati življenjskih okoliščin tožene stranke, saj jih ne pozna.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožnica ni verjetno izkazala subjektivne nevarnosti. Tožnica ne zatrjuje, verjetnostno pa ni izkazano, da bi tožena stranka obremenila s hipoteko nepremičnini iz razloga, da bi tožnici onemogočila ali precej otežila uveljavitev njene terjatve. Okoliščina, da je tožena stranka obremenila nepremičnini s hipoteko po nastopu tožničine terjatve, še ne daje upravičenja do izdaje začasne odredbe, saj je odločilna (že pojasnjena) okoliščina, da ni bilo verjetnostno izkazano, da je tožena stranka obremenila nepremičnini s hipoteko iz razloga, da bi zmanjševala svoje premoženje in na ta način poskušala preprečiti oziroma otežiti uveljavitev tožničine terjatve. Okoliščina, da tožena stranka ni vrnila tožnici vtoževanega zneska ne izkazuje subjektivne nevarnosti, navedeno dejstvo pa tudi še ne dokazuje slabega premoženjskega stanja tožene stranke.

Na podlagi tretjega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (1) in tretjega odstavka 272. člena ZIZ upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Navedena določba predstavlja alternativo izkazovanju nevarnosti, ne gre pa za pravno domnevo nevarnosti, kot jo določa četrti odstavek 270. člena ZIZ. Tožnica ni pojasnila razlogov, zaradi katerih omejitev razpolaganja z nepremičninama toženi stranki ne more škodovati (npr. da bo tožnica plačala varščino itd.), iz jezikovne razlage zakonske določbe pa izhaja, da mora upnik (tožnica) izkazati za verjetno, da dolžnik s predlagano odredbo ne bo utrpel škode. Vsak poseg v lastninsko pravico drugega predstavlja za lastnika škodo, zato pritožba zmotno meni, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičnino za toženo stranko le neznatno škodo. Če bi sprejeli pritožbeno razlago, bi za izdajo začasne odredbe zadoščalo, da se izkaže le verjetnost terjatve, saj bi se domnevalo, da tožena stranka ne bo utrpela škode (oziroma bo škoda neznatna). Ker tožnica ni navedla odločilnih dejstev, ki bi omogočali tehtanje sorazmernosti med varstvom njene pravice do zavarovanja njene terjatve in varstva lastninske pravice tožene stranke in škode, ki bi toženi stranki nastala z izdajo začasne odredbe, je bil njen predlog utemeljeno zavrnjen. Tudi ko upnik predlaga zavarovanje terjatve po tretjem odstavku 270. člena ZIZ (oziroma po tretjem odstavku 272. člena ZIZ) mora poleg verjetnosti terjatve navesti razloge, ki opravičujejo potrebo po takšnem varstvu.

Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistveno kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in prvim odstavkom 366. člena ZPP.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo, je bil zavrnjen tudi njen predlog za povrnitev pritožbenih stroškov.

(1) V nadaljevanju ZIZ.