Jedro

Za absolutno pravno domnevo iz tretjega odstavka 11. člena Navodila je dovolj, da se v 60 metrskem pasu ob javni dovozni cesti nahaja katerikoli del zemljišča. Ta pogoj, ki je eden od elementov podlage navedene domneve, je treba povezovati s pogojem, da ima zemljišče priključek na javno cestno omrežje. Zato in ker je parcela osnovna enota zemljiškega katastra po 7. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot, je za komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče šteti celotno zemljišče, saj posamezni deli zemljiške parcele, ki ustreza pojmu nepremičnine (18. člen SPZ, 1. in 2. točka drugega odstavka 11. člena ZZK-1) ne morejo imeti različnega pravnega položaja in to ne v pogledu stvarnih pravic, niti v pogledu kategorije oziroma pravnega statusa. Torej, če so izpolnjeni vsi pogoji iz tretjega odstavka 11. člena Navodila, relevantno pa je stanje ob podržavljenju, je tako zemljišče treba v celoti ovrednotiti kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, ne pa le 60 metrski pas.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrže. 2. Pritožba prizadete stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke in na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/2000-ZUS) odločbo tožene stranke z dne 9.3.2004, odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka je v pritožbenem postopku z izpodbijano odločbo odpravila 3. točko odločbe Upravne enote Grosuplje z dne 17.12.2003, in jo nadomestila tako, da je tožnici kot denacionalizacijski upravičenki naložila, da zavezanki Občini ... za vrnjeno zemljišče vrne revalorizirano odškodnino v višini (namesto 25.654,37 USD) 22.546,60 USD v tolarski protivrednosti, izračunani po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, in sicer v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe. Po presoji tožene stranke je v obravnavani zadevi sporno vrednotenje podržavljenega premoženja na podlagi šestega odstavka 44. člena in 85. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-1, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00- obv. razl., 11/01-odločba US, 54/02-odločba US in 18/05) in 1., 11. in 14. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00, v nadaljevanju Navodilo). Po presoji tožene stranke je organ prve stopnje pravilno izračunal vrednost podržavljenih nepremičnin, ko je le zemljišče, ki se nahaja v 60 metrskem pasu ob javni dovozni poti, ocenil kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče in ni napačno razlagal določbe 11. člena Navodil. Je pa napačno določil višino revalorizirane odškodnine, ki naj bi jo upravičenka morala povrniti zavezanki Občini ..., zato je 3. točko izreka odločbe organa prve stopnje odpravila in je pri določitvi odškodnine upoštevala, da se upravičenki vrača del zemljišča v izmeri 5115 m2, torej je upravičenka dolžna vrniti zavezanki le sorazmeren delež revalorizirane odškodnine, kar znaša 22.546,60 USD.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo kot nezazidano stavbno zemljišče podržavljeno zemljišče, da pa je sporno le vprašanje, ali je del tega zemljišča v izmeri 2611 m2 šteti kot komunalno opremljeno ali kot komunalno neopremljeno nezazidano stavbno zemljišče. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi sprejela ugotovitev organa prve stopnje, da je zemljišče v izmeri 2611 m2 šteti za komunalno neopremljeno zemljišče, ker se ob podržavljenju ni nahajalo v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ne navaja pa, kateri del nepremičnine ob podržavljenju zemljišča s parc. št. 15 k.o... v izmeri 5818 m2, se je nahajal izven navedenega pasu in se sklicuje le na izvedeniško mnenje izvedenca, ki je v svojem poročilu obravnaval zemljišče kot celoto in je, kot izhaja iz uradnega zaznamka z dne 21.11.2003, upravnemu organu sporočil, da je za določanje izmere zemljišča, ki se lahko šteje za komunalno opremljeno ali komunalno neopremljeno, strokovno usposobljen le geodet. Pravilno vrednotenje zemljišča bo zato po presoji sodišča možno šele po dopolnjenih ugotovitvah dejanskega stanja v navedeni smeri tudi z angažiranjem izvedenca ustrezne stroke. V postopku ugotavljanja komunalne opremljenosti pa je relevantno le, ali odvzeto zemljišče glede na svojo lego v prostoru ob podržavljenju izpolnjuje kriterije iz 11. člena Navodila in v kakšnem obsegu ustreza tem kriterijem. Po mnenju sodišča prve stopnje status komunalno opremljenega zemljišča lahko pridobi zemljišče le v tistem obsegu, na katerem izpolnjuje naštete kriterije. Taka razlaga izhaja tudi iz gramatikalne razlage 11. člena Navodila, ki ne govori o parcelah, ampak o zemljišču, kar pomeni, da je obseg zemljišča, ki ustreza statusu komunalne opremljenosti, v vsakem posameznem postopku glede na kriterije treba določiti. Zato je tudi v obravnavani zadevi treba najprej ugotoviti tisti del zemljišča, ki se je nahajal v 60 m pasu, in ga vrednoti kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče, preostali del pa ovrednoti kot komunalno neopremljeno stavbno zemljišče. Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo pojasnjuje, da je v tej denacionalizacijski zadevi sporna le še odločitev, ali je glede na okoliščine primera dolžna vrniti prejeto odškodnino za podržavljeno stavbno zemljišče ali ne, saj ji je bila nepremičnina vrnjena v naravi, razen v delu, ki ga zaradi ovir ni bilo mogoče vrniti. Sodbo izpodbija predvsem zaradi stališča sodišča prve stopnje, da je po Navodilu za zazidano zemljišče šteti le 60 m pas ob javni cesti. Če bi obveljalo tako stališče, bi bilo vračanje zadeve v ponovni postopek upravnemu organu brez potrebe, saj je mogoče že na podlagi izračuna, ki je naveden v tožbi, ugotoviti, da bi bila v takem primeru dolžna vrniti prejeto odškodnino. Sicer pa je mogoče površino sporne parcele v 60 metrskem pasu ob javni cesti izračunati že na podlagi podatkov katastra, ki se nahajajo med upravnimi in v sodnem spisu, ne pa da se ji povzročajo dodatni stroški s postavljanjem izvedencev in to brez utemeljenega razloga. Zlasti se ne strinja z interpretacijo sodišča prve stopnje glede določbe 11. člena Navodila in meni, da pravna interpretacija te določbe po njeni oceni ne daje podlage za zaključek, kot izhaja iz sodbe prvostopnega sodišča, da za komunalno opremljeno stavbno zemljišče šteje le 60 m pas ob cesti, medtem, ko naj bi se ostali del parcele vrednotil kot komunalno neopremljeno stavbno zemljišče. Taka razlaga določbe 11. člena Navodila ni mogoča niti po gramatikalni, še manj pa po logični razlagi. Če bi se sporna določba Navodila razlagala na način, kot jo je razložilo sodišče v izpodbijani odločbi, bi to nedvomno pomenilo tudi neenakost pred zakonom. Ob taki razlagi bi bili namreč nesporno favorizirani tisti razlaščenci, katerih nepremičnine bi ležale vzporedno s cesto, prikrajšani pa tisti, kar velja tudi za obravnavani primer, katerih parcele bi ležale pravokotno na cesto. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo z dne 2.6.2005 odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek neposredno toženi stranki z napotilom, kako naj uporabi sporno določbo 11. člena Navodila oziroma podrejeno, naj se zadeva vrne v ponovni postopek in odločanje sodišču prve stopnje. Tožnica je svojo pritožbo z dne 20.7.2005 še dopolnila z njeno dopolnitvijo z dne 8.12.2005, ki pa jo pritožbeno sodišče, ker je bila dopolnjena po pritožbenem roku, ne upošteva.

Občina ... kot prizadeta stranka v tem postopku za denacionalizacijo in upravičenka do povrnitve izplačane odškodnine v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo izključno na izvedeniško mnenje izvedenca, ni pa se v ničemer oprlo na poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve, ki je kot obvezni element sestavni del denacionalizacijskega postopka, v katerem so zadeve že razčiščene. Iz tega poročila z dne 26.11.2003 je razvidno, da je bilo med strankami nesporno ugotovljeno, koliko zemljišča je šteti kot nezazidano komunalno neopremljeno stavbno zemljišče in da se je upravičenka oziroma današnja tožnica izrecno strinjala z višino odškodnine, ki jo je bila dolžna povrniti občini. Sodišče s svojo odločitvijo posega v dejansko stanje, ki je bilo med strankami nesporno ugotovljeno, saj se tožnica potem, ko ji je bilo zemljišče dejansko in pravno izročeno v last, upira plačilu povrnitve vsakršne odškodnine in zatrjuje, da prejeta odškodnina ni presegla 30% vrednosti. Glede na navedeno občina meni, da je upravičena do povrnitve revalorizirane dane odškodnine v višini 22.546,60 USD, kot je to odločila tožena stranka v svoji odločbi, zato predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in potrdi odločba tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

K 1. točki Pritožba tožeče stranke ni dovoljena.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravno na podlagi tožbe tožeče stranke ugodilo njenemu podrejenemu tožbenemu predlogu in je odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, zato si p o presoji pritožbenega sodišča tako tožena stranka z vloženo pritožbo zoper izpodbijano sodbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oziroma doseči zase ugodnejšo rešitev. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru pritožbe izboljšal svoj pravni položaj. Tega pa tožnica v obravnavanem primeru ne izkazuje, saj je njen pritožbeni predlog enak odločitvi sodišča prve stopnje. Tega ne more spremeniti niti nestrinjanje tožnice z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi niti z napotili tega sodišča toženi stranki v zvezi z uporabo 11. člena Navodila. Dejstvo je, da bo na podlagi sodbe sodišča prve stopnje tožena stranka o stvari ponovno odločala in bo tako tožnica v primeru, da s to odločitvijo ne bo zadovoljna, imela možnost sprožitve novega upravnega spora zoper tovrstno odločbo tožene stranke.

Na obstoj pravovarstvene potrebe pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora in tako tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku, zato je na podlagi 352. člena v zvezi s tretjim odstavkom 343. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07-sklep US) primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, tožničino pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.

K 2. točki Pritožba prizadete stranke je neutemeljena.

V zvezi s pritožbo prizadete stranke pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pa po prvem odstavku 73. člena ZUS-1, smiselno enako določbo pa je že vseboval peti odstavek 72. člena ZUS, ni dopustni pritožbeni razlog glede na to, da sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja in na tej podlagi spremenilo odločbe tožene stranke. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne držijo navedbe prizadete stranke, da je bilo med strankami nesporno ugotovljeno, koliko zemljišča je šteti kot nezazidano komunalno neopremljeno stavbno zemljišče in da se je tožnica izrecno strinjala z višino odškodnine, ki jo je bila dolžna povrniti občini. Iz dokumentacije upravnega organa prve stopnje je namreč razvidno, da je tožnica v odgovoru z dne 12.12.2003 na navedeno poročilo izrecno prerekala ravno navedena dejstva, to pa je ugotovil v svoji odločbi tudi upravni organ prve stopnje z dne 17.12.2003, ki pa navedenih ugovorov tožnice ni upošteval. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve iz drugega odstavka 65. člena ZDen le obvezni oziroma zaključni del ugotovitvenega postopka, na katerega lahko stranke predlagajo spremembe in dopolnitve poročila, na te predloge pa organ prve stopnje ni vezan, tako kot je to bilo tudi v obravnavanem primeru. Samo poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve je tako procesni akt, ki ne more samostojno urejati niti ugotavljati nobenih pravnih razmerij, ampak je to lahko v konkretnem primeru le odločba organa prve stopnje.

Ker tako niso dopustni oziroma podani pritožbeni razlogi prizadete stranke, pritožbene navedbe v zvezi ravnanjem tožnice pa so pravno irelevantne ter ker niso podani razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo prizadete stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje sicer pravilna, opozarja pa, da stališča oziroma razlage upravnih organov prve in druge stopnje ter sodišča prve stopnje v zvezi z določbo tretjega odstavka 11. člena Navodila niso pravilna. Po drugem odstavku navedenega člena se namreč za komunalno opremljena stavbna zemljišča štejejo zemljišča, na katerih so bile zgrajene dovozne poti, ki so bile priključene na javno cestno omrežje, in na katerih je bila urejena preskrba s pitno vodo in električno energijo, ter zemljišča, ki jih je bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov. Po tretjem odstavku pa se šteje, da je bilo zemljišče možno opremiti brez večjih stroškov, če so se zemljišča nahajala v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje, ter da so bila oddaljena do 100 m od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo ter do 200 m od možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tej zadevi niso sporni ne obseg podržavljenega niti v naravi vrnjenega zemljišča, prav tako pa tudi ni sporno, da sta pri konkretnem zemljišču podana tudi druga dva kumulativno zahtevana pogoja komunalne opremljenosti iz tretjega odstavka 11. člena Navodila, in sicer do 100 metrska oddaljenost od javnega vodovoda ali od priključka za oskrbo s pitno vodo in do 200-metrska oddaljenost od možnega priključka na nizkonapetostno omrežje. Ker prav tako pa nista sporni metodologiji izračunavanja vrednosti zemljišča in višine dane odškodnine, je tako rešitev te zadeve odvisna le od razlage tretjega odstavka 11. člena Navodila oziroma od vprašanja, ali je celotno zemljišče, ki je bilo tožnici podržavljeno in je predmet tega postopka, v skladu in na podlagi 11. člena Navodila šteti za komunalno opremljeno, ali pa je za komunalno opremljeno šteti le 60-metrski pas ob dovozni poti, preostali del zemljišča pa šteti kot komunalno neopremljeno zemljišče. Od te opredelitve sta odvisni tudi vrednost podržavljenega zemljišča in višina dane odškodnine, ki jo je tožnica kot upravičenka do denacionalizacije prejela ob podržavljenju, in posledično višina odškodnine, ki jo je tožnica v primeru ugotovitve, da ta presega 30% vrednosti podržavljene nepremičnine, dolžna v skladu prvim odstavkom 72. člena ZDen povrniti zavezanki za vrnitev oziroma prizadeti stranki.

Pri tem pritožbeno sodišče opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero se tudi sklicuje v tej sodbi in ki jo v celoti sprejema, in sicer izraženo v sodbah, opr. št. II Ips 521/2004 z dne 14.7.2005 in opr. št. I Up 1056/2005-4/11 z dne 23.11.2006. Po navedenih sodbah je za absolutno pravno domnevo iz tretjega odstavka 11. člena Navodila dovolj, da se v 60 m pasu ob javni dovozni cesti nahaja katerikoli del zemljišča. Ta pogoj, ki je eden od elementov podlage navedene domneve, je treba povezovati s pogojem, da ima zemljišče priključek na javno cestno omrežje. Zato in ker je parcela osnovna enota zemljiškega katastra po 7. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (Uradni list RS, št. 52/00), je za komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče šteti celotno zemljišče, saj posamezni deli zemljiške parcele, ki ustreza pojmu nepremičnine (18. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ, Uradni list RS, št. 87/02, 1. in 2. točka drugega odstavka 11. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1, Uradni list RS, št. 58/03) ne morejo imeti različnega pravnega položaja in to ne v pogledu stvarnih pravic, niti v pogledu kategorije oziroma pravnega statusa. Torej, če so izpolnjeni vsi pogoji iz tretjega odstavka 11. člena Navodila, relevantno pa je stanje ob podržavljenju, je tako zemljišče treba v celoti ovrednotiti kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, ne pa le 60 metrski pas. Zato bo morala tožena stranka pri ponovnem odločanju v navedeni zadevi ponovno preveriti dejanske okoliščine in odločiti ob upoštevanju navedene sodne prakse.