Jedro

Tožbeni ugovor v zvezi z obremenjevanjem okolja s sevanjem je neutemeljen, saj so bili za izdajo izpodbijanega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji, tako po določbah Uredbe o EMS, kot Zakona o zdravstveni inšpekciji, tožnik pa dokazov, s katerimi bi izkazal dvom v pravilnost strokovne ocene ali v pravilnost soglasja Zdravstvenega inšpektorata ni predložil.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahteva AAA telekomunikacijske storitve d. d. za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka izdala investitorju AAA telekomunikacijske storitve d. d. enotno dovoljenje za gradnjo bazne radijske postaje MB101 BTS A, na zemljišču parc.št. 6056 k. o. B, pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da predstavlja nameravani poseg v prostor postavitev tipskega zabojnika na ograjenem zemljišču velikosti 9,00 m x 5,00 m, ter postavitev anten na višini 22,00 m, na antenskem stolpu višine 24 m. Obravnavano zemljišče se skladno s spremembami in dopolnitvami prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Murska Sobota za obdobje od leta 1986 do 2000, dopolnjenega v letu 1990 in družbenega plana Občine Murska Sobota za obdobje 1986 - 1990 dopolnjenega v letu 1987 (Uradni list RS, št. 25/97), nahaja v 2. območju kmetijskih zemljišč in se ureja s prostorsko ureditvenimi pogoji za območje Goričkega v Občini Murska Sobota (Uradne objave Občine Murska Sobota, št. 10/90 - v nadaljevanju PUP). V določbi 11. člena navedenega PUP je določeno, da je na 2. območju kmetijskih zemljišč dopustna gradnja posameznih objektov vseh vrst namembnosti, ter v 14. členu, da morajo biti posegi v prostor, ki ne spreminjajo namenske rabe površin - tudi manjše infrastrukturne ureditve izvedene na način, ki ne bo imel kvarnih posledic v prostoru. V 39. členu PUP je določeno, da morajo biti vsi posegi v prostor v skladu s sanitarnimi predpisi, ter izvedeni tako da ne bodo poslabšali zraka, vode ali zemlje oziroma ogrožali ekološkega ravnovesja. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da je zahtevek investitorja skladen z veljavnim prostorskim izvedbenim aktom in da iz urbanističnih razlogov ni ovir za izdajo tega dovoljenja. Prav tako je ugotovila, da iz dopisa Občine B z dne 18. 7. 2002 izhaja, da je po prostorskem planu Občine B zemljišče parcelna št. 6056 opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, zato soglasja k lokacijski dokumentaciji ni mogoče dati. V točki 3. 1. 37. prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana RS je določeno, da se zagotovi racionalno in učinkovito mobilno telekomunikacijsko omrežje na celotnem ozemlju RS, da se prednostno objekte in naprave mobilne telefonije usmerja na lokacije ki zagotavljajo manjši vpliv na zdravje ljudi, naravo, okolje in kulturno dediščino, ter da je pri postavitvi objektov mobilne telefonije na kmetijskih zemljiščih, če je le mogoče, objekte in naprave mobilne telefonije postaviti na manj kvalitetna kmetijska zemljišča. Tožena stranka je v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00 - v nadaljevanju ZUP) dne 29. 10. 2002 zaprosila UE C za seznanitev stranskih udeležencev v postopku, ter zaprosilu priložila lokacijsko dokumentacijo, projekte in strokovno mnenje oziroma oceno, zaradi seznanitve stranskih udeležencev s predmetno gradnjo, te ustne obravnave z dne 10. 12. 2002 pa se je udeležil le predstavnik Občine B. AA je poslala na UE pismeno opredelitev, BB pa je preko pooblaščene odvetnice svoje stališče posredoval na ministrstvo, KZ BBB in CC se na pravilno vročeno vabilo na ustno obravnavo nista odzvala, DD pa zaradi neznanega prebivališča vabilo ni bilo vročeno, zato ji je bil postavljen začasni zastopnik. Na ustni obravnavi je župan kot predstavnik Občine B izjavil, da naj investitor občini predloži strokovno oceno o sevalnih vplivih na okolje in služnostno pogodbo, kar je investitor očitno storil, saj je tukajšnjemu ministrstvu naknadno predložil služnostno pogodbo sklenjeno z Občino B in iz katere nedvomno izhaja, da Občina B zaradi izgradnje radijske bazne postaje mobilne telefonije na zemljišču parcelna št. 6056 k. o. B, priznava investitorju služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili, pravico izgradnje dostopne ceste ter služnostno pravico izgradnje in vzdrževanja energetskih in TK vodov, vse na zemljišču parcelna št. 6653 k. o. B. Začasni zastopnik DD je na zapisnik izjavil, da se z nameravanim posegom strinja in nanj nima pripomb, AA pa je v dopisu z dne 2. 12. 2002 navedla, da se z postavitvijo bazne postaje v bližini svojega doma ne strinja, vendar nestrinjanja ni obrazložila, prav tako pa se s predmetnim posegom ne strinja BB, ki je v dopisu z dne 9. 1. 2003 ugotovil, da je njegova stanovanjska hiša najbližja kraju predmetne gradnje in glede na splošno znano dejstvo škodljivosti anten oziroma sevanja, ne more pristati na nameravani poseg, predlagal pa je investitorju, da poišče drugo primerno lokacijo. V zvezi z navedenimi pripombami obeh strank je tožena stranka ugotovila, da je investitor poleg ostalih listih in dokumentacije predložil tudi strokovno oceno z naslovom Strokovno mnenje s splošno oceno sevalnih obremenitev naravnega in življenjskega okolja, ki ga je izdelal Inštitut za varovanje zdravja RS, skladno z določili 16. člena Uredbe o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju (Uradni list RS, št. 70/96 - v nadaljevanju Uredba o EMS). Predmet strokovnega mnenja je izračun sevalnih obremenitev baznih postaj sistema GSM 900, DCS 1800, tudi za predmetno bazno postajo MB101 A konfiguracije (GSM 2/1/1). Predmetna lokacija je obdelana v točki 4. 2. Rezultati izračuna sevalnih obremenitev. Iz rezultatov je razvidno, da so sevalne obremenitve glede na Uredbo o EMS za I. območje varstva pred sevanjem v osi glavnega snopa antene lahko presežene na razdalji do 25 m (2 TRX) oziroma do 18 m (1 TRX na sektor). Mejne vrednosti za II. območje varstva pred sevanjem so v osi glavnega snopa antene presežene na razdalji do 7 m (2 TRX na sektor) oziroma 4 m (1 TRX na sektor). V primeru dviga antene na več kot 4 m nad človeku dostopno območje, so sevalne obremenitve znotraj dovoljenih vrednosti. Iz povzetka Strokovnega mnenja je torej razvidno, da so sevalne obremenitve na človeku dostopnih mestih na I. območju varstva pred sevanjem ob upoštevanju najbolj neugodnega primera, ter ob namestitvi anten baznih postaj vseh konfiguracij operaterja na višine nad 15 m, pod dovoljenimi mejnimi vrednostmi, ki jih določa Uredba o EMS za nove vire elektromagnetnih sevanj. K projektni dokumentaciji je izdal dne 7. 11. 2002 soglasje št. 351?1566/2002?18812 tudi Zdravstveni inšpektorat RS, OE Ljubljana, ki po določbi 1. člena Zakona o zdravstveni inšpekciji (Uradni list RS, št. 99/99, 107/99) zaradi varovanja javnega zdravja opravlja inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov, ki med drugim urejajo področje komunalnih objektov in infrastrukturnih naprav, ter po določbi 2. člena tega zakona zaradi varovanja zdravja ljudi izdaja soglasja k dovoljenjem za posege v prostor. Iz navedenega soglasja izhaja, da je predložena lokacija izdelana skladno s sanitarno higienskimi pogoji in normativi pod pogojem, da se pri tehničnem pregledu predloži meritve neioniziranih elektromagnetnih sevanj oziroma ovrednotenje posameznega vira NEM, s katerim bo potrjeno Strokovno mnenje. V zvezi z nestrinjanjem strank glede spornega posega pa tožena stranka ugotavlja, da stranke ne oporekajo gradnji iz razloga, da bi bile prizadete oziroma kakšne njihove pravice oziroma pravne koristi, samo nestrinjanje pa ne more vplivati na izdajo enotnega dovoljenja. Hkrati upravni organ ugotavlja, da je poseg skladen z vsemi predpisi, kar izhaja iz predložene dokumentacije, soglasij in mnenj pristojnih organov in organizacij, ki so sestavni del tega dovoljenja. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila popolno dejansko in pravno stanje predmetne zadeve in tudi, da pravice in pravne koristi strank oziroma stranskih udeležencev ne bodo kršene, zato je skladno z določbo 33 a. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 34/84 in 29/86, Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 59/96, 45/99, 42/00 in 52/00- v nadaljevanju ZGO) v zvezi z določbo drugega odstavka 191. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02), ter določb ZUP odločila tako, kot je navedeno v izreku.

Tožnik vlaga tožbo iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Je lastnik sosednje parcele in se z izgradnjo postaje nikoli ni strinjal, v svojem ugovoru pa je natančno pojasnil, zakaj postavitvi antene nasprotuje. Kot lastnik mejaš se namreč ne more strinjati, da se v bližini manj kot 50 m postavi objekt, kateri seva in katerega delovanje je nedvomno škodljivo. Ne strinja se z razlago določb PUP, saj je tožena stranka spregledala dejstvo, da na navedeni lokaciji že sedaj stojijo tri antene, ki je vsaka med njimi visoka najmanj 10 m. Dejansko gre za črno gradnjo, katere del se želi legalizirati in sicer tako, da se za eno izmed že postavljenih anten pridobiva enotno dovoljenje. Tudi pogodba, na katero se sklicuje tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, nikjer ne govori o tem, da se Občina B strinja s spornim posegom. Navaja tudi, da določbe PUP predvidevajo, da se lahko na 2. območju kmetijskih zemljišč postavijo posamezni objekti, vendar ti ne smejo spreminjati namenske rabe površin in ne smejo imeti kvarnih posledic v prostoru, vendar je ta dejstva upravni organ spregledal in se skliceval na določbo 11. in 14. člena PUP, investitor pa si ni pridobil soglasja Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine RS, kar je logično, saj ti objekti stojijo že danes. Objekti so postavljeni v ravninskem delu Prekmurja in s svojo višino kazijo okolico, postavljeni so brez dovoljenj, izdano dovoljenje pa pomeni legalizacijo teh objektov. Navaja tudi, da je na zemljišču parc.št. 6056 že postavljen inženirski objekt in tako izdano enotno dovoljenje pomeni legalizacijo črne gradnje, ne da bi se predhodno pridobilo in pristopilo k izdelavi lokacijskega načrta, kot je to izrecno določeno v PUP. Navaja tudi, da občina B, ki je podpisala pogodbo, s katero je dovolila služnostno pravico hoje in vožnje, ni potrdila lokacijske dokumentacije, ampak je izrecno napisala, da je postavitev antene ter stolpa v nasprotju s PUP. Tožnik sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek.

Prizadeta stranka v tem upravnem sporu, AAA telekomunikacijske storitve d. d., je v odgovoru na tožbo navedla, da po njenem mnenju stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja niso soglasodajalci, saj so soglasodajalci le organi in organizacije ki skrbijo za javni interes in je njihova pristojnost za izdajo soglasij določena v zakonih. Tožnik je v postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja vstopil zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, vendar iz njegovega ugovora ni razvidno, da bi gradnji nasprotoval zato, ker bi bila prizadeta katera od njegovih pravnih koristi. Prav tako je mnenja, da so neutemeljeni tudi tisti tožbeni ugovori, ki se nanašajo na podano soglasje Občine B in sicer zato, ker tudi občina v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni soglasodajalec, ter zato ker lahko tožnik uveljavlja le tiste ugovore in razloge, ki se nanašajo nanj in na varstvo njegovih pravnih koristi. V nadaljevanju dodaja, da je bilo v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja predloženo Strokovno mnenje s splošno oceno sevalnih obremenitev naravnega in življenjskega okolja, iz katerega izhaja, da so sevalne obremenitve znotraj dovoljenih mejnih vrednosti določenih v Uredbi o EMS, zato je trditev tožeče stranke, da je delovanje anten nedvomno škodljivo, napačna. Naknadno je prizadeta stranka navedla še, da bo sodišče presodilo posledice tožnikovega izostanka z obravnave, ter da je brez kakršnekoli dokazne podlage navedba tožeče stranke, da je delovanje bazne postaje kakorkoli škodljivo zanj ali okolico lokacije gradbene parcele. Izpodbijana odločba temelji na konkretnih dokazih in utemeljitvah, ki jih subjektivno mnenje tožeče stranke ne more omajati. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba izdana v nasprotju z PUP, saj ta predvideva in izrecno dopušča gradnjo posameznih objektov vseh vrst namembnosti, med katere spada tudi izgradnja spornega objekta. Investitor si je pridobil vsa potrebna in zahtevana soglasja in dovoljenja, zato je izpodbijana odločba v celoti zakonita in materialno pravilna, ter temelji na v postopku pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. V skladu z navedenimi dejstvi in dokazi sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ter toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka.

Odgovor na tožbo je podala tudi AA, prizadeta stranka v tem upravnem sporu in v njem navedla, da ne dovoljuje postavitve omenjenih anten.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je skladno z določbo 11. člena PUP na 2. območju kmetijskih zemljišč, kjer se sporno zemljišče nahaja, dopustna gradnja posameznih objektov vseh vrst namembnosti, skladno z določbo 8. člena PUP pa so območja izven naselij, za katera ni predvidena izdelava zazidalnih ali ureditvenih načrtov, namenjena pretežno za kmetijsko ali gozdarsko dejavnost, ter da se gradnja na tem območju opredeljuje kot nujnost v zvezi s kmetijsko ali gozdarsko dejavnostjo, z družbenim planom občine opredeljeno aktivnostjo ali kot nujen poseg, ki zaradi nepredvidljivosti ni mogel biti plansko reguliran.V navedenem primeru gre za postavitev objekta mobilne telefonije, za katere mikrolokacije v planskih aktih niso določene, pogoji zanje pa so določeni v republiškem planu. Tako je v točki 3. 1. 37 prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana RS določeno, da so objekti in naprave mobilne telefonije z vso pripadajočo komunalno infrastrukturo določeni kot objekti državnega pomena, za katere je določeno, da se zagotovi racionalno in učinkovito mobilno telekomunikacijsko omrežje na celotnem ozemlju RS, da se prednostno objekte in naprave mobilne telefonije usmerja na lokacije, ki zagotavljajo manjši vpliv na zdravje ljudi, naravo, okolje in kulturno dediščino, ter da se pri postavitvi objektov mobilne telefonije na kmetijskih območjih, če je to le mogoče, objekte in naprave mobilne telefonije postavlja na manj kvalitetna kmetijska zemljišča. Pri odločitvi so bila upoštevana tudi določila 14. in 39. člena PUP, saj s postavitvijo bazne postaje in antenskega stolpa na ograjenem zemljišču velikosti 9,00 m x 5, 00 m, na skrajnem severu delu zemljišča parc. št. 6065 k. o. B, namenska raba tega zemljišča ne bo spremenjena. Skladno z določbo 16. člena Uredbe o EMS je bila predložena tudi strokovna ocena z naslovom Strokovno mnenje s splošno oceno sevalnih obremenitev naravnega in življenjskega okolja, na podlagi katere je moč ugotoviti, da so sevalne obremenitve na človeku dostopnih mestih na I. območju varstva pred sevanjem ob upoštevanju najbolj neugodnega primera ter ob namestitvi anten važnih postaj vseh konfiguracij operaterja na višini nad 15 m pod dovoljenimi mejnimi vrednostmi določeni v Uredbi o EMS za nove vire elektromagnetnih sevanj, opozarja pa tudi na soglasje št. 351-1566/2002-08812 z dne 7. 11. 2002, ki ga je izdal Zdravstveni inšpektorat RS. Iz navedenega soglasja izhaja, da je predložena dokumentacija izdelana v skladu s sanitarno higienskimi pogoji in normativi, kar pomeni, da poseg tudi ne bo imel kvarnih posledic v prostoru.

Glede tožbenih navedb, da PUP za tovrstne gradnje izrecno zapoveduje sprejetje ustreznega lokacijskega načrta navaja, da te trditve niso točne, saj je v splošnih določbah 1. člena navedenega PUP določeno, da PUP za območje Goričkega v Občini Murska Sobota velja tudi za območja izven ureditvenih območij naselij, za katera prostorski izvedbeni načrti niso predvideni, v 16. členu PUP-a pa je določeno, da je potrebno za infrastrukturne posege za katere ne bo izdelan lokacijski načrt predhodno soglasje pristojne organizacije, ki je zadolžena za posamezno infrastrukturno napravo, zato so bila v postopku pridobljena tudi ustrezna soglasja Agencije za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto RS, kot so navedena v točki III.4. izreka izpodbijanega dovoljenja. Glede tožbene trditve, da ni bila upoštevana določba 14. člena PUP navaja, da soglasja Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine RS v postopku ni bilo potrebno pridobiti, saj se določba 14. člena nanaša na manjše hidromelioracije in agromelioracije.

Navaja tudi, da soglasje Občine B v postopku izdaje enotnega dovoljenja ni potrebno. Občina je bila namreč v postopku stranki udeleženec in ne soglasodajalec, ter samo seznanjena s predmetnim zahtevkom. Glede na dejstvo, da poteka dostop ter NN električni kabel po občinski poti - zemljišču parc. št. 6056 k. o. B, pa je investitor upravnemu organu v postopku dostavil tudi ustrezno služnostno pogodbo za pravico hoje in vožnje z vsemi vozili, pravico izgradnje dostopne ceste ter izgradnje in vzdrževanja energetskih in TK vodov, sklenjeno med investitorjem in Občino B. Glede tožnikove trditve, da predstavlja izdaja spornega dovoljenja obid zakona in legalizacijo na črno postavljenega objekta pa ugotavlja, da mu v postopku ni bila predočena odločba pristojnega gradbenega inšpektorja, iz katere bi izhajalo, da je investitor izvedel nelegalno gradnjo, prav tako pa navedeni podatek ni izhajal iz spisnih podatkov. Ne glede na navedeno pa ZGO-1, tako kot predhodno Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in 43/89, Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97, 9/01, 23/02 - ZUN) ne prepovedujeta voditi postopka izdaje gradbenega dovoljenja in ne predvideva posebnega postopka legalizacije. Upravnemu sodišču predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem sporu.

K točki 1. izreka: Tožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu gre za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo, izdanega na podlagi 33 a. člena ZGO, s katerim je tožena stranka na zemljišču parc. št. 6056 k. o. B dovolila investitorju AAA telekomunikacijske storitve d. d. postavitev bazne radijske postaje MB101 BTS A. V zadevi ni sporno, da navedeno območje ureja PUP, ter da gre za kmetijsko zemljišče 2. kategorije, ampak je sporno, ali je na tem območju dovoljena gradnja spornega objekta brez soglasja Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, sporni pa so tudi škodljivi vplivi sevanja objekta.

Sporni poseg torej leži na območju, ki se ureja z PUP, ki v določbi 1.člena določa območje veljavnosti, tako da velja tudi za območja izven ureditvenih območij naselij, za katerega prostorski izvedbeni načrti niso predvideni. Tožena stranka je pri izdaji spornega enotnega dovoljenja za gradnjo pravilno upoštevala določbe prvega odstavka 11. člena PUP, ki dovoljuje gradnjo posameznih objektov vseh vrst namembnosti, prvega odstavka 14. člena istega PUP, ki določa, da morajo biti posegi, ki ne spreminjajo namenske rabe površin (vodnogospodarske ureditve, manjše hidromelioracije in agromelioracije, manjše infrastrukturne ureditve in podobno) načrtovani in izvedeni na način, ki ne bo imel kvarnih posledic v prostoru, zaradi česar bi se kvaliteta okolja poslabšala, ter upoštevaje določbo 39. člena istega PUP ki določa, da morajo biti vsi posegi v prostor v skladu s sanitarnimi predpisi, ter izvedeni tako, da ne bodo poslabšali zraka, vode in zemlje ali ogrožali ekološkega ravnovesja.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da bi tožena stranka za nameravani poseg v prostor morala pridobiti v določbi 14. člena navedeno soglasje Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor. Po presoji sodišča je navedeni tožbeni ugovor neutemeljen. Določba četrtega odstavka 14. člena PUP, ki določa, da si mora graditelj pred posegom pridobiti predhodno mnenje pristojne lovske organizacije in Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, se namreč nanaša na posege, določene v drugem odstavku istega člena, to je manjše hidromelioracije (do 20 ha) in agromelioracije, ter možnost vpliva teh posegov na spremembe na rastlinstvo in živalstvo.

Tožeča stranka v tožbi ugovarja tudi elektromagnetno sevanje zaradi postavitve spornega objekta oziroma obremenitve okolja s sevanjem. V zvezi s tem tožbenim ugovorom sodišče ugotavlja, da je sestavni del izpodbijanega dovoljenja tudi Strokovno mnenje z oceno sevalnih obremenitev naravnega in življenjskega okolja, izdelano v Inštitutu za varovanje zdravja RS, št. 300-525-IT-003/02 z dne 19. 6. 2002 (točka II.1. enotnega dovoljenja). Mnenje je izdelano na podlagi Uredbe o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju (Uradni list RS, št. 70/96 - Uredba o EMS), ki določa mejne vrednosti veličin elektromagnetnega polja v okolju, stopnje varstva pred sevanjem v posameznih območjih naravnega in življenjskega okolja, način določanja in vrednotenja obremenitve okolja zaradi sevanja, ter ukrepe za zmanjševanje in preprečevanje čezmernega sevanja. Iz navedenega strokovnega mnenja izhaja, da je kot izhodišče za izračun sevalnih obremenitev upoštevano v določbi 3. člena Uredbe o EMS določeno I. območje (torej območje, ki potrebuje povečano varstvo pred sevanjem), za katerega velja I. stopnja varstva pred sevanjem. V 16. členu Uredbe o EMS je določeno, da mora investitor za nov objekt ali napravo, ki je vir sevanja, za pridobitev dovoljenja za poseg v prostor v zahtevi za dovoljenje za poseg v prostor posredovati tudi strokovno oceno obremenitve okolja zaradi sevanja kot posledice uporabe ali obratovanja tega vira sevanja. To strokovno oceno izdela pravna ali fizična oseba, pooblaščena za izdelavo poročil o vplivih na okolje. V sporni zadevi je investitor predložil tako oceno, izdelano za konkretni poseg v prostor. Iz ocene oziroma njenega teoretičnega izračuna najbolj neugodnega primera, ki v praksi skoraj ne nastopi, je razvidno, da so sevalne obremenitve glede na Uredbo o EMS za I. območje v osi glavnega snopa antene presežene na razdalji do 15 m (2 TRX na sektor) ter do 18 m ( 1 TRX na sektor). Mejne vrednosti za II. območje pa so v osi glavnega snopa presežene na razdalji do 7 m (2 TRX na sektor) ter do 4 m (1 TRX na sektor). V primeru, da se antena dvigne na višino več kot 4 m nad območje, ki je človeku dostopno, pa so sevalne obremenitve znotraj dovoljenih mejnih vrednosti. Iz zaključka strokovnega mnenja pa izhaja, da so sevalne obremenitve na človeku dostopnih mestih na I. območju ob upoštevanju najbolj neugodnega primera, ter ob namestitvi anten mobilnih baznih postaj vseh konfiguracij operaterja na višine nad 10 m pod dovoljenimi mejnimi vrednostmi, ki jih Uredba o EMS določa za nove vire elektromagnetnih sevanj. Ker so antene baznih postaj nameščene na stolpih ali strehah visokih objektov (višin nad 15 m nad tlemi, so sevalne obremenitve na človeku dostopnih mestih (na nivoju tal) več kot 100 x nižje od dopustnih mejnih vrednosti. Uredba o EMS zavezuje investitorja k predložitvi strokovne ocene za objekt, ki je predmet nameravanega posega v prostor, ne pa tudi za eventualne druge vire sevanja, ki se nahajajo v bližnji ali daljni okolici.

Poleg strokovne ocene na podlagi Uredbe o EMS si je investitor pridobil tudi soglasje Ministrstva za zdravje, Zdravstvenega inšpektorata RS, Območna enota L., št. 351-1566/2002-08812 z dne 7. 11. 2002, ki je tudi sestavni del izpodbijanega dovoljenja in iz katerega izhaja, da je bilo ob pregledu predložene lokacijske in projektne dokumentacije ter izračuna sevalnih obremenitev za konkretni poseg ugotovljeno, da je v skladu s sanitarno higienskimi pogoji in normativi. Soglasje za konkretno lokacijo je bilo dano s pogojem, da mora investitor pri tehničnem pregledu predložiti ovrednotenje posameznega vira NEM, s katerim bo potrjeno strokovno mnenje Inštituta za varovanje zdravja. K temu je tožena stranka zavezala investitorja tudi v sami izpodbijani odločbi. Drugih pogojev zdravstveni inšpektorat za konkretno lokacijo ni določil. Glede na navedeno je po presoji sodišča tožbeni ugovor v zvezi z obremenjevanjem okolja s sevanjem neutemeljen, saj so bili za izdajo izpodbijanega dovoljena izpolnjeni vsi pogoji, tako po določbah Uredbe o EMS, kot Zakona o zdravstveni inšpekciji, tožnik pa dokazov, s katerimi bi izkazal dvom v pravilnost strokovne ocene ali v pravilnost soglasja Zdravstvenega inšpektorata ni predložil. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da je bil sporni objekt že zgrajen, kar bi tožena stranka morala pri izdaji dovoljenja upoštevati. Tožena stranka je namreč izpodbijano dovoljenje izdala na podlagi zahtevka investitorja, ki ga je bila dolžna obravnavati, postavitev objektov brez predpisanih dovoljenj pa je lahko predmet inšpekcijskih postopkov in morebitnih ukrepov inšpekcijskih služb. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakon utemeljena, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 - ZUS), s sodbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Investitor posega v prostor po izpodbijanem dovoljenju AAA telekomunikacijske storitve d. d. Ljubljana je v odgovoru na tožbo zahteval tudi povrnitev stroškov tega postopka. Glede tega zahtevka sodišče pojasnjuje, da tretji odstavek 23. člena ZUS med drugim določa, da kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Zato je sodišče odločilo, da se zahtevek za povrnitev stroškov postopka zavrne.