Jedro

Tistega upnika ali koga drugega, ki najkasneje na razdelitvenem naroku izpodbija terjatev drugega upnika, sodišče, če je odločitev o poplačilu odvisna od spornih dejstev, napoti, naj v določenem roku začne pravdo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v 5. točki izreka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o poplačilu odločilo, da se kupnina 8,200.000,00 SIT, dobljena s prodajo nepremičnin vl.št. 792 k.o. ..., med upravičene udeležence postopka razdeli tako, da upniki (sedaj V.) L. d.d. iz Ljubljane, N.L. in O. d.o.o. iz Ljubljane dobijo povrnjene stroške izvršilnega postopka, kupec A A. d.o.o. iz Ribnice zakonite zamudne obresti od položene are, zastavna upnica Zavarovalna skupnost (sedaj Zavarovalnica) T. d.d. iz Ljubljane pa iz naslova prejete kupnine prejme 7,798.144,50 SIT.

Zoper tak sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje upnica V. banka d.d. iz Ljubljane (v nadaljevanju upnica). Sklep izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je terjatev upnika Zavarovalnice T. d.d. iz Ljubljane (v nadaljevanju zastavna upnica) neizkazana oziroma previsoka. Upnica je višini priglašene terjatve ugovarjala že po izstavitvi prvega izračuna, in zastavna upnica je izračun delno popravila. Po drugem izračunu je zastavna upnica prijavila terjatev zgolj po eni, tokrat povsem drugi pogodbi. Zastavna upnica je na pobudo upnice sodišču predložila tudi dokazilo o izplačilu kredita na račun dolžnika, vendar se to potrdilo nanaša spet na povsem tretjo pogodbo, ki pa v zemljiški knjigi ni zavarovana z zastavno pravico. Zaradi navedenega upnica še vedno ni prepričana v to, da je zastavna upnica leta 1991 znesek 500.000,00 din dolžniku izplačala prav na podlagi kreditne pogodbe, ki je omenjena v sporazumu o zavarovanju denarne terjatve kot podlagi za vpis zastavne pravice v zemljiško knjigo. Po mnenju pritožnice zastavna upnica nadalje tudi ni upravičena do priglašenih zamudnih obresti od neplačanih obresti. Te lahko do vložitve tožbe v skladu z določilom 400. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78) zahtevajo le banke, zastavna upnica pa v tej zadevi tožbe sploh ni vložila - v njej je zgolj prijavila svojo terjatev kot zastavna upnica. Upnica predlaga, da pritožbeno sodišče sklep o poplačilu sodišča prve stopnje v celoti razveljavi.

Zastavna upnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Njena prva specifikacija terjatve je bila pomotoma napačna, pravilen je drugi izračun, sicer pa upnica temelju in višini priglašene terjatve ni nikoli izrecno ugovarjala, to pa bi morala storiti najkasneje na razdelitvenem naroku.

Pritožba je utemeljena.

Upnik ali kdo drug, ki ima pravico biti poplačan iz kupnine, lahko izpodbija terjatev drugega upnika, njeno višino in vrstni red, po katerem ima ta pravico do poplačila, kolikor to vpliva na njegovo poplačilo (prvi odstavek 201. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - Ur.l. RS, št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ). To lahko stori najkasneje na razdelitvenem naroku (drugi odstavek 201. člena ZIZ). Tistega, ki terjatev izpodbija, sodišče napoti, naj v določenem roku začne pravdo, če je odločitev odvisna od spornih dejstev (prvi odstavek 202. člena ZIZ).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tej izvršilni zadevi upnica terjatvi, ki jo je priglasila zastavna upnica, ugovarjala že po prvi specifikaciji terjatve zastavne upnice (list.št. 73). Poudarila je, da je v zemljiški knjigi zavarovana le ena in ne dve terjatvi, kot je to izhajalo iz specifikacije terjatve zastavne upnice, grajala pa je tudi obračun obresti za priglašeno terjatev. Na podlagi tega ugovora je zastavna upnica sodišču predložila nov izračun terjatve (list.št.74), ki je bil nato tudi upoštevan na razdelitvenem naroku dne 22.03.2000. Na tem naroku je pooblaščenec upnice izjavil, da "zastavna upnica še vedno ni izkazala dejstva, na podlagi katerega bi lahko obračunala takšne ali drugačne obresti, t.j. kdaj in v kolikšni meri je bil kredit nakazan dolžniku." Zastavna upnica se je na podlagi tega zavezala sodišču predložiti listino o nakazilu kredita, ki naj bi bil podlaga za uveljavljanje terjatve do dolžnika (zapisnik o naroku, list.št. 75). Potrdilo o nakazilu kredita (list.št. 76) je bilo sodišču predloženo še pred izdajo sklepa o poplačilu.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu o poplačilu zapisalo, da je zastavna upnica priglasila svojo terjatev najprej nepravilno, kot bi šlo za dve terjatvi po 500.000,00 SIT, potem pa očitno pravilno, samo za terjatev 500.000,00 SIT in naj bi celotna terjatev z obrestmi vred znašala 9.554.049,81 SIT. Nadalje je ugotovilo, da je upnica sicer ugovarjala previsoki obrestni meri, vendar po mnenju sodišča prve stopnje ugovor ni bil utemeljen, ker bi terjatev, tudi če bi se upoštevale samo zakonite zamudne obresti, znašala več kot kupnina.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila taka odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, predvsem pa nepopolna. Po prepričanju pritožbenega sodišča je upnica že od priglasitve terjatve zastavne upnice dalje ugovarjala ne samo višini zakonskih zamudnih obresti od priglašene terjatve, ampak nasploh upravičenosti take priglasitve. S popravljenim izračunom terjatve z dne 21.03.2000 (list.št. 74) je zastavna upnica sicer terjatev priglasila na podlagi pogodbe z dne 18.01.1991, torej pogodbe, na podlagi katere je bila v znesku 500.000,00 takratnih din tudi vknjižena njena zastavna pravica zoper dolžnika, vendar po mnenju pritožbenega sodišča zaenkrat še ni zadostila drugemu pogoju, ki ga je na razdelitvenem naroku postavila upnica - pritožnica, torej, da je bil kredit na podlagi pogodbe z dne 18.01.1999 s strani dolžnika tudi zares koriščen. Iz fotokopije potrdila o nakazilu kredita (list.št. 76) izhaja, da je zastavna upnica v začetku leta 1991 dolžniku nakazala 500.000,00 takratnih din kredita, vendar očitno ne po pogodbi, na podlagi katere je bila vpisana zastavna pravica v C-bremenski list zemljiškoknjižnega izpiska za parcelo 706/24 vl.št. 792 k.o. G. pod Dn.št. 1108/91 (gre za pogodbo z dne 18.01.1991 - priloga A2 v zvezi s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, opr.št. R 29/91-4 z dne 06.03.1991), temveč po morda povsem drugi pogodbi, št. KK-TP-0126/91. Pritožnica ima torej prav, ko zatrjuje, da priglašena terjatev zastavne upnice zaenkrat ne more biti potrjena. Predloženo potrdilo o nakazilu kredita se lahko nanaša na drugo pogodbo, ki pa v zemljiški knjigi ni zavarovana z zastavno pravico.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi upnice ugodilo in izpodbijani sklep o poplačilu v 5. točki izreka razveljavilo, ter v skladu s 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99) v zvezi s 15. členom ZIZ zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopati v skladu z določbo prvega odstavka 202. člena ZIZ in zadevo odstopiti pristojnemu sodišču, saj je odločitev o poplačilu odvisna od spornega dejstva.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da pritožnica utemeljeno graja tudi obračun zakonskih zamudnih obresti od neplačanih obresti terjatve, ki jo je priglasila zastavna upnica. Tudi če bi se izkazalo, da je terjatev zastavne upnice do dolžnika upravičena, zastavna upnica ne more biti upravičena do zakonskih zamudnih obresti od neplačanih obresti te terjatve. Tako kot to pravilno poudarja pritožnica, bi bila do njih upravičena le, če bi zoper dolžnika vložila tožbo. Ker je terjatev v tej zadevi (na poziv sodišča) le prijavila, ne pa predhodno vtoževala, do omenjenih obresti ne more biti upravičena.