Jedro

Glede na določbo 1. odstavka 395. člena ZKP mora imeti obrazložitev odločbe sodišča druge stopnje razloge, s katerimi je opravljena presoja sklepov in stališč sodbe sodišča prve stopnje in nasprotnih pritožbenih stališč, vendar vselej tistih, ki zadevajo odločilna dejstva.

V skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zadostuje golo sklicevanje na določeno kršitev zakona, ne da bi bilo pojasnjeno, s katerim konkretnim postopanjem jo je sodišče storilo.

Če obramba ne izkaže dovolj visoko stopnjo verjetnosti, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko odločilno vplivala na dejanske ugotovitve oziroma na spremembo ugotovljenega dejanskega stanja, zavrnitev le-teh ne pomeni kršitve 3. alinee 29. člena URS.

Izrek

1./ Zahteva zagovornikov obs. I.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenka je dolžna plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

2./ Zahteva obsojenkinega zakonca J.M. se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je obs. I.M. spoznalo za krivo dveh kaznivih dejanj razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ ter ji po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako dejanje določilo 15 dnevnih zneskov, to je 43.575,00 SIT denarne kazni in ji nato po določbah o steku (4. točka 2. odstavka 47. člena KZ) izreklo enotno denarno kazen v višini 22 dnevnih zneskov, to je 63.910,00 SIT ter določilo preizkusno dobo dveh let. Po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ji je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 22.03.2000 pritožbo obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo povprečnine.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti: obsojenkini zagovorniki priporočeno po pošti dne 19.05.2000 zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ter obsojenkin zakonec J.M. dne 06.09.2000 zaradi kršitve človekovih pravic. Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani pa razveljavi in mu vrne pritožbo v ponovno obravnavanje. Obsojenkin zakonec J.M. pa predlaga Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani, da odločbo Višjega sodišča v Ljubljani zavrne kot neutemeljeno ali pa jo vrne v ponovno sojenje.

K točki 1/ Zahteva zagovornikov obs. I.M. ni utemeljena.

Po navedbah zahteve zagovornikov sodba sodišča druge stopnje ne povzema pritožbenih navedb in jih tudi ne obravnava v celoti, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Zato zahteva ocenjuje, da je sodišče druge stopnje kršilo 2. točko 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP v obrazložitvi sodbe ali sklepa presodi sodišče druge stopnje med ostalim tudi navedbe pritožbe.

Glede na to določbo mora obrazložitev odločbe sodišča druge stopnje imeti razloge, s katerimi je opravljena presoja sklepov in stališč sodbe sodišča prve stopnje in nasprotnih pritožbenih stališč, vendar vselej tistih, ki zadevajo odločilna dejstva. Pri tem ni potrebno povzemanje pritožbenih navedb, temveč zadostuje, da sodišče druge stopnje nanje odgovori tako, da obrazloži stališča, ki jih je zavzelo do odločilnih dejstev in pravnih zaključkov, ki se izpodbijajo s pritožbo. Zahteva za varstvo zakonitosti ne pove določno, katere pritožbene navedbe v zvezi z odločilnimi dejstvi sodišče druge stopnje ni presodilo in o tem v svoji sodbi ni navedlo razlogov. Zato v tem delu uveljavljanega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni mogoče preizkusiti. V skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi. To pomeni, da ne zadostuje golo sklicevanje na določeno kršitev zakona, ne da bi bilo pojasnjeno, s katerim konkretnim postopanjem jo je storilo sodišče. Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče kršilo določbo 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije, kar predstavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, očitno iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ker ni izvedlo vseh s strani obrambe predlaganih dokazov. V zvezi z zavrnjenim dokaznim predlogom obrambe pa vložniki zahteve očitajo sodišču bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodišči prve in druge stopnje nista navedli razlogov v zvezi s to odločitvijo.

Na glavni obravnavi dne 09.11.1999 je obsojenkina zagovornica predlagala zaslišanje prič V.Š. in T.L. Zagovornica je utemeljila, da bi prva priča lahko povedala, kdaj točno je prišla na kraj dejanja M.Š., druga pa bi vedela pojasniti o dogodku, ki se je pripetil ob 15.30 uri, tisto, kar ji je takoj po njem pripovedovala obsojenka. V pritožbi so zagovorniki v okviru utemeljitve pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navajali, da bi sodišče v zvezi z dogodkom ob navedeni uri moralo zaslišati tudi pričo T.L. V zvezi z grajo dokazne ocene in trditvijo, da zasebna tožilca zasledujeta druge interese, kot skušata prikazati, pa so se zavzemali za zaslišanje priče B.O. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi sprejelo sklep, s katerim je zavrnilo dokazni predlog obrambe, zapisalo pa tudi, da je to odločitev kratko obrazložilo. V sodbi je navedlo oceno, da dokazni predlog ni utemeljen, ker je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno na podlagi opisanega dokaznega postopka. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe navedlo, da soglaša z razlogi, s katerimi je prvostopno sodišče zavrnilo predlog obrambe za zaslišanje prič.

V 3. alinei 29. člena Ustave Republike Slovenije je določeno, da je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Toda sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, za katere oceni, da so pravno relevantni. Obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Bistvo utemeljitve dokaznih predlogov je, da naj bi zaslišanje prič, ki niso bile navzoče pri inkriminiranih dogodkih, vplivalo na sprejeto dokazno oceno. S tem je obramba izkazala pravno relevantnost predlaganih dokazov, ne pa tudi dovolj visoko stopnjo verjetnosti, da njihova izvedba lahko odločilno vpliva na dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe. Sodišče je s sklicevanjem na izvedene dokaze in na njihovo oceno pravilno presodilo, da predlagani dokazi na spremembo ugotovljenega dejanskega stanja ne bi mogli odločilno vplivati. Svojo odločitev je oprlo na izpovedbe obeh zasebnih tožilcev in priče M.Š. ter izčrpno obrazložilo, iz katerih razlogov jih ocenjuje kot verodostojne. Zato sodišče ni kršilo v zahtevi za varstvo zakonitosti navedene ustavne določbe in prav tako ne določb 2. odstavka 371. člena ZKP. Obe nižji sodišči sta v sodbah do dokaznih predlogov zavzeli stališče in ga tudi obrazložili.

Utemeljitev zavrnitve teh predlogov ni tako pomanjkljiva, da bi predstavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot to trdi zahteva za varstvo zakonitosti.

Sodišče je ocenilo, da tudi besede "revca pijana, pojdi se zdravit", ki jih je obsojenka izrekla zasebni tožilki, predstavljajo negativno vrednostno oceno. Pri tem je pravilno izhajalo iz navad in običajev v okolju, v katerem je bilo to dejanje storjeno, prav tako pa iz dejstva, da je zasebna tožilka ozdravljen alkoholik. Ob tem in ob upoštevanju vseh ostalih ugotovljenih okoliščin ter medsebojnih odnosov obsojenke in zasebne tožilke je pravilna presoja sodišča, da obsojenki očitano ravnanje pomeni napad zoper čast in dobro ime zasebne tožilke v obliki žaljive vrednostne ocene, iz katere je razvidno omalovaževanje in nespoštovanje človeškega dostojanstva. Zato ni mogoče sprejeti stališča zahteve za varstvo zakonitosti, ki ob neupoštevanju ugotovljenih dejanskih okoliščin ocenjuje, da v tem primeru razžalitev ni objektivno podana. V zahtevi za varstvo zakonitosti nakazana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zaradi navedenega ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva. Zato je zahtevo zagovornikov obs. I.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenkinih premoženjskih razmer.

K točki 2/ Po določbi 1. odstavka 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik. Po obdolženčevi smrti pa jo smejo vložiti v njegovo korist osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP. Ker navedeni zakonski pogoj, ki dovoljuje vložitev zahteve obsojenkinemu zakoncu, po podatkih spisa ni izpolnjen, je bilo treba zahtevo J.M. za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP zavreči kot nedovoljeno. Pri tem je treba pojasniti, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi prepozno. Obsojenka je sprejela pravnomočno sodbo dne 10.05.2000, J.M. pa je zahtevo vložil dne 06.09.2000, torej po izteku trimesečnega roka, določenega v 3. odstavku 421. člena ZKP.