Jedro

Glede na to, da tožnika v upravnem postopku posega v pridobljeno vodno pravico nista zatrjevala, saj nista niti trdila, da imata vodno pravico, je neutemeljen tožbeni očitek o kršitvi načela varstva pravic strank iz 7. člena ZUP, ker ju upravni organ ni pozval, naj poseg v to pravico izkažeta. Neutemeljeno je tudi stališče tožnikov, da bi moral investitor pravico graditi izkazati s služnostno pravico, ki bi bila dana na konkreten projekt.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo „M.“ in novogradnjo (zajemni objekt, dovodni kanal, turbinski jašek) na zemljiščih s parc. št. 585/4, 585/56, 663/4, 663/1 in 663/2, vsa k. o. ...

Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, med drugim je izkazana tudi pravica graditi (šesta točka prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov – v nadaljevanju ZGO-1), saj je investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložil pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice izgradnje zajetja in dovodnega kanala – cevovoda ter položitev kabla za elektriko in telekomunikacije na parc. št. 585/4, 585/56 in 585/57, vse k. o. ..., ta služnostna pravica pa je tudi vpisana v zemljiško knjigo. Ugovore stranskih udeležencev, med katerimi sta bila tudi tožnika, o veljavnosti sklenjene pogodbe in vpisa omenjene služnosti v zemljiško knjigo, in njihovo stališče, da bi moral investitor pridobiti lastninsko ali stavbno pravico, je zavrnil s pojasnilom, da investitor pravico graditi ne izkazuje le z lastninsko pravico, temveč tudi s kakšno drugo stvarno ali obligacijsko pravico, ki gradnjo oziroma izvedbo del na nepremičnini dovoljuje, in da je v obravnavani zadevi investitor to pravico izkazal v skladu s 56. členom ZGO-1. S pojasnilom, da je pridobitev koncesije za uporabo vode poseben postopek, je zavrnil tudi zahtevo tožnikov za „spremembo višine vode“ in pripombe o izdaji koncesije na podlagi lažnih podatkov.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil. Tožnika se z navedeno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da sta solastnika zemljišča agrarne skupnosti, na katerem naj bi bilo zgrajeno vodno zajetje in cevovod, za kar soglasje ni bilo dano. Drugi tožnik opozarja, da je prevzemnik „Ž.“, ki naj bi bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena z vsemi pravicami (tudi vodnimi), in da je bilo dogovorjeno, da investitor z nameravano gradnjo ne bo posegel v nivo vode, ki je dotekala na objekt stare elektrarne, zaradi njegovega posega pa se je nivo vode znižal za približno 60 cm, kar izhaja iz meritev, ki sta jih opravila sama. Menita, da bo nameravana gradnja posegla v njune pravice. V zvezi s tem se sklicuje na 119. člen Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) in predlagata izvedenca hidrološke oz. druge ustrezne stroke. Upravnemu organu očitata, da ni odločil o tem ugovoru, saj da je nanj odgovoril le pavšalno, investitor pa da ni predložil dokazov, da z gradnjo ne posega v nivo vode. Menita tudi, da bi ju moral upravni organ v skladu z načelom varstva pravic strank (7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP) pozvati, naj vlogo dopolnita z dokazi o vplivu nameravane gradnje v njene pravice. V zvezi s tem kot dokaz predlagata njuno zaslišanje in vpogled v zapisnik ustne obravnave. Da nameravana gradnja izkorišča vodni padec na račun „Ž.“, naj bi izhajalo iz poročila inženirja ..., ki je predlagal tudi rešitve, vendar do dogovora ni prišlo, investitor pa še vedno izkorišča padec vode in s tem dosega večjo proizvodnjo električne energije na napravi „M.“.

Nadalje navajata, da gre za poseg v njuno pravico, ki jo imata kot solastnika zemljišč Agrarne skupnosti Spodnja Rečica-Nizka-Varpolje, po katerih bo potekala gradnja zajetja in cevovoda. Menita, da sam zapis pravice služnosti ne zadostuje in da mora biti vsebina služnosti natančno opisana. Menita, da vsebina služnosti, kot je bila podeljena s pogodbo iz leta 2006, ni skladna s predvideno gradnjo po projektih iz leta 2009 in 2011. Upravni organ naj bi se zadovoljil le z opisom služnosti, ni pa preverjane njene vsebine (glede poteka služnosti, velikosti in globine objektov ter namena uporabe objektov). Tudi soglasje soglasodajalcev se mora nanašati na projekt, ki je predložen v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja. Sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Investitor kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo navaja, da tožnika po vsebini izpodbijata pridobitev koncesije, da izpodbijana odločba ne posega v stanje višine vode in zato tudi ne v pravice tožnikov. V zvezi z vprašanjem pravice graditi se sklicuje na obrazložitvi odločb organov prve in druge stopnje. Pripominja, da je vknjižena služnost skladna z izdanim gradbenim dovoljenjem in da tožnika ne navajata, kaj naj bi bilo z vpisom služnosti narobe, ter da nista izpodbijala veljavnosti služnosti. Navedbe o njeni neskladnosti z izdanim gradbenim dovoljenjem, o padcu nivoja vode, namenjenega „Ž.“ in sklicevanje na poročila inženirja ... naj bi bile neresnične in nedovoljene tožbene novote. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožnikoma pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Predmet izpodbijane odločbe je gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo „M.“ in novogradnja zajemnega objekta, dovodnega kanala in turbinskega jaška pod pogoji, naštetimi v 2. točki izreka, med katerimi je tudi pogoj izvajanja gradnje na način, ki bo dolvodnim imetnikom zagotavljal nemoteno izvrševanje njihove vodne pravice. Pri gradnji objekta je med drugim treba upoštevati tudi pogoje Agencije Republike Slovenije za okolje iz informacije o pogojih gradnje in izdanega vodnega soglasja.

Ker se izpodbijana odločba ne nanaša na obseg investitorjeve koncesije, tudi tožbeni ugovori o pridobitvi koncesije na podlagi neresničnih podatkov pri presoji izpodbijanega gradbenega dovoljenja ne morejo biti pravno odločilni. Da bi obravnavana gradnja posegala v njuno vodno pravico, tožnika v upravnem postopku nista zatrjevala. Iz zapisnika ustne obravnave z dne 28. 6. 2011 je razvidno, da je prvi tožnik soglasje k nameravani gradnji pogojeval s spremembo nivoja vode v višino, kakršna je bila v času stare elektrarne iz leta 1921, drugi tožnik pa v vlogi z dne 21. 12. 2011 z dogovorom o višini nadomestila in z dogovorom, da je višina zajema vode taka, kot je bila leta 1919. S temi navedbami tožnika nista trdila, da imata vodno pravico. Tožbene trditve o imetništvu vodne pravice, ki da je bila vrnjena v denacionalizacijskem postopku prvemu tožniku kot pravnemu nasledniku denacionalizacijskega upravičenca, in o posegu vanjo, ter dokazovanje teh trditev s sklicevanjem na poročilo inženirja ... oz. predlog za izvedbo dokaza z izvedencem hidrološke ali druge ustrezne stroke, so torej nedovoljene tožbene novote, ki jih v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta. Glede na tožbene trditve v zvezi s tem sodišče pojasnjuje le, da vrnitev podržavljenega „objekta“ v postopku denacionalizacije sama po sebi še ne pomeni, da je bila vrnjena tudi vodna pravica, ki namreč po prvem odstavku 8. člena Zakona o denacionalizaciji sploh ni opredeljena kot premoženje v smislu tega zakona.

Glede na to, da tožnika v upravnem postopku posega v pridobljeno vodno pravico nista zatrjevala, saj nista niti trdila, da imata vodno pravico, je neutemeljen tudi tožbeni očitek o kršitvi načela varstva pravic strank iz 7. člena ZUP, ker ju upravni organ ni pozval, naj poseg v to pravico izkažeta.

Neutemeljeno je tudi stališče tožnikov, da bi moral investitor pravico graditi izkazati s služnostno pravico, ki bi bila dana na konkreten projekt. Tako stališče iz 210. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki opredeljuje pojem služnosti, in iz 213. člena istega zakona, ki opredeljuje pojem stvarne služnosti, ne izhaja. Prav tako to ne izhaja iz komentarja SPZ, na katerega se tožnika sklicujeta v tožbi, saj avtor komentarja pojasnjuje le, da vsebina pravice imetnika služnosti ni razvidna zgolj iz poimenovanja pravice, tj. „pravice stvarne služnosti“. To, da označba pravice „stvarna služnost“ ne zadošča in da je potreben opis njene vsebine (Juhart in ostali, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 871), pa samo po sebi ne pomeni zahteve po opredeljevanju stvarne služnosti s konkretnimi projektnimi rešitvami. V obravnavanem primeru ne gre za to, da stvarna služnost, s katero investitor izkazuje pravico graditi, ne bi bila opisana po vsebini, saj je upravni organ ugotovil, da se ta pravica nanaša na pravico izgradnje zajetja in dovodnega kanala – cevovoda ter položitev kabla za elektriko in telekomunikacije v dolžini 520 m. Da vsebina pravice stvarne služnosti, s katero tožnik izkazuje pravico graditi, ne bi bila skladna s predvideno gradnjo, tožnika v upravnem postopku nista zatrjevala. Iz izpodbijane odločbe in listin v spisu je namreč razvidno, da so tako veljavnost sklenjene služnostne pogodbe kot skladnost nameravane gradnje z njeno vsebino oporekali drugi stranski udeleženci in ne tožnika. Upravna organa prve in druge stopnje pa sta te ugovore že zavrnila s pravilnimi razlogi, zato se sodišče sklicuje nanje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnika navajata dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev ter navajata nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati in (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Zato poleg tožnikov tudi prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z odgovorom na tožbo.