Jedro

Določba 29. člena Ustave RS, da je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja ob popolni enakopravnosti, zagotovljena pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, se nanaša le na postopek pred sodiščem prve stopnje, pred sodiščem druge stopnje pa le tedaj, če opravi glavno obravnavo po 373. členu ZKP.

Ker je zunajobravnavani senat na ugovor obdolženca zoper obtožnico s sklepom vrnil obtožnico javnemu tožilcu, da jo popravi, mu ni bilo treba po popravi obtožnice ponovno odločati o ugovoru in je obtožnica postala pravnomočna.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po čl. 171/III KZ RS in obsojen na 3 leta in 6 mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor. Nadalje mu je bilo naloženo, da plača znesek, ki ustreza s kaznivim dejanjem doseženi premoženjski koristi ter naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka. Posameznim, v izreku sodbe sodišča prve stopnje navedenim oškodovancem so bili priznani njihovi premoženjskopravni zahtevki, pri čemer so bili nekateri med njimi s presežkom napoteni na pravdo.

V zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe zagovornik uveljavlja vse v čl. 427 ZKP navedene razloge ter predlaga, naj se napadena pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenec oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje; v slednjem primeru pa naj se tudi prekine izvršitev pravnomočne sodbe.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Zagovornik nima prav, ko meni, da je bila kršena ustavna določba o prepovedi sojenja v nenavzočnosti, ker je bila opravljena seja pritožbenega sodišča v obsojenčevi nenavzočnosti. Določba v čl. 29 Ustave RS, da je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, se namreč nanaša zgolj na postopek pred sodiščem prve stopnje, pred sodiščem druge stopnje pa le, če gre za obravnavo (čl. 373 ZKP), ne pa tudi, če gre za sejo pritožbenega senata. Tedaj gre namreč le za realizacijo nadaljnje ustavne pravice, to je pravice do pritožbe (čl. 25 Ustave RS). Torej je obdolženčeva pravica do sojenja v navzočnosti načelno (z izjemo pritožbene obravnave) izčrpana s sojenjem na prvi stopnji.

Ne glede na to, da gre pri nadaljnji trditvi zagovornika, da naj bi spremenjena obtožnica ne bila razumljiva, za uveljavljanje kršitve po čl. 364/I točka 11 ZKP, ki je v tem postopku ni mogoče uveljavljati (čl. 427 ZKP), pa je treba povedati, da se je s temi spremembami obtožnica samo skrčila in zato tudi njena dozdevna manjša razumljivost sploh ni bila v škodo obsojenca.

Zagovornik tudi nima prav, da obtožnica ni postala pravnomočna, ker da ni bil dokončno rešen njegov ugovor zoper njo. Prezrl je namreč, da je zunajobravnavani senat na njegov ugovor s svojim sklepom le vrnil obtožnico javnemu tožilcu, da jo v treh dneh popravi, ni pa naročil dopolnitve preiskave. Torej je storil le tisto, kar bi pravzaprav moral že predsednik senata (čl. 263/II ZKP), zaradi česar mu ni bilo treba po popravi obtožnice ponovno odločati o ugovoru, kar bi moral le, če bi ob ugovoru vrnil zadevo v dopolnitev preiskave. Potem pa, ko je bila razpisana glavna obravnava, pa obtožnice ni bilo več mogoče ponovno vračati, da se popravi. Po tem datumu so bila mogoča le še pojasnila in poprave na glavni obravnavi oziroma izdaja zavrnilne sodbe.

Razpravljajoči senat je, kot to utemeljeno uveljavlja zagovornik, ob koncu glavne obravnave v nasprotju z določbo čl. 70/IV ZKP razrešil zagovornika po uradni dolžnosti, odvetnika V.K., saj bi to lahko storil le predsednik sodišča, vendar se je treba strinjati z mnenjem pritožbenega sodišča, da ta kršitev ni vplivala, da ne bi bila izdana pravilna sodba. Predsednik sodišča je namreč prek vodje enote še istega dne postavil novo zagovornico po uradni dolžnosti, ki pa je obsojenca zagovarjala le na dveh narokih za glavno obravnavo saj ga je že na naslednjem naroku ponovno zagovarjal prvi odvetnik tokrat po pooblastilu.

Tudi to, da naj bi bili obsojencu oteženi stiki z zagovornikom po spoznanju senata Vrhovnega sodišča RS ni vplivalo na to, da ne bi bila izdana pravilna sodba, saj je bila ta nepravilnost, kot je to utemeljeno ugotovilo že pritožbeno sodišče, odpravljena v dovolj zgodnji fazi postopka, tako da je imel obsojenec prek nadaljnjih nemotenih stikov z zagovornikom, dovolj možnosti za pripravo obrambe. S tem, da zagovornik glede dejanj pod točkami 1, 2, 3, 20, 21, 22, 23, 24 in 35 izreka sodbe sodišča prve stopnje uveljavlja, da bi morala biti pravno opredeljena kot kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka po čl. 172 KZ SFRJ in ne v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po čl. 171/III KZ RS, pravzaprav uveljavlja kršitev kazenskega zakona v škodo obsojenca, kar seveda obramba ne more uveljavljati (čl. 427 točka 1 ZKP). S tako konstrukcijo obravnavanega kaznivega ravnanja obsojenca bi namreč prišli do tega, da bi odgovarjal tako za kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka po čl. 172 KZ SFRJ v steku s kaznivim dejanjem goljufije po čl. 171/III KZ RS, saj preostali znesek pri dejanjih pod točko 4-19, 25-34 in 36 izreka sodbe sodišča prve stopnje znaša še vedno višji kot je mejni znesek 500.000,00 SIT, ki loči kaznivo dejanje goljufije po čl. 171/III KZ RS od njegove lažje oblike po čl. 171/II KZ RS. V tej zvezi pa je treba še omeniti, da pritožbeno sodišče ni zagrešilo nobene kršitve kazenskega zakona, ko je v zakonskem opisu dejanja nadomestilo znesek 50.000,00 z zneskom 500.000,00 SIT. Odločilen je namreč le konkretni opis dejanja, v katerem pa je izrecno zapisano ne le, kolikšno premoženjsko korist si je obsojenec pridobil pri vsakem od 36, v sklop obravnavanega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po čl. 171/III KZ RS zajetih kaznivih dejanj goljufije, marveč tudi, da si je obsojenec prilastil na škodo oškodovancev za skupno 1,049.087,70 SIT protipravne premoženjske koristi, kar pomeni, da mu je tudi šlo za to, da si pridobi korist v taki višini.

Tudi sklicevanje zagovornika na kršitve določb čl. 83 ZKP ne morejo imeti uspeha. Res je sicer, da bi moral sklep o izločitvi spisov izdati senat višjega sodišča sam (primerjaj stališča skupne seje vrhovnih sodišč z dne 12.5.1978, po dr. Živko Zobec: Komentar ZKP, II. izdaja, Lj. 1985, str. 197 točka 3), vendar ta kršitev ni vplivala, da ne bi bila izdana pravilna sodba. Navedeni spisi so namreč izločeni iz spisa, niso pa bili podlaga ne za prvostopenjsko, ne za drugostopenjsko sodbo.

Kar še drugega navaja zagovornik v svoji zahtevi: - da obsojenec ni imel namena goljufati, posebej še pri izdaji bariranih čekov, - da podjetje, čigar direktor je bil obsojenec, ni bilo blokirano, kar dokazuje listina SDK "podatek solventnosti", - da je obsojenec delal z drugimi podjetji, a ni dobil plačila, - da obsojenec ni uredil evidence, ker mu je to preprečilo sodišče, ko so mu odvzeli vso dokumentacijo, - da je bil v podjetju tudi drug solastnik, ki bi tudi moral odgovarjati, pa pomeni, da uveljavlja zgolj zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki pa se v tem postopku ne more uveljavljati (čl. 427 ZKP).

Po povedanem v napadeni sodbi niso bile zagrešene kršitve materialnega in procesnega zakona, ki jih uveljavlja zagovornik. Zato njegova zahteva ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti (čl. 429 v zvezi s čl. 421 ZKP).

Določbe KZ SFRJ in ZKP prejšnje Jugoslavije so bile v tej odločbi uporabljene v zvezi s čl. 4/I ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.