Jedro

Tožnik je storil v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve (ni sproti izpolnjeval potnih nalogov; da se je spornega dne neprimerno vedel in imel neprimeren odnos do tožene stranke,...). S tem je kršil določbo 1. odstavka 33. člena ZDR-1, po katerem mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, oziroma delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in pri tem upoštevati organizacijo dela in poslovanja delodajalca. Kršil je tudi določbo 1. odstavka 34. člena ZDR-1, po katerem mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca, pa tudi določbo 37. člena istega zakona, da se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (pravilno: redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov) z dne 10. 9. 2015 nezakonit, da se ugotovi, da trajanje delovnega razmerja zaradi vseh okoliščin ne bi bilo več mogoče in da je delovno razmerje trajalo od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje in delovno razmerje z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje priznati delovno dobo, mu obračunati bruto mesečna nadomestila plač v višini 758,00 EUR, plačati davke in prispevke ter mu izplačati mesečna nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega neto zneska od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter mu v skladu s 1. odstavkom 118. člena ZDR-1 plačati denarno povračilo v znesku desetih povprečnih plač zadnjih treh mesecev pred odpovedjo, to je 7.580,00 EUR (točka I izreka), odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj za izpodbijanje tega dela nima pravnega interesa) se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotno uporabljenega materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo odpravi (pravilno razveljavi) ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev podkrepilo in obrazložilo v glavnem z listinami, ki jih je predložila tožena stranka in predvsem oprlo na pričevanje prič, ki jih je tožena stranka predlagala. Sodišče je prezrlo prepričljivo izpoved tožnika in ni želelo izvesti s strani tožnika predlaganih prič. Na tak način ni moglo objektivno presoditi in obravnavati vseh relevantnih dejstev, ker so bili dogodki predstavljeni skoraj izključno s strani tožene stranke. Ni upoštevalo tožnikove izpovedi, da so pri toženi stranki v veliki meri izraženi pritiski na zaposlene, da je bilo že v prejšnjem obdobju odpuščenih delavcev ter da so nekateri odšli zaradi pritiskov s strani odgovorne osebe. Tožnik je na osnovi pogovorov z zaposlenimi zaključil, da so bile priče tožene stranke poučene, kaj in na kakšen način morajo pričati. Ker sodišče prve stopnje ni dopustilo pričanja prič, predlaganih s strani tožnika, se ni moglo soočiti z dejanskim stanjem, ki je posledično pripeljalo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in neresnične ter predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz navedene določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev in jih ne ponavlja. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja:

7. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe splošne in nekonkretizirane. V kolikor je tožnik menil, da sodišče neutemeljeno ni izvedelo dokazov za zaslišanje tožnikovih prič, bi moral to kršitev določno ugovarjati pred zaključkom naroka za glavno obravnavo. Tožnikovih navedb pa zaradi njihove splošnosti ne more preveriti tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje ni prezrlo tožnikove izpovedi, saj se je o njej na več mestih izreklo (tudi glede pritiskov na zaposlene - točka 18 obrazložitve sodbe), pritožba pa ne navaja določno, v katerem drugem delu naj bi bila izpoved prezrta. Tožnik bi tudi, sicer šele v pritožbi zatrjevano ugotovitev, da naj bi bile priče s strani tožene stranke poučene, kako naj pričajo, podal do zaključka naroka za glavno obravnavo. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za, sicer spet nekonkretizirano, pritožbeno novoto.

8. Tožnik je bil že dne 19. 8. 2014 opozorjen na izpolnjevanje delovnih obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Opozorilo je bilo utemeljeno, saj je tožnik dejansko dne 17. 7. 2014 odšel na dopust, ne da bi oddal ključe vrtca v ustrezno omarico ali jih izročil pooblaščeni osebi, ampak jih je pustil v odklenjenem službenem vozilu na šoferjevem sedežu. Prav tako je tožnik storil tudi naslednje v opozorilu očitane kršitve in sicer nevestno delo (neurejen delovni prostor) in večkratno zamujanje na delo (vsaj petkrat) in to kljub večkratnim opozorilom predpostavljenih, da naj ne zamuja in delovni prostor pospravi.

9. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik storil tudi pet v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih kršitev in sicer - da ni sproti izpolnjeval potnih nalogov za meseca junij in julij 2015, da potni nalog za osebno službeno vozilo za mesec junij 2015 ni vseboval vseh zahtevanih podatkov (točka 11 obrazložitve sodbe), - da se je dne 21. 7. 2015 neprimerno vedel in imel neprimeren odnos do tožene stranke (točka 12 obrazložitve sodbe), da delodajalca ni obvestil o razlogih odsotnosti z dela, ko je, kljub izrecnim navodilom ravnateljice tožene stranke z dne 22. 7. 2015, da naj zaradi slabega počutja obišče zdravnika in ji javi, ali bo bolniško odsoten, to storil šele 24. 7. 2015, prav tako pa tudi ni pravočasno javil (šele 29. 7. 2015), da od dne 27. 7. 2015 dalje ne bo koristil odobrenega dopusta, ampak bolniški stalež (točka 13 obrazložitve sodbe); - da je imel v mesecu juliju 2015 manjko ur (točka 14 obrazložitve); - da je imel neurejen in neizpolnjen službeni dnevnik za mesec julij 2015 in za 17. in 18. 8. 2015 (točka 15 obrazložitve sodbe); - da ni bil dosegljiv na službeni telefon in da je imel neprimeren in aroganten odnos do sodelavcev (točka 16 obrazložitve sodbe).

10. S tem pa je tožnik kršil določbo 1. odstavka 33. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), po katerem mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, oziroma delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in pri tem upoštevati organizacijo dela in poslovanja delodajalca. Kršil je tudi določbo 1. odstavka 34. člena ZDR-1, po katerem mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca, pa tudi določbo 37. člena istega zakona, da se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

11. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je za odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal resen in utemeljen razlog in ne navidezen razlog v obliki šikaniranja, ki ga je v postopku zatrjeval tožnik.

12. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških postopka je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.