Jedro

Sodišče sicer ugotavlja, da je bila v postopku pred tem že izdana delna odločba, ki je postala pravnomočna, ter s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik upravičenec do denacionalizacije. V konkretnem primeru pa je imel SOD šele v pritožbenem postopku zoper dopolnilno odločbo možnost ugovarjati nepravilni oziroma preuranjeni ugotovitvi upravičenca do denacionalizacije, saj mu delna odločba ni bila vročena, zato v razmerju do njega ni mogoče zaključiti, da je bilo navedeno dejansko vprašanje že pravnomočno rešeno. Ker je torej SOD šele na podlagi izdane dopolnilne odločbe imel možnost uveljavljati ugovore v zvezi z upravičencem, mu po presoji sodišča pravnega varstva glede navedenega vprašanja ni mogoče odreči zgolj zaradi tega, ker je bil upravičenec že ugotovljen z delno odločbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe in odpravila dopolnilno odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 19. 3. 2003 ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. S citirano dopolnilno odločbo je prvostopni organ odločil, da se upravičencu AA za podržavljene nepremičnine - porušene objekte (vinska klet, hlev za govedo, drvarnica) in premičnine (inventar in oprema, živina) določi odškodnina v obliki obveznic SOD v višin 24.166,00 DEM. V obravnavanem primeru gre za vračanje po podržavljenju porušenih objektov ter premičnin v obliki odškodnine v obveznicah SOD, pri čemer pa je sporno, ali je pravilno ugotovljeno vračilo tega premoženja. Glede navedenega tožena stranka meni, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je posledično lahko prišlo do napačne uporabe materialnega zakona. Kršena pa so bila tudi pravila postopka na prvi stopnji, saj je obrazložitev prvostopne odločbe glede upravičenca pomanjkljiva. V obravnavanem primeru je bilo premoženja podržavljeno BB na podlagi pravnomočne odločbe Okrajne zaplembene komisije v A - okolica z dne 27. 8. 1945 izdano na podlagi Odloka AVNOJ ob prehodu sovražnikovega imetja v državno last, ki izkazuje pravno podlago za vračilo po 20. točki 3. člena ZDen. Ker pa je bil BB s sklepom Deželnega sodišča v B z dnem 10. 3. 1945 razglašen za mrtvega, se po določbi 11. člena ZDen šteje, da je bilo to premoženje podržavljeno njegovim pravnim naslednikom. Ker se v takem primeru odločba o denacionalizaciji glasi na te pravne naslednike, torej se premoženje vrača njim, jih je treba v denacionalizacijskem postopku pravilno in popolno ugotoviti. Zahtevo za denacionalizacijo v obravnavanem primeru je vložil nečak prejšnjega lastnika, ki je sicer lahko upravičenec, če bi bilo v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, da prejšnji lastnik ni imel pravnih naslednikov bližnjega dednega reda. Po podatkih spisa pa je razlaščenec ob smrti imel ženo in dve hčeri, zato bi moral prvostopni organ najprej za njih ugotoviti, ali izpolnjujejo pogoje za upravičenca. Za razlaščenčevo ženo je sicer bilo ugotovljeno, da ni štela za jugoslovansko državljanko, vendar navedena odločba še ni pravnomočna, ker je zoper njo sprožen upravni spor. Odločba tako temelji na nepravnomočni odločitvi glede državljanstva za CC, zato je odločitev o denacionalizaciji glede nje preuranjena, saj bi se ob morebitni drugačni odločitvi lahko štela za upravičenko. Za hčeri ČČ in DD pa organ sploh ni ugotavljal državljanstva, kar bi pa moral glede na določbo 11. člena ZDen storiti. Glede njunega državljanstva dejansko stanje sploh ni bilo ugotovljeno, prvostopna odločba pa glede tega tudi nima razlogov. Navedene pomanjkljivosti pa so pripeljale do zmotne uporabe ZDen, zato mora prvostopni organ v ponovnem postopku odpraviti te pomanjkljivosti, prav tako pa naj prouči možnost uvedbe obnove postopka, ki se je končal z delno odločbo z dne 27. 8. 2002 in s katero je že vrnil vlagatelju zahtevano premoženje v naravi.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se tudi tožena stranka strinja, da je tožnik glede na določbe 11. člena ZDen lahko upravičenec do denacionalizacije, kolikor bi bilo ugotovljeno, da prejšnji lastnik ni imel pravnih naslednikov bližnjega dednega reda. V obravnavanem primeru obstaja upravičenje do denacionalizacije s strani tožnika na podlagi izročilne pogodbe z dne 4. 8. 1933, s katero je bila za prejšnjega lastnika in njegovo ženo določena obveznost preživljanja in oskrbe v korist AA - tožnika. Zahtevo za denacionalizacijo je vložil kot pravni naslednik - nečak prejšnjega lastnika, prav tako izročilna pogodba iz leta 1933 nikoli ni bila realizirana in je bil tožnik prepuščen v oskrbo in preživljanje družini EE, od leta 1965 pa to obveznost izpolnjujeta FF in GG. Iz navedene izročilne pogodbe pa je nesporno razvidno pravno nasledstvo vlagatelja (tožnika) za denacionalizacijo. Tožnik tudi izrecno poudarja, da je zahtevo za denacionalizacijo vložil v svojem imenu in ne za morebitne druge pravne naslednike. Ker je tožnik z ustreznimi listinami dokazal svoje pravno nasledstvo, predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni priglasil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je nesporno, da je razlaščenec umrl pred 28. 8. 1945 ter da je bilo njegovo premoženje podržavljeno po njegovi smrti. Za takšne primere pride v poštev določba 11. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in ostali, ZDen), ki določa, da če je oseba umrla pred 28. 8. 1945, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, se šteje, da je bilo premoženje podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na koga se je glasil akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom po 9. 5. 1945 priznano jugoslovansko državljanstvo. Za določitev upravičenca je torej potrebno pravilno ugotoviti pravne naslednike nekdanjega lastnika podržavljenega premoženja.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je vlogo za denacionalizacijo vložil AA - tožnik ter da je v vlogi kot upravičenca navedel BB in CC. Glede pravnega nasledstva po imenovanima pa se je skliceval na vknjiženo zastavno pravico na podlagi izročilne pogodbe z dne 4. 8. 1933 zaradi varovanja dedne terjatve. Izročevalka po navedeni pogodbi je bila vlagateljeva - tožnikova stara mama, zavezanec pa po tožnikovih navedbah njegov stric. Prvostopni upravni organ je dne 27. 8. 2002 izdal delno odločbo o denacionalizaciji, št. ..., s katero je upravičencu vrnil zahtevane nepremičnine v naravi. V navedeni delni odločbi je kot upravičenec do denacionalizacije naveden tožnik AA, ki bi naj bil po ugotovitvah upravnega organa nečak bivšega lastnika BB. Navedena odločba je postala pravnomočna dne 19. 9. 2002. Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, da v postopku ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje glede upravičenca do denacionalizacije, pravilna. Po določbi 11. člen ZDen so upravičenci do denacionalizacije pravni nasledniki razlaščenca. Iz navedenega razloga je zato potrebno pravilno ugotoviti pravne naslednike in njihovo izpolnjevanje pogoja glede državljanstva. Krog pravnih naslednikov se, skladno z določbo 2. odstavka 15. člena ZDen, presoja po določbah Zakona o dedovanju. Iz podatkov spisa je razvidno, da je razlaščenec imel ženo in dve hčeri, ena izmed njiju se je tudi oglasila pri upravnem organu in predložila rojstne liste. Zanju pa upravni organ sploh ni ugotavljal ali izpolnjujeta pogoj glede jugoslovanskega državljanstva v času po 9. 5. 1945. Zaradi navedenega je torej ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je bila prvostopna odločba izdana preuranjeno. Pravilna ugotovitev upravičenca je namreč eno od odločilnih dejstev za odločanje o vračanju premoženja po ZDen. V zvezi s tem pa sodišče še dodaja, da v primeru, če se ugotovi, da pravni naslednik iz 11. člena ZDen ne izpolnjuje pogoja državljanstva po 1. odst. 9. člena ZDen, se za upravičence po 12. členu ZDen štejejo njegovi pravni nasledniki, če izpolnjujejo pogoje iz 1. odst. 9. člena ZDen. Kot je mogoče ugotoviti na podlagi podatkov spisa pa tožnik ni njihov pravni naslednik, niti ni nečak prejšnjega lastnika BB, kot to navaja sam in je tudi povzel upravni organ v svoji odločbi, temveč je njegov bratranec. Upravičenja do denacionalizacije pa tudi ne more izkazovati na podlagi izročilne pogodbe z dne 4. 8. 1933, s katero je bila v njegovo korist določena dolžnost preživljanja.

Sodišče sicer ugotavlja, da je bila v postopku pred tem že izdana delna odločba, ki je postala pravnomočna, ter s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik upravičenec do denacionalizacije ter da so mu bile vrnjene v last in posest nepremičnine, navedene v delni odločbi. Vendar pa po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni mogoče zaključiti, da je bilo navedeno dejansko vprašanje (upravičenec) rešeno ob upoštevanju iste pravno procesne podlage. V postopku denacionalizacije je že pred izdajo delne odločbe sodelovala tudi Slovenska odškodninska družba (v tem postopku prizadeta stranka) in sicer kot zavezanka za vračilo v obliki odškodnine. Kot stranka v postopku je upravičena, da poda ugovore tako glede upravičencev, premoženja, pravnega temelja za vračanje, skratka vse ugovore, ki se tičejo njene obveznosti za vračilo premoženja. SOD je v postopku tudi dejansko imel ugovore v zvezi s pravnim nasledstvom po CC. Prav tako ima stranka v upravnem postopku zagotovljeno varstvo pravic v pritožbenem postopku, kjer lahko izpodbija pravilnost in zakonitost izdanega upravnega akta. V konkretnem primeru pa je imel SOD šele v pritožbenem postopku zoper dopolnilno odločbo možnost ugovarjati nepravilni oz. preuranjeni ugotovitvi upravičenca do denacionalizacije, saj mu delna odločba ni bila vročena, zato v razmerju do njega ni mogoče zaključiti, da je bilo navedeno dejansko vprašanje že pravnomočno rešeno. Ker je torej SOD šele na podlagi izdane dopolnilne odločbe imel možnost uveljavljati ugovore v zvezi z upravičencem, mu po presoji sodišča pravnega varstva glede navedenega vprašanja ni mogoče odreči zgolj zaradi tega, ker je bil upravičenec že ugotovljen z delno odločbo.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00).