Jedro

Ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje zato, ker tožnik ni izpolnil procesne predpostavke za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS. Pogoj za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je namreč zamuda roka, tožnik pa s tem, ko odložitve izvršitve izpodbijanega akta ni predlagal pri organu, pristojnem za izvršbo, ni zamudil nobenega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 906/2004-12 z dne 7.6.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče sklicuje na določbo 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). Navaja, da je tožnica skupaj s pritožbo zoper sklep upravnega sodišča, št. U 906/2004-6 z dne 11.5.2004, s katerim je bila zavržena njena zahteva za izdajo začasne odredbe, vložila tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Navedeni sklep je bil tožnici vročen dne 29.5.2004, tožnica pa je pritožbo zoper sklep vložila dne 1.6.2004 priporočeno po pošti, torej pravočasno. Tožnica torej ni zamudila zakonitega roka za pritožbo. Kolikor pa tožnica misli na vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe, pa sodišče ugotavlja, da tudi ni zamudila nobenega roka, saj lahko po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bila njena zahteva za izdajo začasne odredbe zavržena, ponovno predlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe, seveda ob izpolnjeni procesni predpostavki, ki jo za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe zahteva ZUS.

Tožnica v pritožbi navaja, da je za vrnitev v prejšnje stanje prosila v zvezi z vlogami, ki jih je dne 2.6.2004 vložila pri toženi stranki, Zavodu za zdravstveno zavarovanje RS in Davčni upravni RS - Izpostava Bežigrad. Prosi tudi za pojasnilo o tem, kdaj bo postal sklep upravnega sodišča z dne 11.5.2004 pravnomočen.

Pritožba ni utemeljena.

Vrnitev v prejšnje stanje ureja ZUS v določbi 22. člena. Po navedeni določbi je vrnitev v prejšnje stanje mogoče predlagati le, če stranka iz opravičenega razloga zamudi rok za tožbo ali pravno sredstvo ali drug zakonit rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti. Pogoj za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je torej zamuda roka. V obravnavanem primeru pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnica ni zamudila nobenega roka, zaradi katerega se, če bi bil razlog za zamudo opravičen, dovoli vrnitev v prejšnje stanje in s tem omogoči stranki, da opravi zamujeno dejanje. Sodišče prve stopnje ugotavlja, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa in niti ni sporno, da je tožnica vrnitev v prejšnje stanje predlagala skupaj s pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavržena njena zahteva za izdajo začasne odredbe, da se odloži izvršitev s tožbo izpodbijane odločbe. V predlogu je navedla, da zahteve za izdajo začasne odredbe zaradi nevednosti ni predlagala pri pristojnem organu, zato naj se ji dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe pri pristojnem organu je sicer po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe pri sodišču. Vendar pa s tem, ko tožnica odložitve izvršitve izpodbijanega akta ni predlagala pri toženi stranki, ampak pri sodišču, ni zamudila nobenega roka. Tožnica namreč potem, ko ji bo vročen sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 819/2004, lahko zahteva izdajo začasne odredbe pri pristojnem organu, to je pri toženi stranki in, če ta o zahtevi ne bo odločila v predpisanem sedemdnevnem roku, ponovno vloži zahtevo za izdajo začasne odredbe pri sodišču. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.