Jedro

Z navedbo o „nepotrebnosti stroškov, ki bodo nastali zaradi sklicevanja dodatnih sej skupščin“ tožeča stranka ni izkazala niti škode niti njene težke popravljivosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložila skupaj s tožbo zoper delni sklep tožene stranke, 31223-13/2013-9/103 z dne 3. 2. 2014. Z navedenim delnim sklepom je tožena stranka ugotovila, da je tožeča stranka kršila določbe 7. točke prvega odstavka 146. člena in drugega odstavka 153. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), s tem, ko je v obdobju od 12. 5. 2005 do 27. 7. 2011 brez sprejetih sklepov Skupščine izvajalcev Zavoda A. in brez sprejetih sklepov Skupščine proizvajalcev fonogramov Zavoda A. o višini sredstev, katerih vir so zbrana nadomestila, ki se odvede vsako leto v posebni promocijski sklad, oblikovala delitvene sklade izvajalcev in proizvajalcev fonogramov (delilno maso) in odvedla v tem obdobju del zbranih nadomestil v posebni promocijski sklad(1. točka izreka); tožeči stranki odredila, da v 1. točki izreka delnega sklepa ugotovljeno kršitev odpravi s tem, da v roku treh mesecev od vročitve delnega sklepa skupščina izvajalcev in skupščina proizvajalcev fonogramov Zavoda A. sprejmeta sklepe o višini dejansko odvedenih sredstev v posebni promocijski sklad za obdobje od 12. 5. 2005 do 27. 7. 2011, ločeno za vsako poslovno leto (2. točka izreka); naložila tožeči stranki, da pošlje toženi stranki sprejete sklepe iz 2. točke izreka tega sklepa v roku sedmih dni od njihovega prejetja (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka ni izkazala niti višine škode niti njene nepopravljivosti, zato niso izpolnjeni zakonski pogoji za začasno odredbo.

3. Zoper navedeni sklep prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka vložila pritožbo. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in ugoditev zahtevi za izdajo začasne odredbe, priglaša pa tudi pritožbene stroške. Izvršitev izpodbijane odločbe sama po sebi sistemsko ni problematična, ampak je problematičen rok za izvršitev take odločbe. Če bi tožeča stranka lahko sprejetje sklepov, ki jih zahteva tožena stranka, uvrstila na katero od svojih siceršnjih skupščin, stroški ne bi nastali. Očitno ne gre za urgentno zadevo, ki bi zahtevala takojšnjo izvršitev. Ne drži, da ne bi izkazala nepopravljive škode. Sredstva za pokrivanje stroškov (iz poslovanja kolektivne organizacije) niso neomejena ali prosto porabljiva. S tem se zmanjšuje delilna masa za nadomestilo, tožeča stranka pa skuša v duhu mandatnega razmerja, ki ga ima po zakonu, stroške omejevati. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča II Cp 7563/2006. Stroški za organizacijo sej Skupščin izven rednega „urnika“ znašajo približno 1.500,00 EUR, za dve skupščini torej 3.000,00 EUR, kar je visok znesek in prevelik strošek za plačilo nečesa, čemur bi se bilo mogoče enostavno izogniti.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke za začasno zadržanje izvršitve odločbe pravilno štelo kot zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Na tej zakonski podlagi sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev dokončnega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, izkazati pa mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanka težko popravljive škode, do katere naj bi (bo) prišlo z izvršitvijo izpodbijanega akta, ni izkazala. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

9. Po ustaljeni upravnosodni praksi (npr. sklepi I Up 326/2008 z dne 17. 7. 2008, I Up 144/2011 z dne 31. 3. 2011, I Up 468/2012 z dne 18. 10. 2012) materialna škoda sama po sebi, ne da bi tožnik izkazal tudi svojo neposredno ogroženost, ne pomeni težko popravljive škode.

10. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni izkazala niti višine škode niti njene težke popravljivosti, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

11. Tožeča stranka zahteve za izdajo začasne odredbe posebej in izrecno niti ni obrazložila. Iz vsebine tožbe pa je mogoče razbrati, da tožeča stranka predlaga oziroma zahteva izdajo začasne odredbe „v izogib nepotrebnim stroškom s sklicevanjem dodatnih sej skupščin“. Teh navedb pa tožeča stranka ne obrazloži in z ničemer ne izkaže. 12. Razlogov v zahtevi za izdajo začasne odredbe pa v pritožbenem postopku ni več mogoče dopolnjevati.

13. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke v pritožbi na sodbo II Cp 7563/2006 (pritožba napačno navaja, da gre za sodbo Vrhovnega sodišča, saj gre za sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, zoper katero je Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 606/2007 revizijo zavrnilo). V sodbi II Ips 606/2007 ni nobenega stališča Vrhovnega sodišča, ki bi nasprotovalo sprejetemu stališču prvostopenjskega sodišča v obravnavani zadevi glede težko popravljive škode.

14. Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen ZUS-1).

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena, prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.