Jedro

Formacija ima dvojno funkcijo, ker gre pri njej po eni strani za vojaški akt, akt o organizaciji in vodenju vojske, kar ni predmet presoje v delovnem sporu, na drugi strani pa vsebuje formacija tudi delovnopravne elemente kot vsaka druga sistemizacija delovnih mest (zlasti pogoje za zasedbo delovnih mest in plačilne razrede), in v tem delu jo je obravnavati podobno kot splošne akte drugih delodajalcev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbi tožene stranke št. 123-5180/94 z dne 16.11.1994 in št. JB/123-3685/95 z dne 4.7.1995, s katerima je bil tožnik razporejen v plačilni razred oziroma s katero mu je bil določen količnik za določitev osnovne plače ter dodatki. Ugotovilo je, da je bil tožnik razporejen na dolžnost poveljnika učnega voda, kar je dolžnost v formaciji označena kot častniška, zato osnovni količnik ne bi smel biti nižji od 3,10. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da se je sodišče spustilo v ocenjevanje skladnosti formacije z zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalne skupnosti (ZRPJZ - Uradni list RS, št. 18/94 in nadalj.), za kar pa ni pristojno. Zadrego o tem, kaj je status in kaj dolžnost, bi moralo razreševati kot predhodno vprašanje, saj ni jasno, kaj je zakonodajalec v ZRPJZ navajal kot "častnika" v prilogi zakona. Zato je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je potrdilo odločitev, po kateri bi tožena stranka tudi v primeru neizpolnjevanja pogojev izobrazbe morala upoštevati osnovne plačilne razrede za tipična delovna mesta, kot jih določa ZRPJZ, ker s splošnim aktom pri delodajalcu, kar je tudi formacija pri toženi stranki, ni mogoče znižati ravni pravic delavcev, določenih z zakonom. Sodišče bi moralo upoštevati, da s pojmom častnika ni označeno delovno mesto, temveč status osebe, ki se v vojski pojavlja. Poleg tega se zakon, predvsem pa tabela, ne more neposredno uporabljati, ampak se vrednotenje konkretnega delovnega mesta oziroma dolžnosti, določi v posebnem aktu "formaciji". Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977) - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), ki se glede ne določbo 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 12/2003 - Uradno prečiščeno besedilo) v tem postopku še uporablja, vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka navajala, da vrednost spornega predmeta ne dosega vrednosti, ki jo ZPP predpisuje za dovoljenost revizije v premoženjskih sporih. Po vsebini pa meni, da je revizija neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Vrednost spornega predmeta, tudi če bi šlo za denarno terjatev, glede na uporabo ZPP (1977) že sama po sebi dosega vrednost za dopustnost revizije, vendar je treba še upoštevati, da je predmet spora odločitev o razvrstitvi v plačilni razred, torej o pravici tožnika iz delovnega razmerja. V tovrstnih sporih pa je po prvem odstavku 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS) revizija vedno dovoljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP (1977)).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pazi po uradni dolžnosti, niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo zatrjuje revizija.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Delovno sodišče je odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno. Odločitev delodajalca o razporeditvi v plačilni razred in določitvi količnika za določitev osnovne plače je odločitev o pravici delavca iz delovnega razmerja. Za tovrstne spore je pristojno delovno sodišče na podlagi 2. točke 4. člena ZDSS.

Z zatrjevanjem, da sodišče ni uporabilo določb zakona o pravdnem postopku o prekinitvi postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja, tožena stranka smiselno uveljavlja revizijski razlog relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 278. člena ZPP (1977) v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP (1977). Take kršitve je mogoče uveljavljati le, če je kršitev storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje, kolikor gre za kršitve v postopku pred prvostopnim sodiščem pa le, če ga je stranka neuspešno uveljavljala v pritožbi. Tožeča stranka te kršitve v pritožbi ni uveljavljala, zato je ne more uveljavljati v reviziji.

Prekinitev postopka in reševanje predhodnega vprašanja ni bilo potrebno. Sodniki so, kot določa Ustava Republike Slovenije (125. člen) pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na ustavo in zakon. Ker se delovna razmerja oziroma pravice delavcev, kar velja tudi za delovna razmerja v vojski, lahko urejajo le z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnim aktom (2. in 23. člen zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), je sodišče moralo preveriti usklajenost pravnih aktov, ki so bili uporabljeni pri določanju plače tožniku. Pri tem velja v delovnem pravu temeljno načelo, da zakon določa minimum pravic, vsi drugi (splošni) akti (kolektivne pogodbe in akti delodajalca), pa lahko dajejo delavcu le več ali ugodnejše pravice - sicer se namesto določb o manjših pravicah neposredno uporabljajo določbe zakona (tretji odstavek 86. člena ZTPDR). Uporaba in razlaga pravne norme za sodišče ni predhodno vprašanje, temveč bistveni del odločanja, je ugotavljanje vsebine pravne norme, ki jo je treba uporabiti.

Za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o delavcih v državni upravi (zakon o delavcih v državnih organih - ZDDO - Uradni list RS, št. 15/90 in nadalj.), če z zakonom o obrambi (Zobr - Uradni list RS, št. 82/94) ni določeno drugače (prvi odstavek 88. člena Zobr). Delavci na obrambnem področju so tudi vojaške osebe, torej tudi podčastniki in častniki kot poklicni pripadniki vojske (8. in 14.a točka 5. člena Zobr). Vojaške osebe opravljajo vojaško službo in ne upravnih nalog (13. in 14. točka 5. člena Zobr).

Akt(e) o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ministrstva in organov v njegovi sestavi izda pristojen minister s soglasjem vlade (drugi odstavek 3. člena ZDDO), ki določi delovna mesta in vsebino nalog za posamezna delovna mesta ter njihovo zahtevnost. Na tej podlagi lahko predpiše pogoje strokovne izobrazbe in druge pogoje za posamezna delovna mesta. Stalna sestava vojske je formacija, ki jo sestavljajo poklicni pripadniki vojske, to so vojaki, podčastniki, častniki in vojaški uslužbenci (vojaške osebe) ter civilne osebe, ki delajo v vojski (8. točka 5. člena Zobr). Sama formacija je glede na zakonske določbe seznam funkcionalnih in kadrovskih dolžnosti, pogojev za njihovo opravljanje ter potrebnih materialnih sredstev in opreme za vojaško poveljstvo, enoto ali zavod v stalni, mirnodobni in vojni sestavi ter njena kadrovska in materialna popolnitev (12. točka 5. člena Zobr).

Delovna mesta na obrambnem področju se določajo s sistemizacijo in formacijo (drugi odstavek 89. člena Zobr). To pomeni, da ima formacija za odločanje o pravicah iz delovnega razmerja glede zaposlenih v Slovenski vojski, enako naravo kot sistemizacija za zaposlene na upravnih in strokovnih nalogah na ministrstvu (podobno izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-12/95, kjer je to zavzelo stališče, da so delovna mesta v teritorialni obrambi določena s formacijo).

Formacija ima dvojno funkcijo, ker gre pri njem po eni strani za vojaški akt, akt o organizaciji in vodenju vojske, kar ni predmet presoje v delovnem sporu, na drugi strani pa vsebuje formacija tudi delovnopravne elemente kot vsaka druga sistemizacija delovnih mest (zlasti pogoje za zasedbo delovnih mest in plačilne razrede), in v tem delu jo je obravnavati podobno kot splošne akte drugih delodajalcev.

Po določbah 6. člena ZRPJZ so količniki za določitev osnovnih plač delovnih mest odvisni od zahtevane strokovne izobrazbe in zahtevnosti dela in se razvrščajo v tarifne skupine glede na stopnjo zahtevane strokovne izobrazbe. Znotraj tarifnih skupin se količniki razvrščajo v plačilne razrede, določene v tabeli, ki je sestavni del zakona. Tabela določa količnike tipičnih delovnih mest (9. člen ZRPJZ), med katerimi je posebej navedeno delovno mesto "častnik", ki je glede na zahtevano stopnjo strokovne izobrazbe razvrščeno v VII. tarifno skupino, s količnikom (plačilnim razredom) 3.10. Ustrezna stopnja strokovne izobrazbe je pogoj za poklicno opravljanje vojaške službe in je po petem odstavku 88. člena Zobr za častnike predpisana kot najmanj visoka strokovna šola.

V četrtem odstavku 6. člena ZRPJZ je določena izjema, med drugim tudi za ministrstvo, pristojno za obrambo, po kateri se lahko znotraj tarifne skupine po tretjem odstavku količniki razvrščajo v plačilne razrede, določene v tabeli, ki je sestavni del zakona tako, da se lahko uvede vmesne razrede. Ta izjema za delovno mesto častnika, ki je določeno kot tipično delovno mesto z ZRPJZ, ne pride v poštev in bi zato tožena stranka morala upoštevati zakonsko določeno razvrstitev v tarifno skupino in ustrezen količnik za določitev osnovne plače. Izraz častnik označuje vojaško osebo z določenim činom (tretja alinea prvega odstavka 61. člena Zobr), čin pa označuje položaj vojaške osebe v vojaški organizaciji (9. točka Pravil službe v Slovenski vojski, Uradni list RS, št. 49/96). Določen čin je pogoj za razporeditev vojaških oseb na posamezne vojaške dolžnosti, določene s formacijo. Zobr razporejanje na formacijske dolžnosti za nedoločen čas veže na osebni čin (prvi in drugi odstavek 98. a člena Zobr) oziroma na pravico do naslovnih činov (tretji odstavek 61. člena Zobr). Razporejanje na drugo ali nižje vrednoteno delovno mesto oziroma na drugo formacijsko dolžnost dopušča le kot začasno razporeditev, ob tem pa zagotavlja pod določenimi pogoji tudi ohranitev (ali pridobitev) ugodnejših pravic (98. člen Zobr).

Formacijske dolžnosti, za katera se kot pogoj zahteva častniški čin (torej določen vojaški položaj, status), spadajo v okvir delovnega mesta "častnika", ki je z ZRPJZ določeno kot tipično delovno mesto. ZRPJZ ne ureja razmerij plač glede na izobrazbo in poklic zaposlenih v državni upravi, pač pa razmerja plač glede na delovno mesto zaposlenih (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-116/97 z dne 22.5.1997). Razmerja tudi niso določena glede na vojaški status, položaj poklicnih pripadnikov vojske, ki je - enako kot izobrazba ali poklic - le eden od pogojev za zasedbo določenega delovnega mesta.

Kaj določa ZRPJZ je jasno in ne zahteva še posebne razlage zakonodajalca (avtentične razlage). Določa razmerja plač glede na delovna mesta zaposlenih in pri tem za tipična delovna mesta tudi količnike za določitev osnovne plače (9. člen ZRPJZ). Kot tipično delovno mesto je določeno tudi delovno mesto z nazivom "častnik", kjer pojem častnik pomeni lahko le naziv delovnega mesta in ne statusa, ki ga oseba s častniškim činom ima v vojaški hierarhiji. Minimalni količnik za častniško delovno mesto je določen z zakonom in tožena stranka ni smela v svojih aktih določati nižjega. Tipično delovno mesto predstavlja osnovno, izhodiščno delovno mesto za določeno stopnjo strokovne izobrazbe in običajne (povprečne, tipične) zahtevnosti. Glede na različno zahtevnost dela, ki ga oseba z določeno stopnjo strokovne izobrazbe lahko opravlja, se zahtevnejša delovna mesta uvrstijo v plačilne razrede, višje od plačilnega razreda za tipično delovno mesto - največ do najvišjega plačilnega razreda za določeno tarifno skupino.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka v tožnikovem primeru uporabila akt, ki je v nasprotju z zakonom določal nižji količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta, je pravilno uporabilo ustrezno določbo ZRPJZ. To določbo je uporabilo s poudarkom, da gre pri tem za določitev osnovne plače delovnega mesta in ne delavcu, ki je na to delovno mesto razporejen. Njegova osnova plača je odvisna od količnika za določitev osnovne plače delovnega mesta in količnika, ki ga lahko zaposleni pridobi z napredovanjem (7. člen ZRPJZ).

Vprašanje, ali zaposleni izpolnjuje pogoje za razporeditev na določeno delovno mesto, ki bi lahko bilo pomembno, če bi šlo za presojo zakonitosti razporeditve, pa v obravnavani zadevi ni predmet spora.

Formacija, na podlagi katere je bil tožniku določen količnik oziroma plačilni razred, pa je v delu, ki se obravnava kot akt o sistemizaciji delovnih mest, nezakonita tudi zaradi drugega razloga. Splošni akt, ki vsebuje abstraktne pravne norme, se kot pravna podlaga za odločitev o pravici delavca iz delovnega razmerja lahko uporablja le, če je objavljen in šele potem ko je ustrezno objavljen (tako odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-87/92 z dne 9.12.1992, Uradni list RS, št. 59/92, št. U-I-97/92 z dne 12.11.1992, Uradni list RS, št. 56/92 ter št. U-I-283/96 z dne 29.10.1997, Uradni list RS, št. 70/97 in tudi enotna sodna praksa, glej na primer sodbo VS, št. VIII Ips 172/2001 z dne 21.5.2002). Objava in veljavnost splošnega akta kot takega, je nekaj drugega kot obveznost delodajalca, da delavce seznani s pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. To je dolžan storiti že pred nastopom dela tako, da delavcu omogoči seznanitev tudi s splošnimi akti (tretji odstavek 11. člena ZTPDR). Obveznost seznanitve se lahko nanaša le na veljavne splošne akte, ti pa postanejo veljavni oziroma pravno učinkoviti šele potem, ko so ustrezno objavljeni. Noben splošni akt, ki ureja delovna razmerja oziroma pravice iz delovnega razmerja, ne more biti tajen in zaradi tega neobjavljen.

Glede na navedeno, ko zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, izpodbijana sodba pa je materialno pravno pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP (1977)).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, krije svoje stroške revizijskega postopka tožeča stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP (1977)).