Jedro

Za del zahtevka, s katerim tožnica zahteva ugotovitev izključne posesti (na temelju pravice), kar je dejstvo in ne pravica, ugotovitvene tožbe tožnica ne more vložiti oziroma zanjo v delu, kjer zahteva ugotovitev, da toženec nima pravice uporabe, nima pravnega interesa, saj ga za isto napada že z negatorno dajatveno tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožničino tožbo z dne 9. 2. 2010, ker za del ni izkazala pravnega interesa, za del pa iz razloga litispendence.

2. Proti sklepu se tožnica pritožuje in predlaga njegovo razveljavitev. Meni, da je na podlagi specialne določbe 36. čl. SPZ upravičena zahtevati varstvo posesti iz naslova pravice do posesti. Je namreč lastnica parc. 1013/4 k. o. x ter zavezanka po pravnomočni posestni tožbi. Z ugotovitveno tožbo zahteva ugotovitev pravice. Z negatorno tožbo si ne more zagotoviti varstva, ker je ta možna le, če nekdo lastnika protipravno vznemirja, kar pa ni primer, dokler je pravnomočno ugotovljena soposest. Navaja, da tožbeni zahtevek v tožbi, ki se vodi pod P 271/2009, ni identičen z zahtevkom v obravnavani tožbi. Oba zahtevka kopira, iz primerjave teksta pa med drugim izhaja, da z obravnavano tožbo tožnica zahteva, naj sodišče tožencu prepove uporabljati njeno parc. 1013/4 k. o. x za nemoten dostop, v tožbi, ki se vodi pod P 271/2009, pa zahteva med drugim prepoved vznemirjanja te iste parcele s hojo, vožnjo, fotografiranjem in parkiranjem ali z drugo uporabo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, o delu tožničinega zahtevka že teče pravda, torej je ob vložitvi obravnavane tožbe za njen del podana procesna ovira litispendence (3. odst. 189. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Ni dvoma, da gre za isti stranki postopka in da je vsebina prepovednega tožbenega zahtevka (predloga) identična tistemu, ki ga tožnica uveljavlja v pravdi pod P 271/2009, saj to izhaja ravno iz primerjave obeh zahtevkov, kot sta povzeta pod tč. 2 tega sklepa. Čeprav je tekst besedila mestoma drugače formuliran in gre v pravdi P 271/2009 še za varstvo nekaterih drugih nepremičnin, je povsem jasno, da z obema tožbama tožnica zahteva varstvo svoje lastninske pravice na parc. 1013/4 k. o. x, in sicer s prepovedjo uporabe te parcele tožencu.

5. Pritožnica povsem napačno razume pojem pravice do posesti. Varstvo na temelju pravice, ki ga omenja 36. čl. Stvarnopravnega zakonika, je negatorno varstvo – kakršnega tožnica tudi uveljavlja, torej varstvo (lastninske) pravice, ki – kot to določilo izrecno predvideva, zaradi spora zaradi motenja posesti ni izključeno. V posestnem sporu je namreč ugotavljanje pravice izključeno.(1)

6. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo tudi, da za preostali del zahtevka, s katerim tožnica zahteva ugotovitev izključne posesti (na temelju pravice), kar je dejstvo in ne pravica, kot to zmotno meni pritožba, ugotovitvene tožbe tožnica ne more vložiti (1. odst. 181. čl. ZPP) oziroma zanjo v delu, kjer zahteva ugotovitev, da toženec nima pravice uporabe, nima pravnega interesa (2. odst. 181. čl. ZPP), saj ga za isto napada že z negatorno dajatveno tožbo, zato je zavrženje celotne tožničine tožbe v celoti pravilno in zakonito.

7. Izkaže se, da pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sklepa sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sklep prvostopenjskega sodišča potrditi (2. odst. 365. čl. ZPP).

(1) Glej več komentar k členu 36 v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba Ljubljana 2004, str. 211 – 212 (Vrenčur R.).