Jedro

Logično razumljivo in dopustno je, da neizogibno prihaja do prekrivanja vrednotenja okoliščin, ki so določene za nadomestitev kazni zapora, ter okoliščin, ki so relevantne že pri izbiri in odmeri kazni. Res pa je, da ne gre za povsem enako in ponovno presojo istih okoliščin, saj je presoja teh okoliščin pri odločanju o nadomestitvi izvršitve kazni usmerjena predvsem v sedanjost ter prihodnost. Pritožniku zato na izhodiščni ravni ni mogoče pritrditi pri izvajanjih, da teža in okoliščine kaznivega dejanja niso kriteriji, ki bi jih bilo moč upoštevati pri predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora, čeprav te okoliščine niso osrednjega pomena oziroma jih je treba vrednotiti glede na stanje stvari ob odločanju in v sledeči perspektivi ter v optiki smotrov nadomestnega izvrševanja prostostne zaporne kazni. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja prav to, torej da je sodišče prve stopnje podatke o izvršenem kaznivem dejanju in o obsojenčevi kaznovanosti (tudi specialnem povratništvu) usmerilo prav v prihodnost ter utemeljeno zaključilo, da pozitivna prognoza pri obsojencu (zaenkrat) ni podana, namenom kaznovanja (o katerih je prvo sodišče obširno razlogovalo) pa ne more biti zadoščeno drugače, kakor z efektivno izvršitvijo zaporne kazni.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi prvega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlog obsojenega A. A. za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist zavrglo kot nedovoljen, predlog za nadomestitev izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna (t. i. vikend zapor) pa zavrnilo kot neutemeljen.

2.Zoper sklep se je pravočasno pritožil obsojenčev zagovornik, kot je uvodoma navedel, iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma z zaporom ob koncu tedna, oziroma da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je pravilno kot nedovoljen zavrglo predlog obsojenca za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, saj izrečena zaporna kazen (dve leti in enajst mesecev) presega zgornji časovni okvir dveh let, torej ni izpolnjen formalni pogoj, določen v osmem odstavku 86. člena KZ-1.

5.Nadalje je prvostopenjsko sodišče utemeljeno, kot izhaja iz določb četrtega odstavka 86. člena KZ-1 in 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), zaključilo, da obsojenec izpolnjuje formalni pogoj za vikend zapor, ne izpolnjuje pa potrebnih materialnih pogojev za alternativno izvršitev zaporne kazni. Upravičeno je poudarilo, da izvršitev izrečene zaporne kazni v predlaganih oblikah predstavlja poseben način individualizacije kazenske sankcije, ki pa mora še vedno služiti temeljnim namenom kaznovanja, tj. povračilnosti (retribuciji), prevenciji (specialni in generalni) ter socializaciji storilca, kljub temu, da pomeni humanejšo, nerepresivno metodo izvršitve izrečene zaporne kazni. Svojo odločitev je pravilno oprlo na presojo okoliščin, ki se nanašajo na sámo kaznivo dejanje kot predmet pravnomočne sodbe in na osebnost obsojenca, in oblikovalo razumno stališče, da alternativna izvršitev izrečene zaporne kazni za obsojenca ne bi bila utemeljena, smotrna ter primerna v primerjavi s (kontinuiranim) prestajanjem zaporne kazni v zavodu.

6.Okoliščine, ki jih izpostavi pritožnik (vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni), so okoliščine, ki se presojajo pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist (9. odstavek 86. člena KZ-1), ne o izvršitvi kazni zapora z zaporom ob koncu tedna. Za slednjega namreč prvi odstavek 12. člena ZIKS-1 v relevantnih delih jasno določa, da se dopusti zaposlenemu obsojencu, ki je osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takšnega načina izvršitve kazni ne bo zlorabil. Osebnostna urejenost, zaradi katere je mogoče obsojencu zaupati, je pravni standard, ki ga je napolnila ustaljena sodna praksa tako, da se, upoštevaje povračilni (retribucijski) in preprečitveni (prevencijski) namen kazni, tudi v fazi odločanja o alternativnem načinu izvršitve kazni ovrednoti tako objektivne kot subjektivne olajševalne in obteževalne okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem ter druge okoliščine na strani obsojenca. Preveriti torej kaže tako (subjektivne) okoliščine, povezane z obsojenčevo osebnostjo, vedenjem in življenjem, kot (objektivne) okoliščine, povezane s samim dejanjem.

Logično razumljivo in dopustno je, da neizogibno prihaja do prekrivanja vrednotenja okoliščin, ki so določene za nadomestitev kazni zapora, ter okoliščin, ki so relevantne že pri izbiri in odmeri kazni. Res pa je, da ne gre za povsem enako in ponovno presojo istih okoliščin, saj je presoja teh okoliščin pri odločanju o nadomestitvi izvršitve kazni usmerjena predvsem v sedanjost ter prihodnost. Pritožniku zato na izhodiščni ravni ni mogoče pritrditi pri izvajanjih, da teža in okoliščine kaznivega dejanja niso kriteriji, ki bi jih bilo moč upoštevati pri predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora, čeprav te okoliščine niso osrednjega pomena oziroma jih je treba vrednotiti glede na stanje stvari ob odločanju in v sledeči perspektivi ter v optiki smotrov nadomestnega izvrševanja prostostne zaporne kazni. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja prav to, torej da je sodišče prve stopnje podatke o izvršenem kaznivem dejanju in o obsojenčevi kaznovanosti (tudi specialnem povratništvu) usmerilo prav v prihodnost ter utemeljeno zaključilo, da pozitivna prognoza pri obsojencu (zaenkrat) ni podana, namenom kaznovanja (o katerih je prvo sodišče obširno razlogovalo) pa ne more biti zadoščeno drugače, kakor z efektivno izvršitvijo zaporne kazni.

7.Pritožbeno sodišče tako pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da tovrstni alternativni izvršitvi kazni zapora nasprotujejo ne le okoliščine, ki izvirajo iz načina izvršitve in posledic nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije, tatvine, nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva in goljufije na škodo oškodovancev B. B. in C. C. (točka 19 izpodbijanega sklepa), temveč tudi podatki o obsojenčevi obsežni kaznovanosti (točka 15 obrazložitve). Slednji podatki razkrivajo, da je bil obsojenec že večkrat pravnomočno obsojen za različna kazniva dejanja (goljufija, zatajitev, oderuštvo, izsiljevanje), kar pomeni, da gre za t. i. specialnega povratnika pri izvrševanju kaznivih dejanj zoper premoženje ter tudi zoper gospodarstvo.

Tako se upoštevaje: (-) težo in okoliščine obravnavnih kaznivih dejanj, tudi število posameznih ravnanj, zlasti pa okoliščine nadaljevanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 246. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen do petih let zapora, ko je s kaznivimi dejanji oškodovancem povzročil večjo premoženjsko škodo, s kaznivimi dejanji pa si pridobil kar 5.729,39 EUR premoženjske koristi, ter (-) dejstvo, da je kazniva dejanja izvrševal na škodo starejših in ranljivih oseb, kar kaže na veliko brezobzirnost, v součinkovanju s podatki o obsojenčevem trdovratnem izvrševanju kaznivih dejanj, česar doslej ni zmogla nevtralizirati nobena vrsta kazenskopravnega sankcioniranja, izniči relevantnost pritožbenih navedb, da obsojenec v zadnjih letih ne beleži novih kazenskih ovadb, da ima v najemu stanovanje ter da skrbi za partnerko in sina. Očitno je namreč, da gre za osebo, ki ji ni moč v zadostni meri zaupati, da bi neprostostna izvršitev kazni dosegla svoj namen. Pritožbeno sodišče še poudarja, da se je obsojenčev sin rodil leta 2014, torej pred izvršitvijo kaznivih dejanj v obravnavani zadevi, kot tudi pred izvršitvijo nekaterih kaznivih dejanj po sodbi I K 7634/2015 in očitanih kaznivih dejanj v resda še odprtem postopku pred Okrajnim sodiščem v Celju I K 18687/2020. Prav tako je bil v preteklosti pri različnih delodajalcih in v različnih časovnih intervalih že zaposlen. Nobeno od teh dejstev pa na obsojenca očitno ni vplivalo tako, da kaznivih dejanj ne bi ponavljal, zato sklicevanje na te okoliščine niti v tem pritožbenem postopku ne more privesti do drugačnega zaključka o odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje ni odločilo arbitrarno in je predstavljeni ustaljeni razlagi zakonskih določb sledilo ter ugotovilo, da bi bilo navkljub izpolnjenemu formalnemu pogoju zaposlitve in kljub obsojenčevim (zaenkrat le deklariranim) zagotovilom, da se je spremenil in da živi urejeno družinsko življenje, izvrševanje kazni na predlagani nadomestni način nesmotrno, čemur višje sodišče pritrjuje.

8.Glede na navedeno, ko je pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter kršitvi kazenskega zakona in določb postopka neutemeljen in ko niso bile ugotovljene kršitve iz petega odstavka 402. člena ZKP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo obsojenca po zagovorniku zavrnilo kot neutemeljeno.

9.Čeprav je obsojenec trenutno zaposlen, pa so njegovi dohodki tako nizki, da bi lahko bilo s plačilom stroškov tega pritožbenega postopka ogroženo njegovo preživljanje. Sodišče druge stopnje ga je zato oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (smiselna uporaba četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

10.Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 86, 86/4, 86/9 Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (2000) - ZIKS-1 - člen 12, 12/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.