Jedro

Način poškodovanja, kot tudi sredstvo, s katerim je toženec tožnika poškodoval, je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova strahu. Ugotovilo je, da se je tožnik po poškodovanju, ki mu je sledilo tako močno krvavenje, da mu je kri premočila zgornji del oblačila, utemeljeno ustrašil za svoje življenje.

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožniku plača odškodnino v znesku 1.520,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2008 dalje do plačila in pravdne stroške v višini 1.208,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo.

2. Tožnik se pritožuje proti zavrnilnem delu sodbe in posledično odločitvi o stroških iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožeči stranki prisodi še odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 900,00 EUR. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odškodnina iz naslova strahu in telesnih bolečin je prenizka. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Glede telesnih bolečin je sodišče sicer povzelo ugotovitve izvedenskega mnenja in tožnikovo izpoved, vendar pa vseh ugotovljenih okoliščin pri odmeri odškodnine ni upoštevalo. Pri odmeri odškodnine iz naslova strahu bi bilo treba predvsem upoštevati način prizadejane poškodbe in sredstvo, s katerim je bila poškodba prizadejana. Utrpel je močan primarni strah, kar izhaja iz izvedenskega mnenja in njegove izpovedbe. Sekundarni strah je trajal 10 dni, še sedaj pa ima slab občutek ob misli na škodni dogodek. Ne strinja se z oceno sodišča, da ni utrpel strahu, ker se je po dogodku naslednji dan vrnil na isto delovišče. Na glavni obravnavi je pojasnil, zakaj je moral delati. Ob pravilni uporabi 179. člena OZ bi mu moralo sodišče iz naslova strahu dosoditi 800,00 EUR odškodnine. Sodišče o zahtevku ni odločilo v celoti in se sodbe ne da preiskusiti. Ni upoštevalo vseh odločilnih dejstev in okoliščin škodnega dogodka, ki bi jih bilo treba upoštevati za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in pravilno uporabo materialnega prava.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravni preizkus pravilnosti odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo (pritožuje se le tožnik) je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo merila 179. člena OZ in ni podlage za višjo odškodnino, kot se zavzema pritožnik.

6. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin prisodilo odškodnino v višini 1.300,00 EUR (uveljavljal je 1.800,00 EUR), iz naslova strahu pa 200,00 EUR (uveljavljal je 800,00 EUR).

7. Pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin je sodišče prve stopnje upoštevalo tako izpoved tožnika kot mnenje izvedenca medicinske stroke B. K., iz katerega izhaja, da je tožnik utrpel razpočno rano na glavi in udarnino glave. Hudih bolečin ni prestajal. Zdravljenje je trajalo tri tedne. Bolečine srednje jakosti je prestajal 7 dni, bolečine blažje narave na mestu rane pa 14 dni. Upoštevaje navedeno in nevšečnosti, ki jih je v mnenju ugotovil izvedenec, je sodišče prve stopnje iz naslova telesnih bolečin tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino. Vse okoliščine, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi, je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine v zadostni meri in pravilno upoštevalo. Pritožbeni očitek, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin prenizka, zato ni utemeljen.

8. Način poškodovanja, kot tudi sredstvo, s katerim je toženec tožnika poškodoval, je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova strahu. Ugotovilo je, da se je tožnik po poškodovanju, ki mu je sledilo tako močno krvavenje, da mu je kri premočila zgornji del oblačila, utemeljeno ustrašil za svoje življenje. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da prvo slikanje tožnika 9.9.2006 ni pokazalo poškodb skeleta. Ker je ponoči bruhal, mu je bilo naslednjega dne 10.9.2006 na urgenci opravljeno ponovno slikanje glave. Rentgenogram glave je ponovno izključil poškodbe skeleta. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se je tožnik, po drugem slikanju, ob ponovni potrditvi, da ni utrpel resnih poškodb glave, lahko pomiril. Njegovo zdravljenje je namreč potekalo skladno s pričakovanjem zdravnikov. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik (objektivno) le dva dni v strahu za izzid zdravljenja.

9. Sodišče prve stopnje ni vezano na mnenje izvedenca, na katerega se sklicuje pritožnik, da je tožnik trpel sekundarni strah (strah za izzid zdravljenja) vsaj deset dni. Izvedensko mnenje je dokaz, ki se nanaša na ugotovitev ali razjasnitev posameznih dejstev (243. člen ZPP), medtem ko je uporaba pravnih pravil v pristojnosti sodišča. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje kritično presodilo in mnenju ni sledilo. Tudi izpovedba tožnika, na katero se sklicuje, ne nudi podlage za priznanje daljšega obdobja sekundarnega strahu. Čeprav sodna praksa deli strah na primarni in sekundarni, je strah enotna odškodninska postavka. Odškodnina, ki je bila tožniku iz tega naslova prisojena, upoštevaje trajanje in intenzivnost strahu, je primerna.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za strah ne bi smelo upoštevati dejstva, da je tožnik, kot je povedal, po poškodbi nadaljeval z delom na istem gradbišču. Navedeno dejstvo je ena izmed okoliščin primera, ki jo je, v skladu s 179. členom OZ, sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine. Ne glede na v pritožbi izpostavljene razloge (da je z delom moral nadaljevati), kaže na intenzivnost tožnikovega strahu.

11. V pritožbi očitano pomanjkljivost v izreku sodbe (manjkajoči zavrnilni del izreka sodbe) je sodišče prve stopnje odpravilo z izdajo dopolnilne sodbe (drugi odstavek 326. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 327. člena ZPP), zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.