Up-144/97

5. 3. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 5. marca 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča, št. VIII Ips 134/96 z dne 28. 1. 1997, sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. Pdp 543/96 z dne 4. 7. 1996 in sodbo Delovnega sodišča v Celju, št. 0 1/96 z dne 12. 3. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik je v delovnem sporu predlagal obnovo postopka, s katerim je bila pravnomočno zavrnjena njegova zahteva za razveljavitev sklepov nasprotne stranke o njegovi razporeditvi na delo. Predlog za obnovo je opiral na dokaz, ki ga je predložil in o katerem je zatrjeval, da je nov in da bi bila lahko izdana zanj ugodnejša odločba, če bi bil v prejšnjem postopku uporabljen.

2.S predlogom pritožnik ni uspel: po presoji sodišč dokaz, na katerega se je skliceval, ni take vsebine, da bi bil lahko vplival na sodno odločitev, ko bi bil uporabljen v postopku, ki je končan. Tudi revizija je bila zavrnjena.

3.Pritožnik zatrjuje, da mu je z izpodbijanimi sodbami kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), svoboda dela (49. člen ustave), pravica invalidov (52. člen Ustave) in ustavno načelo (o prepovedi povratne veljave pravnih aktov) iz drugega odstavka 155. člena Ustave.

4.Predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi vse izpodbijane sodne odločbe, razveljavi pa naj tudi sklepa nasprotne stranke, zaradi katerih je bil začel delovni spor; presodi naj še, da pritožniku pripada ustrezna odškodnina.

5.Ko svoje očitke o kršitvah človekovih pravic utemeljuje, zatrjuje najprej, da sodišča (tudi) o njegovem predlogu za obnovo postopka niso odločila brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave). Sicer pa ponavlja svoje pravne poglede, s katerimi izpodbija pravilnost odločitev sodišč, ki niso sprejela predloga za obnovo postopka, oziroma pravilnost zavrnilnih sodnih odločitev v pravnomočno končanem delovnem sporu.

6.Ko je sodišče o zadevi odločilo, ne more biti več kršitve pravice do sojenja v razumnem roku oziroma brez nepotrebnega odlašanja in zato tudi ne varstva pred to kršitvijo oziroma njenim nadaljevanjem. V poštev prihaja le pravica do povračila morebitne škode, ki bi jo sodišče zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku storilo pritožniku (26. člen Ustave); ustavnosodno varstvo te pravice pa lahko pritožnik zahteva šele, ko izčrpa vsa pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS).

7.Ustavna pritožba zoper morebitne kršitve človekovih pravic in svoboščin v postopku, ki se je končal s sodbo z dne 3. 10. 1991, torej pred uveljavitvijo Ustave Republike Slovenije, ni dovoljena (82. člen ZUstS). V tej ustavni pritožbi lahko pritožnik uveljavlja le morebitne kršitve, nastale z izpodbijanimi sodnimi odločbami o predlogu za obnovo postopka.

8.Zgolj z izpodbijanjem same sodne odločitve o predlogu za obnovo postopka ni mogoče utemeljiti zahteve za ustavnosodno varstvo. Ustavno sodišče namreč ni še ena instanca rednega sodstva in se praviloma ne more spuščati v vprašanje, ali so sodišča v pravdi prav uporabila materialno pravo oziroma procesne predpise, ko so o zadevi odločala. Pravica predlagati obnovo postopka tudi ni ena od človekovih, z Ustavo zagotovljenih, pravic.

9.Pritožnik ne pojasni, kako naj bi mu bila z izpodbijanimi sodnimi odločitvami kršena svoboščina iz 49. člena Ustave (svoboda dela), očitno je, da za tako kršitev ne gre. Isto velja za prav tako nepojasnjen očitek o kršitvi 52. člena Ustave (pravice invalidov), ki zagotavlja invalidom varstvo in usposabljanje za delo v skladu z zakonom. Samo z odločitvijo o tem, ali so podani zakonski razlogi za obnovo postopka, četudi je bila odločitev negativna in torej za pritožnika neugodna, sodišča niso mogla kršiti njegove pravice do invalidskega varstva in do usposabljanja za delo.

10.Pritožnikova trditev, da je z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršena določba drugega odstavka 155. člena Ustave, je nepojasnjena in nerazumljiva; predvsem pa 155. člen Ustave ne vsebuje človekove pravice ali svoboščine - in le kršitev teh je lahko po prvem odstavku 50. člena ZUstS razlog za vložitev ustavne pritožbe.

11.Kolikor so bili torej izpolnjeni procesni pogoji za vložitev obravnavane ustavne pritožbe, se je izkazalo, da za očitane kršitve človekovih pravic in svoboščin ne gre. Zato pritožbe ni bilo mogoče sprejeti.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude