Jedro

S kazenskim postopkom, v katerem je obtožnica postala pravnomočna ali je na podlagi obtožnega predloga bila razpisana glavna obravnava (kar kaže na utemeljen sum, da je bilo očitano dejanje storjeno), je vzpostavljen dvom v upraviteljevo primernost z vidika javnega zaupanja. Ta dvom je toliko večji, če je povzročen z dejanjem pri opravljanju nalog upravitelja, zato je v tem primeru namen suspenza izključiti tveganje, da upravitelj ne bo uresničil tega, k čemur ga zavezuje pridobljeno dovoljenje za opravljanje službe – k vestnemu, poštenemu in s profesionalnimi standardi skladnemu opravljanju dela. Institut suspenza tako zagotavlja, da bodo v postopkih zaradi insolventnosti sodelovali le upravitelji, ki niso obremenjeni z visoko stopnjo dvoma o njihovi ustreznosti za opravljanje funkcije in ki ne pomenijo tveganja za doseganje ciljev varstva interesa upnikov, ohranjanja ugleda ostalih upraviteljev in zaupanja v postopke zaradi insolventnosti. Pri tem je nastanek določene faze kazenskega postopka (pravnomočnost obtožnice ali razpis glavne obravnave na podlagi obtožnega predloga) po volji zakonodajalca določen kot objektivna okoliščina, ki mora biti ugotovljena v vsakem primeru posebej kot del relevantnega dejanskega stanja, na katerem je mogoče utemeljiti suspenz.

Glede na vsebino domneve nedolžnosti kot kazenskopravnega instituta bi moral revident ne le zatrjevati kaznovalno naravo izrečenega ukrepa suspenza, ampak jo tudi utemeljiti na podlagi primerjave s sankcijami, ki so določene v zakonih s področja kaznovalnega prava.

Izrečeni ukrep res posega v revidentovo pravico do dela, vendar ne kot kazenska sankcija zaradi revidentove subjektivne krivdne odgovornosti za očitano kaznivo dejanje, ampak kot posledica predpisanega posebnega pogoja za opravljanje funkcije upravitelja v javnem interesu in z njim povezanega dvoma v njegovo izpolnjevanje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 705-646/2012/11 z dne 30. 5. 2017 (v zvezi s popravnim sklepom istega organa z dne 22. 6. 2017). Z navedeno odločbo je toženka iz razloga po 1. točki drugega odstavka 112. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) začasno ustavila imenovanje tožnika za upravitelja v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije (v nadaljevanju postopki zaradi insolventnosti). Odločila je še, da začne obdobje začasne ustavitve imenovanja teči z vpisom tega pravnega dejstva v seznam upraviteljev in traja do pravnomočnosti odločitve v kazenskem postopku, ki se vodi zoper njega.

2. V razlogih pravnomočne sodbe je Upravno sodišče med drugim zavzelo stališče, da toženka s svojo odločitvijo ni posegla v tožnikovo pravico do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Po presoji sodišča gre za nujno potrebno omejitev, ki jo je zakonodajalec predpisal za primere, ko se upravitelj znajde v kazenskem postopku, zaradi česar ni več zaupanja vreden in mu je zato treba do zaključka kazenskega postopka onemogočiti nadaljnje delo v zadevah. Sprejeti ukrep je sorazmeren in nujno potreben za zagotavljanje cilja varstva upnikov stečajnega dolžnika in zagotavljanja čim višjega poplačila njihovih terjatev. Sodišče je še izpostavilo, da če zaradi domneve nedolžnosti ukrepa ne bi bilo mogoče izvesti, bi bili tudi vsi drugi ukrepi, ki so povezani s kazenskimi postopki (npr. odreditev pripora), neustavni.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 183/2020 z dne 25. 11. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali odločitev na podlagi 1. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP krši domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS.

4. Tožnik (v nadaljevanju revident) je na podlagi navedenega sklepa vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na revizijo izpostavlja začasnost ustavitve opravljanja in izvrševanja nalog, ki jih ima upravitelj kot organ postopka v postopkih zaradi insolventnosti. Gre za suspenz, ki ne pomeni dokončne odločitve o odvzemu dovoljenja in prenehanju funkcije upravitelja. Navedeni institut, ki se uporabi pred pravnomočno sodbo zaradi kaznivega dejanja, poznajo tudi drugi predpisi (Zakon o policiji, Zakon o sodniški službi v 95. členu, Zakon o državnem tožilstvu v 93. členu, Zakon o odvetništvu v 61. b členu, Zakon o notariatu v 121. členu), ki vežejo izrek suspenza na različno dejansko podlago, med drugim tudi na procesni položaj osebe v kazenskem postopku. Poudarja omejenost dometa domneve nedolžnosti izven kazenskega postopka in se sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Rola proti Sloveniji, v kateri je presodilo, da ukrep odvzema dovoljenja upravitelju ni kazen v smislu kazenskopravne zakonodaje. To zato še toliko manj velja pri začasnem ukrepu. Navaja še, da je glede na pravni standard, ki je potreben za opravljanje funkcije upravitelja in za zaščito njenega ugleda oziroma zaupanja v opravljanje funkcije vseh ostalih upraviteljev, ustrezno in sorazmerno, da se obdobje mirovanja veže na pravnomočnost obtožnice oziroma na trenutek razpisa glavne obravnave na podlagi vloženega obtožnega predloga.

**K I. točki izreka**

6. Revizija ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Pri odločanju je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi njegove zmotne ali nepopolne ugotovitve (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

8. Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je bil zoper revidenta (samostojnega podjetnika), ki je upravitelj po določbah ZFPPIPP, pred okrajnim sodiščem uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika (KZ-1)1 in v tej zadevi razpisana glavna obravnava za 18. 5. 2017. Na podlagi tega je toženka odločila o začasni ustavitvi imenovanja revidenta za upravitelja v novih postopkih zaradi insolventnosti. Revident v postopku ni trdil, da očitano kaznivo dejanje ni povezano z opravljanjem funkcije upravitelja, je pa v tožbi (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) nasprotoval, da bi bil v njegovem primeru na podlagi ene morebitne napake v enem stečajnem postopku že vzpostavljen dvom v javno zaupanje v upravitelja.

9. V reviziji, ki je v bistvenem delu prepis predloga za njeno dopustitev, je v zvezi z dopuščenim pravnim vprašanjem mogoče razbrati le navedbo, da je bila domneva nedolžnosti kršena, ker je bila revidentu brez pravnomočne sodbe – samo na podlagi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje – izrečena prepoved opravljanja poklica kot škodljive posledice očitanega kaznivega dejanja. Revizija torej temelji na stališču, da je začasna ustavitev imenovanja revidenta za upravitelja v novih postopkih zaradi insolventnosti kazenska sankcija, ki mu je bila izrečena, še preden je bil pravnomočno obsojen za očitano kaznivo dejanje.

**O pravni naravi suspenza upravitelja**

10. Izpodbijana odločitev temelji na 1. točki drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP, ki določa, da mora minister začasno ustaviti imenovanje, če je proti osebi uveden kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 108. člena tega zakona in je v tem postopku obtožnica postala pravnomočna ali je na podlagi obtožnega predloga razpisana glavna obravnava.

11. Revident ne oporeka stališču izpodbijane sodbe, da je ta ukrep povezan z enim od zakonskih pogojev, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki želi pridobiti dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja, in sicer da je vredna javnega zaupanja (7. točka drugega odstavka 108. člena ZFPPIPP). Tega pogoja ne izpolnjuje tisti, za katerega je na podlagi njegovega dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja utemeljeno sklepati, da funkcijo upravitelja ne bo opravljal strokovno, pošteno in vestno ali kdor je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, storjenega z naklepom, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali zaradi enega v tej določbi naštetih kaznivih dejanj, storjenih iz malomarnosti, in kazen še ni bila izbrisana iz kazenske evidence (tretji odstavek istega člena). V tem primeru minister zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja (1. točka četrtega odstavka 108. člena). Zavrne pa jo tudi, če je zoper vlagatelja uveden kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 108. člena ZFPPIPP in je v tem postopku obtožnica postala pravnomočna ali je na podlagi obtožnega predloga razpisana glavna obravnava (4. točka četrtega odstavka 108. člena istega zakona). Če te okoliščine nastopijo pri osebi, ki že ima dovoljenje, ZFPPIPP določa, kot navedeno, obligatorni suspenz.

12. Iz navedenih določb ZFPPIPP izhaja, da je vreden javnega zaupanja, kdor je osebnostno primeren za opravljanje funkcije upravitelja, kar se ugotavlja na podlagi kandidatovih osebnih lastnosti, na katere je mogoče sklepati ob poznavanju njegovega osebnega in profesionalnega življenja, in ki zagotavljajo, da bo pri opravljanju svojih nalog in pristojnosti ravnal vestno, pošteno, z ustrezno profesionalno skrbnostjo ter tako, da bo varoval in uresničeval interese upnikov, ki mu morajo biti vodilo pri opravljanju teh nalog in pristojnosti (drugi odstavek 98. člena ZFPPIPP). Pogoj javnega zaupanja je formalni pogoj, ki ga mora izpolnjevati oseba za pridobitev dovoljenja za upravitelja in ves čas opravljanja te funkcije, saj se dovoljenje lahko tudi vzame, če se ugotovi, da upravitelj tega pogoja ne izpolnjuje več (2. točka prvega odstavka 109. člena ZFPPIPP). Če je razlog za izgubo javnega zaupanja obsodba za kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 108. člena ZFPPIPP, se dovoljenje odvzame šele po pravnomočnosti obsodbe, kazensko sodišče pa mora v ta namen ministra obvestiti o nastopu navedenega pravnega dejstva (sedmi odstavek 109. člena).

13. Na podlagi povzetih zakonskih določb je tudi razvidno, da je pogoj javnega zaupanja določen v javnem interesu. Njegov namen je na eni strani varstvo interesov upnikov v vseh postopkih zaradi insolventnosti, v katerih bi sodeloval konkretni upravitelj kot organ tega postopka,2 na drugi strani pa je usmerjen v krepitev instituta upravitelja in s tem ugleda vseh, ki v posameznih postopkih opravljajo naloge posebnega procesnega organa sodišča.3 Stopnja zaupanja v upravitelje je tudi pomemben gradnik zaupanja upnikov in splošne javnosti v sodne postopke, v katerih omenjeni opravljajo svojo funkcijo.

14. Vse navedeno utemeljuje sklepanje, da je s kazenskim postopkom, v katerem je obtožnica postala pravnomočna ali je na podlagi obtožnega predloga bila razpisana glavna obravnava (kar kaže na utemeljen sum, da je bilo očitano dejanje storjeno4), vzpostavljen dvom v upraviteljevo primernost z vidika javnega zaupanja. Ta dvom je toliko večji, če je povzročen z dejanjem pri opravljanju nalog upravitelja,5 zato je v tem primeru namen suspenza izključiti tveganje, da upravitelj ne bo uresničil tega, k čemur ga zavezuje pridobljeno dovoljenje za opravljanje službe – k vestnemu, poštenemu in s profesionalnimi standardi skladnemu opravljanju dela. Institut suspenza tako zagotavlja, da bodo v postopkih zaradi insolventnosti sodelovali le upravitelji, ki niso obremenjeni z visoko stopnjo dvoma o njihovi ustreznosti za opravljanje funkcije in ki ne pomenijo tveganja za doseganje ciljev varstva interesa upnikov, ohranjanja ugleda ostalih upraviteljev in zaupanja v postopke zaradi insolventnosti. Pri tem je nastanek določene faze kazenskega postopka (pravnomočnost obtožnice ali razpis glavne obravnave na podlagi obtožnega predloga) po volji zakonodajalca določen kot objektivna okoliščina, ki mora biti ugotovljena v vsakem primeru posebej kot del relevantnega dejanskega stanja, na katerem je mogoče utemeljiti suspenz.6 **O domnevi nedolžnosti**

15. Ustava v 27. členu določa, da velja za nedolžnega, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Iz te določbe po ustaljeni razlagi Ustavnega sodišča izhaja, 1) da velja oseba za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivda, 2) da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme) in 3) da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti (_in dubio pro reo_).7 Domneva nedolžnosti tudi zagotavlja, da preden ni na navedeni način ugotovljena storilčeva krivda, temu ni mogoče izreči niti kazenske sankcije, ki se na podlagi zakona sicer lahko izreče krivemu posamezniku. To na drugi strani pomeni, da kadar uporabljeni ukrep zoper osebo nima narave kazni, je tudi očitek o kršitvi navedene pravice v nasprotju z njeno vsebino oziroma cilji in zato neutemeljen.

16. Ob tem bi mu bila lahko v pomoč merila, ki jih je vzpostavilo ESČP v zadevi Engel in drugi proti Nizozemski z dne 8. 6. 1976 (v nadaljnjih zadevah pa nadgradilo) iGlede na táko vsebino domneve nedolžnosti kot kazenskopravnega instituta bi moral revident ne le zatrjevati kaznovalno naravo izrečenega ukrepa suspenza, ampak jo tudi utemeljiti na podlagi primerjave s sankcijami, ki so določene v zakonih s področja kaznovalnega prava.n ki jih je treba uporabiti v upravnih zadevah pri presoji, ali imata kršitev in zaradi nje izrečeni ukrep kaznovalne prvine. Ta merila so: 1) pravna opredelitev kršitve v nacionalnem pravu, 2) narava kršitve in 3) narava in intenzivnost oziroma teža sankcije. V okviru drugega merila ESČP upošteva: a) kdo so naslovniki pravila, za katerega je določen ukrep (če je to splošna javnost, ne pa natančno opredeljena skupina naslovnikov, je sankcija praviloma kazenska)8; b) namen pravila in sankcije, ki je kazenska, če je njen namen povračilen in odvračalen,9 ni pa taka, če je njen namen npr. samo povrnitev premoženjske škode10; c) pravna dobrina, ki je predmet varstva z nacionalno določbo (šteje se, da gre za kazensko določbo, če se z njo ščiti pravna dobrina, ki je običajno predmet varstva kazenskega prava11). V okviru tretjega merila (vrsta in teža sankcije) se šteje, da ima kazen odvzema prostosti kazenskopravno naravo,12 prav tako denarne kazni, če je zanje v primeru neplačila mogoče izreči nadomestno kazen zapora ali če se vpišejo v kazensko evidenco.13

17. Revizija o tem nima razlogov, zato sta trditev o suspenzu kot kazenski sankciji in posledično stališče, da je bila z začasno ustavitvijo imenovanja revidenta za upravitelja kršena njegova pravica do domneve nedolžnosti, neutemeljena. Navedenega manka revizijskih razlogov ne more zapolniti niti prepis stališč iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-344/94 z dne 1. 6. 1995, s katero je bila razveljavljena določba petega odstavka 8. člena Zakona o notariatu v delu, po katerem pogoja iz 6. točke prvega odstavka odstavka 8. člena tega zakona ne izpolnjuje, kdor je v kazenskem postopku. Šlo je za pogoj, po katerem je morala oseba, ki je kandidirala za zasedbo notarskega mesta, biti vredna javnega zaupanja za opravljanje notariata, ni pa te zahteve izpolnjevala, če je bila v kazenskem postopku. Revidentov upravni spor se namreč ne nanaša na zavrnitev izdaje dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja ali na njegov odvzem zaradi uvedenega kazenskega postopka. Odvzem bo revidentu lahko izrečen šele po izgubi javnega zaupanja, povzročeni zaradi morebitne pravnomočne kazenske obsodbe v zvezi z nevestnim delom v službi, enako kot bi mu bil v primeru izgube zaupanja zaradi nastopa drugih okoliščin, ki bi bile v zvezi z njegovim delom, ravnanjem ali obnašanjem upravitelja in na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da te funkcije ne bo opravljal strokovno, pošteno in vestno (2. točka prvega odstavka 109. člena ZFPPIPP v zvezi s 7. točko drugega odstavka in s tretjim odstavkom 108. člena istega zakona). Vprašanje, ali bi v revidentovem primeru prišlo do kršitve domneve nedolžnosti, če bi se kasneje ugotovilo, da ni kriv in bi že suspenz učinkoval kot omejitev revidentovih ustavnih pravic, je z vidika izpodbijane odločbe o suspenzu le hipotetično. Kot tako je za odločitev v tej zadevi neupoštevno, kar pa ne izključuje, da morebitna oprostilna sodba ne bi utemeljevale podlage za zahtevke v katerem od drugih sodnih postopkov.

18. Vrhovno sodišče še dodaja, da glede na predhodno razlago določb ZFPPIPP tudi sicer ni očitno, da bi začasna ustavitev imenovanja revidenta za upravitelja v novih postopkih zaradi insolventnosti bila kazenska sankcija. Gre za upravni ukrep, ki nima te narave, saj je povezan z izpolnjevanjem v zakonu določenega javnopravnega pogoja za opravljanje funkcije upravitelja, zato tudi ni določen v predpisu s področja kazenskega prava. Poleg tega ZFPPIPP z njim ne naslavlja splošne javnosti, ampak upravitelje kot točno določeno skupino naslovnikov s posebnimi zakonskimi pooblastili, ki jim suspenz ne preprečuje hkratnega opravljanja drugega dela s področja njihovih znanj in kvalifikacij. Revidentu tako ni bil izrečen zaradi očitanega naklepnega kaznivega dejanja, storjenega pri opravljanju službe, oziroma kazenskega postopka samega po sebi, ampak zaradi začasno omajanega zaupanja v njegovo lastnost opravljati delo upravitelja na način, h kateremu se je zavezal ob pridobitvi dovoljenja. Zato namen izpodbijanega ukrepa ni bil kaznovanje revidenta v smislu povračila za storjeno dejanje, niti odvračanje potencialnih drugih storilcev (upraviteljev) od izvrševanja istovrstnih kaznivih dejanj, ampak je bil namen preprečiti, da bi zaznan revidentov primanjkljaj za opravljanje funkcije, na katerega je bilo mogoče utemeljeno sklepati zaradi v kazenskem postopku izkazanega utemeljenega suma nevestnega dela v službi, lahko ogrozil cilje, zaradi katerih je v zakonu določen pogoj javnega zaupanja. Javno zaupanje pa ni dobrina, ki bi ga kazensko pravo varovalo in storilca sankcioniralo v primeru njegove krnitve. Ob odsotnosti konkretnih revizijskih navedb tudi ni videti, da bi imel ukrep v konkretnem primeru tako težo, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot kazen, saj je začasne narave (do ovrženja nastalega dvoma v revidentovo primernost) in še ne pomeni izgube upravnega dovoljenja za opravljanje nalog upravitelja.

19. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi reviziji niti v tem, da naj bi bila določba 1. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP neustavna z vidika zagotavljanja domneve nedolžnosti. Izrečeni ukrep res posega v revidentovo pravico do dela, vendar ne kot kazenska sankcija zaradi revidentove subjektivne krivdne odgovornosti za očitano kaznivo dejanje, ampak kot posledica predpisanega posebnega pogoja za opravljanje funkcije upravitelja v javnem interesu in z njim povezanega dvoma v njegovo izpolnjevanje. Ker revizija ni dovoljena izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena (tretji odstavek 374. člen ZPP), se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do nadaljnjega (pavšalnega) revizijskega ugovora, da naj bi suspenz nesorazmerno posegal v revidentovo pravico do dela.

20. Po obrazloženem in ker druge navedbe za odločitev niso bistvene, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka**

21. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. **Glasovanje**

22. Senat je odločitev sprejel soglasno.

1 To kaznivo dejanje stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda, za kar se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh let. 2 V skladu s prvim odstavkom 97. člena ZFPPIPP je upravitelj organ postopka zaradi insolventnosti, ki v tem postopku opravlja svoje pristojnosti in naloge, določene v zakonu, zaradi varovanja in uresničitve interesov upnikov. 3 V tem smislu Ustavno sodišče v odločbi Up-949/12 z dne 10. 10. 2013, 9. točka obrazložitve. 4 Pravnomočna obtožnica izkazuje obstoj utemeljenega suma (npr. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 208/2003 z dne 3. 7. 2003). Če gre za kaznivo dejanje, za katerega se vodi skrajšani postopek, pa obtožni akt (obtožni predlog) ne postane pravnomočen. Sodnik na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP po njegovem prejemu preizkusi le, ali je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 277. členu tega zakona, med drugim, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe (4. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). V tem primeru razpisana glavna obravnava v skrajšanem postopku kaže na sodnikovo presojo o zadostnosti dokazov glede obstoja utemeljenega suma. 5 Glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve se Vrhovno sodišče ne opredeljuje, ali je tudi z utemeljenim sumom storitve drugih kaznivih dejanj, ki so zajeta v tretjem odstavku 108. člena ZFPPIPP, lahko vzpostavljen dvom v upraviteljevo primernost za opravljanje nalog v postopkih zaradi insolventnosti. 6 Revizija med drugim navaja, da sodnika ni mogoče suspendirati zaradi suma storitve kaznivega dejanja. To sicer drži, ga je pa mogoče na podlagi utemeljenega suma, saj Zakon o sodniški službi (ZSSS) v prvem odstavku 95. člena določa, da mora predsednik Vrhovnega sodišča sodniku izreči začasno odstranitev iz sodniške službe, če je zoper njega uveden kazenski postopek zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja z zlorabo sodniške funkcije. 7 Odločbi Ustavnega sodišča U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 in Up-124/16 z dne 27. 10. 2017. 8 Sodba ESČP z dne 2. 9. 1998, Lauko proti Slovaški, 58. točka. 9 Sodbi ESČP z dne 10.2. 2009, Zolotukhin proti Rusiji, 55. točka, in z dne 25. 6. 2009, Maresti proti Hrvaški, 59. točka. 10 Sodba ESČP z dne 23. 11. 2006, Jussila proti Finski, 38. točka. 11 Že navedeni sodbi Zolotukhin proti Rusiji in Maresti proti Hrvaški, 59. točka. 12 Sodba Engel in drugi proti Nizozemski, 82. točka. 13 Sodba z dne 31. 5. 2011, Žugić proti Hrvaški, 68. točka.