Jedro

Pritožnik neutemeljeno navaja, da je povedal, da za izdelavo zaključne bilance nima niti denarja niti znanja, saj za ustavitev postopka odpusta obveznosti v konkretnem primeru ni bilo edino odločilno, da dolžnik kot podjetnik za A. A. s. p. ni predložil ustrezne dokumentacije za oddajo zaključne bilance. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje potrdilo kot pravilno tudi ugotovitev upraviteljice, da je dolžnik v poročilu o stanju premoženja zamolčal, da ima poleg računa pri banki v Sloveniji, odprt še TRR pri banki v Avstriji, je dolžniku omogočilo, da navedeni račun sam zapre, česar pa ni storil niti v 15 dnevnem roku, ki mu ga je dalo sodišče, niti ni dolžnik v pritožbi karkoli omenil, zakaj tega v roku ne bi mogel storiti. Če pa je tako, mora dolžnik sprejeti posledice, ki so predpisane za primer, ko se izkaže, da je podal neresnično izjavo v poročilu. V konkretnem primeru o tem, da je v poročilu navedel vse transakcijske račune, čeprav jih ni. Kršitev obveznosti dati resnično izjavo po 384. členu ZFPPIPP predstavlja v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP ugovorni razlog proti odpustu obveznosti. Tega je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pritožnik pa ga s pritožbo niti ni poskušal z ničemer ovreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti z dne 17. 11. 2020 (p. d. 1) zavrnilo.

2. Dolžnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo z opravičilom in prošnjo za potrpljenje, ker sam najbolj želi, da se njegove težave razrešijo.

3. Stečajna upraviteljica je na pritožbo odgovorila. Poudarila je, da je sodišče dolžniku naložilo, da mora v 15 dneh zapreti račun v Avstriji in o tem obvestiti upraviteljico. Predložiti bi moral tudi kreditno pogodbo za obveznosti, ki jih je poravnaval s tega računa. Ničesar od navedenega v roku ni storil, prav tako tudi v pritožbi ne. Glede na navedeno je predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na dolžnikov predlog izdalo sklep o začetku postopka osebnega stečaja dne 11. 12. 2020. 29. 12. 2020 je začelo postopek odpusta obveznosti, v katerem je dolžniku določilo preizkusno obdobje 3 let in 6 mesecev. Na predlog upraviteljice je sodišče dne 12. 1. 2021 dolžnika pozvalo, da upraviteljici predloži podpisan dokument z opozorilom upraviteljice dolžniku o njegovih dolžnostih med postopkom do odpusta obveznosti in ustrezne listine za oddajo zaključne bilance za s. p. Ker se dolžnik na poziv ni odzval, je upraviteljica 26. 1. 2021 vložila ugovor proti odpustu obveznosti, glede katerega je sodišče prve stopnje izvedlo narok 22. 4. 2021. Ugovor proti odpustu obveznosti je upraviteljica še dopolnila in na naroku je sodišče dalo dolžniku 15 dnevni rok, da na ugovor odgovori. Dolžnik na dopolnitev ugovora ni odgovoril, zato je sodišče prve stopnje štelo, da je v dopolnitvi ugovora navedena dejstva priznal. Na naroku za obravnavo ugovora je dolžnika tudi pozvalo, da naj zapre transakcijski račun v Avstriji (glede katerega sodišču in upraviteljici ni poročal, da ga ima odprtega), da naj o tem v 15 dneh obvesti upraviteljico in predloži pogodbo o kreditu, ki naj bi ga vračal z denarjem na navedenem računu v tujini in še izpisek stanja in plačil s tega računa od dneva odprtja do zaprtja. Ničesar od tega dolžnik v roku ni izpolnil, zato je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 21. 5. 2021 odpust obveznosti ustavilo in predlog dolžnika zavrnilo. V razlogih sklepa je navedlo kot odločilne okoliščine za odločitev, da dolžnik upraviteljici ni dal podatkov o poslovanju s. p. za oddajo zaključne bilance, kljub temu, da je z upraviteljico dolžan sodelovati (383.b člen ZFPPIPP) in da je pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka odprl v Avstriji bančni račun, s katerega je po lastnih trditvah plačeval obveznost enega upnika, torej v nasprotju z določbo 383.b člena ZFPPIPP1. Pri tem je še poudarilo, da vsaka kršitev določb ZFPPIPP še ne predstavlja podlage za ugoditev ugovoru proti odpustu obveznosti, zaradi česar je sodišče prve stopnje dolžniku dalo tudi dodatno priložnost, da kršitve odpravi, ki pa jih dolžnik ni izkoristil. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje presodilo, da dolžnik v času trajanja preizkusne dobe za odpust obveznosti ni pokazal nobene pripravljenosti za sodelovanje z upraviteljico in s sodiščem, niti potem ne, ko je upraviteljica že vložila ugovor proti odpustu obveznosti.

6. Pritožnik neutemeljeno navaja, da je povedal, da za izdelavo zaključne bilance nima niti denarja niti znanja, saj za ustavitev postopka odpusta obveznosti v konkretnem primeru ni bilo edino odločilno, da dolžnik kot podjetnik za A. A. s. p. ni predložil ustrezne dokumentacije za oddajo zaključne bilance (291. člen v zvezi s 6. točko drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP). Kljub temu, da je sodišče prve stopnje potrdilo kot pravilno tudi ugotovitev upraviteljice, da je dolžnik v poročilu o stanju premoženja (drugi odstavek 384. člena ZFPPIPP) zamolčal, da ima poleg računa pri banki v Sloveniji, odprt še TRR pri banki v Avstriji, je dolžniku omogočilo, da navedeni račun sam zapre, česar pa ni storil niti v 15 dnevnem roku, ki mu ga je dalo sodišče, niti ni dolžnik v pritožbi karkoli omenil, zakaj tega v roku ne bi mogel storiti. Če pa je tako, mora dolžnik sprejeti posledice, ki so predpisane za primer, ko se izkaže, da je podal neresnično izjavo v poročilu iz drugega odstavka 384. člena ZFPPIPP. V konkretnem primeru o tem, da je v poročilu navedel vse transakcijske račune, čeprav jih ni. Kršitev obveznosti dati resnično izjavo po 384. členu ZFPPIPP predstavlja v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP ugovorni razlog proti odpustu obveznosti. Tega je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pritožnik pa ga s pritožbo niti ni poskušal z ničemer ovreči. 7. V zvezi z zamolčanim bančnim računom v tujini je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da mu nanj delodajalka izplačuje plačo. Pojasnilo je, da je pomembno, da zanj stečajna upraviteljica ve, zato da lahko izvaja nadzor nad dolžnikom v času teka preizkusne dobe za odpust obveznosti, h kateremu jo zavezuje zakon. V zvezi z navedenim pojasnilom je dolžnik v pritožbi izrazil svoje nasprotno stališče, da sam nima možnosti, da bi prikril kakšne prilive na navedenem računu, ker mu država pobere sproti vse kar zasluži, smiselno torej, da nadzor ni potreben. Ob tem pa je še navedel, da je od delodajalca dobil izredno odpoved delovnega razmerja in da zato že 2 meseca tudi iz tega razloga nima nobenih prihodkov, kar pa na ugotovljeno kršitev ne vpliva. Smiselno je še predlagal, da naj preizkusno obdobje teče še naprej, da bo lahko, če dobi novo zaposlitev, še kaj prispeval v stečajno maso, ker želi poravnati dolg.

8. Kljub navedeni želji dolžnika, da upnikom poravna dolg, pritožbeno sodišče ocenjuje, da na podlagi zgolj teh trditev nima podlage za zaključek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugovor upraviteljice zavrniti kot neutemeljen.

9. S tem se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna. Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

1 Postopek osebnega stečaja se vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih.