Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče spregledalo, da tožnik ni bil v enakopravnem položaju z delodajalcem, ker se je zagovarjal sam, medtem ko je delodajalca zastopal pooblaščeni odvetnik. Zagovor namreč ni namenjen zasliševanju delavca, ampak temu, da se delavec izjasni o očitanih kršitvah. Tako je tožena stranka postopek izpeljala skladno z določbami 85. člena ZDR-1 in tožniku izredno odpoved podala v 30 dnevnem prekluzivnem roku iz 2. odstavka 109. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 7. 2020 nezakonita in se razveljavi; da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 11. 2019 in jo je tožena stranka dolžna takoj pozvati nazaj na delo in ji priznati za čas od vključno 24. 7. 2020 dalje vse pravice iz delovnega razmerja, kot le te izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke z dne 15. 11. 2019, ji za čas od vključno 24. 7. 2020 dalje do ponovne vrnitve nazaj na delo po posameznih mesecih plačati nadomestilo plače v znesku 886,63 EUR bruto mesečno in sicer je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati za mesec julij 2020 nadomestilo plače v višini 200,20 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 18. 8. 2020 dalje do plačila, za obdobje od avgusta 2020 pa mesečne zneske nadomestila v višini 886,63 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca dalje do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo, razen v delu odločitve, da toženka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo vse tožnikove stroške postopka vključno s pritožbenimi v roku 15 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi, podredno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je 26. 6. 2020 dopoldne odšel v A. kupit zdravila proti bolečinam in s tem, ko je popoldan šel k svojemu osebnemu zdravniku in po nakupih nujnih življenjskih potrebščin, kršil navodila svojega osebnega zdravnika. S tožnikovo izpovedjo in izpovedjo njegovega osebnega zdravnika B. B., dr. med., je bilo v postopku dokazano, da je tožnik v kritičnem času pogosto hodil do svojega zdravnika v ZD C. in tako je bilo tudi 26. 6. 2020, le da se je takrat izkazalo, da zdravnik ne dela. Tako tožnik ni kršil navodil svojega osebnega zdravnika in za spor ni bistveno, da je spotoma odšel še v toaletni prostor enega od bližnjih lokalov, spotoma kupil plinsko jeklenko in hrano ter s seboj peljal sodelavca D. D., saj je bil namen odhoda v ZD C. obisk osebnega zdravnika. Sodišče je v zvezi z obrazložitvijo, zakaj ne verjame tožniku spregledalo, da se je tožnik zagovora pri delodajalcu, ki ga je vodil pooblaščenec tožene stranke, udeležil brez odvetnika in da je odgovarjal le na zastavljena vprašanja. Tako ni bil v enakovrednem položaju kot delodajalec. Ne drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi moralo biti tožniku znano, da njegov zdravnik v petek 26. 6. 2020 ne dela. Tožnik tega res ni preveril, dejstvo pa je, da se vsi njegovi obiski pri zdravniku niso beležili. Tožnik je že dopoldan tega dne zaradi bolečin v nogi odšel v A. kupiti zdravila. D. D. ni predlagal kot priče zato, ker je ta zaposlen pri istem delodajalcu in od njega ni mogel pričakovati, da bo pričal v škodo tožene stranke. V kraju stalnega bivališča (E.) ni lekarne, zato je po zdravila odšel v A., ki je oddaljen 5 km in kjer je najbližja lekarna. Tako s tem ni kršil navodil osebnega zdravnika, da ne sme zapustiti kraja svojega bivanja, razen za obiske zdravnikov in fizioterapije, saj to vključuje tudi nakup zdravil v najbližji lekarni. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, tožniku pa v plačilo naloži pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP presoja pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 11. 2019 za nedoločen čas in polni delovni čas na delovnem mestu stavbni klepar in da mu je tožena stranka dne 23. 7. 2020 na podlagi osme alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pred tem pa ga je seznanila z očitanimi kršitvami pogodbenih obveznosti in mu omogočila zagovor, ki se ga je tožnik dne 21. 7. 2020 tudi udeležil. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče spregledalo, da tožnik ni bil v enakopravnem položaju z delodajalcem, ker se je zagovarjal sam, medtem ko je delodajalca zastopal pooblaščeni odvetnik. Zagovor namreč ni namenjen zasliševanju delavca, ampak temu, da se delavec izjasni o očitanih kršitvah. Tako je tožena stranka postopek izpeljala skladno z določbami 85. člena ZDR-1 in tožniku izredno odpoved podala v 30 dnevnem prekluzivnem roku iz 2. odstavka 109. člena ZDR-1. 7. Sodišče je v postopku izvedlo vse potrebne dokaze in skladno z določbo 8. člena ZPP sprejelo pravilno dokazno oceno. Ugotovilo je, da je imel tožnik med trajanjem bolniškega staleža dovoljeno gibanje v kraju prebivališča, odsotnost z doma pa je bila dovoljena samo za odhod na zdravniški pregled ali na predpisano terapijo.

8. V točkah 16 in 17 obrazložitve je natančno pojasnilo razloge, zaradi katerih ni verjelo tožniku, da se je 26. 6. 2020 dopoldan najprej odpeljal v A. kupit zdravila proti bolečinam, popoldan pa najprej v Hipermarket F. v G. po zdravo prehrano, ki jo z ženo potrebujeta, v manjših trgovinah pa je ni, s seboj pa je vzel prijatelja, ki nima šoferskega izpita. Po opravljenih nakupih sta odšla na kavo in na WC v lokal, po tem pa se je nameraval pri svojem osebnem zdravniku nekaj pozanimati, pa je ob prihodu v ZD C. izvedel, da ne ordinira. Pojasnilo je, da tožnik v postopku tudi na prvem naroku ni navajal, da je šel v A. kupit zdravila proti bolečinam. Vse njegove nadaljnje navedbe o nakupu zdrave hrane in obisku lokala zaradi potrebe po WC so bile prepavšalne, zato jih je sodišče, tudi ob upoštevanju poročila detektiva, utemeljeno ocenilo kot neresnične. Prav tako je neresnična tudi tožnikova navedba, da je nameraval do svojega zdravnika v C., saj iz njegovega zdravstvenega kartona izhaja, da je bil pri zdravniku vedno v ponedeljek in četrtek, nikoli pa v petek, nazadnje pa je bil v ponedeljek 22. 6. 2020, zato mu je bilo zagotovo znano, da v petek 26. 6. 2020 njegov osebni zdravnik ne dela. Ob tem je sodišče pravilno upoštevalo splošno znano dejstvo, da se je moral v času epidemije Covid 19 vsak pacient za pregled naročiti v naprej, pa tudi dejstvo, da je tožnik nato zdravnika obiskal šele 13. 7. 2020. Tožnik bi se lahko pri zdravniku „nekaj pozanimal“ tudi po telefonu. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da se vsi tožnikovi obiski pri osebnem zdravniku niso beležili. Razlogi, na katere se v pritožbi sklicuje tožnik, da D. D. ni predlagal kot priče, niso pomembni.

9. Sodišče je tako pravilno ugotovilo, da je tožnik poznal navodila osebnega zdravnika, saj ni bil prvič v bolniškem staležu, poleg tega pa je v zdravstvenem kartonu zaznamek zdravnika z dne 13. 7. 2020, da tožnik naslednji dan pelje ženo v H. Tako utemeljeno ni verjelo tožniku, da je za navodila izvedel šele ob prejemu odločbe ZZZS, kjer so ta navodila natančno napisana. Ker je ta navodila dne 26. 6. 2020 kršil, je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan odpovedni razlog iz 8. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1. 10. Sodišče pa je ugotovilo tudi obstoj nadaljnjega pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. Glede na tožnikov nekritični odnos do storjene kršitve pred in tudi tekom postopka, je zaupanje toženke do tožnika porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka.

11. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in 154. člena ZPP ter petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel, toženka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec svoje stroške postopka krije sam, ne glede na izid spora.