Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.
Revizija se zavrne.
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 4.200.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od dneva izdaje sodbe, to je od 23.3.1998 do plačila. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bila tožnica poškodovana v prometni nesreči dne 6.4.1993 v Jurovcih pri Ptuju in da je bila zavarovana pri toženi stranki, kjer je imel njen mož zavarovano vozilo po polici AO plus, zaradi česar je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo. Ker je tožnica v prometni nesreči utrpela zdrobitveni zlom spodnjega dela leve nadlahtnice in rano z raztrgano nacefranimi robovi na glavi, je ugotovilo obseg nepremoženjske škode in tožnici prisodilo pravično denarno odškodnino v skupnem znesku 4.200.000 tolarjev za naslednje oblike škode: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.000.000 tolarjev, za skaženost 200.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 3.000.000 tolarjev.
Po pritožbi tožeče stranke proti zavrnitvi dela tožbenega zahtevka za nepremoženjsko škodo je sodišče druge stopnje le-to zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe.
Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka, je tožnica pravočasno vložila revizijo. Revizijo je vložila proti zavrnitvi 1.800.000 tolarjev. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in trdi, da sta sodišči zmotno uporabili 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Po njenem bi ji moralo sodišče prisoditi za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem za 800.000 tolarjev višjo odškodnino, ki naj bi znesla 2.000.000 tolarjev (?), saj je bila 15 dni hospitalizirana, operirana in je hodila na intenzivno fizikalno terapijo kar 8 mesecev. Kljub temu bo morala tudi v bodoče trpeti bolečine pri vsakem gibu s poškodovano roko. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa meni, da je upravičena do 1.000.000 tolarjev višje odškodnine, ker je bila ob nesreči stara 43 let, ker je bila roka poškodovana v ramenu in v komolcu in ker je sodni izvedenec pojasnil, da bo trpela posledice, ki se kažejo v tem, da nekatera dela težje opravlja, nekaterih pa sploh ne more več opravljati. Ker je poškodbo mogoče uvrstiti med zelo hude telesne poškodbe in gre za visok odstotek znižanja življenjske sposobnosti, meni, da je upravičena do 4.000.000 tolarjev odškodnine.
Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.
Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.
Revizija ni utemeljena.
Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta se na podlagi 200. in 203. člena ZOR odločili, da je tožnica upravičena do denarne odškodnine. Glede na ugotovljeni obseg škode sta določili pravično odškodnino, ki bo tožnici omogočila ustrezno satisfakcijo.
Revizijsko sodišče se zaveda, da je tožnica zaradi poškodbe, operacije in zdravljenja trpela relativno hude in dolgotrajne telesne bolečine ter različne nevšečnosti med zdravljenjem. Njeno trpljenje spoštuje, toda v primerjavi z drugimi primeri iz sodne prakse ugotavlja, da odškodnina v znesku 1,000.000,00 tolarjev ni nizka in da bo prisojeni znesek tožnici omogočil primerno satisfakcijo. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je primerna. Tožnica je bila v času poškodbe res stara komaj 43 let in močno omejena gibljivost v komolcu in v ramenu leve roke jo nedvomno moti v vsakdanjem življenju. Še posebej se to odraža pri delu na kmetiji, pri katerem je potrebna večja fizična moč, čvrst prijem in ustrezna gibljivost obeh rok, toda prisojeni znesek 3,000.000,00 tolarjev je pravična odškodnina in sodišči prve in druge stopnje sta pri sojenju nedvomno upoštevali visok odstotek, s katerim je izvedenec orientacijsko objektiviziral tožničino zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti.
Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili pravni standard pravične odškodnine, zaradi česar niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija. Ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.
Ker revizija ni bila uspešna, revidentka ni upravičena do povrnitve stroškov za revizijo (prvi odstavek 166. člena ZPP 1977, v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).