Jedro

Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ugovor aktivne legitimacije ni utemeljen, čeprav delno iz drugih razlogov. Na podlagi najemne pogodbe z dne 29. 4. 1994 je bila namreč tožena stranka dolžna najemnino plačevati tožeči stranki in če je pozneje tožeča stranka glede nepremičnine, ki je bila predmet najemne pogodbe, sklenila menjalno pogodbo, to na omenjeno obveznost tožene stranke ni vplivalo vse dotlej, dokler ni plačila najemnine od nje zahteval novi lastnik. Kaj se je tožeča stranka z drugo stranko menjalne pogodbe (E. d.d.) dogovorila glede izročitve spornih poslovnih prostorov v last in posest oziroma glede vstopa v pravice in obveznosti iz najemne pogodbe, se tožene stranke ne tiče, saj ni bila stranka menjalne pogodbe. Zato se na določila menjalne pogodbe ne more sklicevati.

Predmet najema je lahko tudi tuja stvar, vstop pridobitelja v pravice in obveznosti najemodajalca (31. člen ZPSPP) pa ne nastane po volji najemnika temveč najemodajalca in pridobitelja. Zato je tožena stranka za plačevanje najemnine ostala zavezana tožeči stranki tudi potem, ko je tožeča stranka z E. d.d. dne 21. 6. 1995 sklenila menjalno pogodbo, in sicer vse do takrat, ko jo je novi lastnik z dopisom z dne 30. 5. 1996 obvestil, da mora najemnino (za čas od 21. 1. 1996) dalje plačevati njemu.

Tožena stranka je v vlogi z dne 4. 11. 1999 poleg ugovora glede višine zahtevka podala tudi ugovor litispendence. Gre za negativno procesno predpostavko, na kar mora sodišče med postopkom ves čas paziti po uradni dolžnosti (četri odstavek 189 člena ZPP), zato mora tudi ves čas postopka upoštevati v tej smeri podane ugovore. To pa pomeni, da mora tudi nasprotna stranka ves čas postopka imeti možnost, da se ne glede na določbe 286. člena ZPP o takih ugovorih izjavi, sodišče pa mora take izjave upoštevati. Tako je v obravnavanem primeru storila tudi tožeča stranka, sodišče pa je ravnalo pravilno, ko je njene navedbe glede ugovora litispendence upoštevalo.

Glede odločitve sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru (da nasprotna terjatev tožene stranke ne obstoji) tožena stranka v pritožbi vztraja pri trditvi, da se je z novim lastnikom najetih prostorov dogovorila o povrnitvi svojih vlaganj. Ta trditev je neupoštevna. Že sodišče prve stopnje je o tem zavzelo pravilno stališče, da se dogovori s pridobiteljem ne tičejo razmerja med pravdnima strankama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbe se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ohranilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Tg 1407/95 z dne 3.11.1995 v veljavi v 1. in 3. točki izreka; ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 437.638,10 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih delov navedenega zneska; in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa tudi iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je, da sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka uveljavlja v pritožbi tudi pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Čeprav določno ne pove, zakaj naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, je treba pojasniti, da v postopku v sporih majhne vrednosti, kar je tudi ta spor, prvostopenjske odločbe iz tega razloga ni dovoljeno izpodbijati (prim. 1. odst. 458. člen Zakona o pravdnem postoku; ZPP).

Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ugovor aktivne legitimacije ni utemeljen, čeprav delno iz drugih razlogov. Na podlagi najemne pogodbe z dne 29.4.1994 je bila namreč tožena stranka dolžna najemnino plačevati tožeči stranki in če je pozneje tožeča stranka glede nepremičnine, ki je bila predmet najemne pogodbe, sklenila menjalno pogodbo, to na omenjeno obveznost tožene stranke ni vplivalo vse dotlej, dokler ni plačila najemnine od nje zahteval novi lastnik. Kaj se je tožeča stranka z drugo stranko menjalne pogodbe (E. d.d.) dogovorila glede izročitve spornih poslovnih prostorov v last in posest oziroma glede vstopa v pravice in obveznosti iz najemne pogodbe, se tožene stranke ne tiče, saj ni bila stranka menjalne pogodbe. Zato se na določila menjalne pogodbe ne more sklicevati. V zvezi s tem je treba še pojasniti, da je predmet najema lahko tudi tuja stvar, vstop pridobitelja v pravice in obveznosti najemodajalca (31. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih) pa ne nastane po volji najemnika temveč najemodajalca in pridobitelja. Zato je tožena stranka za plačevanje najemnine ostala zavezana tožeči stranki tudi potem, ko je tožeča stranka z E. d.d. dne 21.6.1995 sklenila menjalno pogodbo, in sicer vse do takrat, ko jo je novi lastnik z dopisom z dne 30.5.1996 obvestil, da mora najemnino (za čas od 21.1.1996) dalje plačevati njemu.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko skladno s 4. odst. 286. člena ZPP ni upoštevalo navedb tožene stranke v njeni vlogi z dne 4.11.1999, s katerimi je le-ta tožbenemu zahtevku ugovarjala po višini. Tega tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje niti ne očita. Očita mu namreč samo, da je stranki obravnavalo neenakopravno, ker je po drugi strani upoštevalo popravek tožeče stranke v njeni vlogi z dne 23.11.1999, ki da je bil posledica navedb in dokazov iz vloge tožene stranke z dne 4.11.1999. Ta očitek ni utemeljen. Tožena stranka je namreč v vlogi z dne 4.11.1999 poleg ugovora glede višine zahtevka podala tudi ugovor litispendence. Gre za negativno procesno predpostavko, na kar mora sodišče med postopkom ves čas paziti po uradni dolžnosti (4. odst. 189 člena ZPP), zato mora tudi ves čas postopka upoštevati v tej smeri podane ugovore. To pa pomeni, da mora tudi nasprotna stranka ves čas postopka imeti možnost, da se ne glede na določbe 286. člena ZPP o takih ugovorih izjavi, sodišče pa mora take izjave upoštevati. Tako je v obravnavanem primeru storila tudi tožeča stranka, sodišče pa je ravnalo pravilno, ko je njene navedbe glede ugovora litispendence upoštevalo.

Glede odločitve sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru (da nasprotna terjatev tožene stranke ne obstoji) tožena stranka v pritožbi vztraja pri trditvi, da se je z novim lastnikom najetih prostorov dogovorila o povrnitvi svojih vlaganj. Ta trditev je neupoštevna. Že sodišče prve stopnje je o tem zavzelo pravilno stališče, da se dogovori s pridobiteljem ne tičejo razmerja med pravdnima strankama.

Ker je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in ker v postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP) .

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je bilo treba zavrniti tudi njeno zahtevo za povrnitev stroškov pritožbe (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).