Jedro

Navedba obdobja, v katerem tožnica ne sme ponoviti kršitve, ni pogoj za veljavnost pisnega opozorila. Ker gre za rok določen v zakonu, njegova določitev v pisnem opozorilu ni pogoj za veljavnost pisnega opozorila.

Za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zadostuje mala (lahka) malomarnost, torej že odmik od zahtevane skrbnosti. Tožnica ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ki se pričakuje od delavke na blagajni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2016 kot nezakonita razveljavi; da se ugotovi, da delovno razmerje tožeči stranki 29. 11. 2016 ni prenehalo in ji še vedno traja na delovnem mestu "prodajalec"; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji za obdobje od 29. 11. 2016 do poziva na delo obračunati nadomestilo plače v višini 1.187,47 EUR bruto mesečno, od tega odvesti davke in prispevke in izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 29. 11. 2016 do reintegracije. Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da izvedeni dokazi ne dajejo podlage za izpodbijano odločitev. Dokazna ocena sloni na izpovedi prič, ki so zaposlene pri toženi stranki in so izpovedale njej v korist. Odpoved ni bila podana pravočasno, podana je bila brez tehtnih razlogov. To, da je tožnica kupcu 19. 5. 2016 izdala tri nove čeke, o čemer je bila seznanjena računovodkinja tožene stranke, pomeni, da je bila s tem seznanjena tudi tožena stranka. Zato je odpoved z dne 14. 11. 2016 prepozna. Poslovanje tožene stranke ni bilo takšno, kot je prikazovala tožena stranka. Odpoved je nesorazmeren ukrep. Glede opozorila poudarja, da ni bil speljan disciplinski postopek. Tožnica ni storila disciplinske kršitve. V opozorilu ni bila opozorjena na rok enega leta, v katerem ne sme storiti kršitve. Pisno opozorilo ni vsebovalo sestavin po 85. členu ZDR-1. A.A. je sam, brez njene vednosti in brez sledi v računalniškem programu oblikoval ugodno ceno izdelkov in jih nato po skrajno nizki ceni plačal. Tožnici ne more biti naprtena krivda za njegovo samovoljno početje. Računalniški sistem je omogočal zlorabo oblikovanja cen. Blagajnik ni mogel preveriti, kakšna je bila prvotna cena in na kakšni podlagi je bila oblikovana nižja cena. Nedopustno je, da imajo popuste zgolj določeni izbranci pri toženi stranki. Izpostavlja t.i. dogovorjeno ceno - to je možnost, da lahko zainteresirani delavec brez vednosti blagajnika na drugem računalniku vpiše želeno ceno. Pri A.A. ni šlo le za 6, ampak za 30 izdelkov, ki jih je po internetu prodajal po višji ceni. Kupoval jih je tudi brez sodelovanja tožnice. Delovno razmerje mu je prenehalo zaradi teh ravnanj, na podlagi sporazuma. Tožnica v zvezi z očitki odobritve popustov in samovoljnim delovanjem A.A. nima nič. Na ceno je sicer vplival osebni popust prodajalca, ki je bil od prodajalca do prodajalca različen in ga je določila poslovodkinja. Sodišče je ugotovilo zakonitost odpovedi kljub temu, da tožena stranka ne razpolaga z akti, ki bi opredeljevali kršitve delovnih obveznosti in odgovornost oziroma ukrepe zanje. Tožena stranka ni predložila aktov podjetja, kolektivne pogodbe, predpisov o disciplinski odgovornosti in organizacijskih navodil, ki naj bi jih tožnica kršila. Kot je tožnici znano, obstoji Pravilnik o disciplinski odgovornosti z dne 9. 6. 2002, iz katerega naj bi izhajalo, da se zaradi morebitnih kršitev izreče najprej opomin, ne takoj odpoved. Sodišče ni pozvalo tožene stranko k predložitvi aktov, ki urejajo disciplinske postopke. Tudi ni tožena stranka predložila B. OP (B. - organizacijski predpisi). Vsak izmed zaposlenih je lahko brskal v blagajni po čekih in jih jemal iz blagajne. Tožnica meni, da je ji poslovodkinja želela škodovati tako, da je odstranila sporne tri čeke. Imela je namreč motiv, da zaposli druge delavce. S tremi novimi čeki toženi stranki ni nastala škoda. Tožnica je poskrbela, da so bili izdani novi čeki in se je blago dejansko poplačalo, četudi z zamikom. Glede očitka, da je zaračunala en izdelek, kupcu pa izdala drug izdelek za višjo ceno, gre za razliko v vrednosti le v višini 40,00 EUR. Tožena stranka ni predložila pisnih navodil o opremljanju izdelkov z nalepkami, kar se naredi v skladišču. Tudi s tem dejanjem se tožnica ni okoristila, ni ga storila namenoma ali iz velike malomarnosti. Sicer pa ni preverljivo, ali je tožnica res izdala dražji izdelek. Tudi očitek nalaganja pralnega stroja za stranko med delovnim časom ne more biti razlog odpovedi. Pri tem sta sodelovala še dva delavca, ki nista bila v nobenem postopku. Nalaganje je trajalo samo pet minut. Dokazuje požrtvovalni odnos do kupca. Ni mogoče govoriti o škodi. Predvsem so bili v tistem času v prodajalni vsi delavci obeh izmen. Poslovodkinja je tožnico lovila ne nepomembnih stvareh. Tožnica je opozarjala, da je žrtev mobinga poslovodkinje. Tudi to je bil motiv, da se jo poslovodkinja, ki je sama počela vrsto nepravilnosti, znebi. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Opozarja, da je za veliko pritožbenih navedb tožnica prekludirana.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 4. 11. 2016, predmet katere so očitki: - tožnica je kupcu C.C. samovoljno omogočila, da je blago, za katerega je plačal prvi obrok in ga tudi prevzel 19. 1. 2016, v celoti poravnal šele 18. 1. 2017, moral pa bi ga v devetih zaporednih obrokih, najkasneje 18. 10. 2016; - tožnica je 9. 9. 2016 izdala kupcu račun za sekljalnik v višini 39,90 EUR, dejansko pa je za ta znesek prejel palični mešalnik za ceno 79,90 EUR; - tožnica je 11. 10. 2016 med delovnim časom, kljub vedenju in izrecnemu navodilu nadrejene, da se ta dan tudi v popoldanski izmeni pričakuje povečan obseg kupcev in kljub izrecnemu opozorilu, da morajo biti vsi prodajalci celotni delovni čas prisotni v trgovini, zapustila trgovino in za kupca D.D. osebno prevzela pralni stroj, plačan 7. 10. 2016, v dokument odpremnica pa je pod rubriko blago prejel vpisala D.D., ki je bila podana v zvezi s pisnim opozorilom z dne 30. 3. 2016. 7. Predmet pisnega opozorila z dne 30. 3. 2016, ki je bilo podano pred oziroma v zvezi z navedeno odpovedjo je bil očitek, da je bilo 22. 3. 2016 ob pregledu poslovanja ugotovljeno, da je tožnica v času od 29. 10. 2015 do 22. 3. 2016 sodelavcu A.A. neupravičeno izdala šest računov za nakup ocenjenih aparatov z odobrenim dodatnim popustom. Za odobritev popusta ni imela pooblastil, prav tako ne pisne potrditve poslovodje oziroma njegovega namestnika.

8. Po 85. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanja obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določeno drugače, vendar ne dalj kot v dveh letih. Po 89. členu ZDR-1 se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga poda v primeru kršitve pogodbene obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer v roku 60 dni od ugotovitve utemeljenega razloga oziroma najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga.

9. Tožnica je bila v tem pisnem opozorilu opozorjena na izpolnjevanje delovnih obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve obveznosti. Pritožba neutemeljeno navaja, da pisno opozorilo ni imelo vseh predpisanih sestavin pisnega opozorila, ker v njem ni bil določen rok enega leta, v katerem tožnica ne sme ponoviti kršitve delovne obveznosti. Vendar pa zgolj zaradi tega, ker pisno opozorilo ni vsebovalo navedbe tega roka, ni nezakonito. Navedba obdobja, v katerem tožnica ne sme ponoviti kršitve, ni pogoj za veljavnost pisnega opozorila. Ker gre za rok določen v zakonu, njegova določitev v pisnem opozorilu ni pogoj za veljavnost pisnega opozorila (VIII Ips 62/2016).

10. Sicer pa gre v zvezi z očitki o tem, da pisno opozorilo nima predpisanih sestavin tudi za uveljavljanje nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP). Enako velja za pritožbene navedbe o tem, da naj bi tožnica predlagala predložitev Pravilnika o disciplinskih kršitvah iz leta 2002, iz katerega naj bi izhajalo, da je treba delavcu najprej izreči disciplinsko sankcijo opomin, ne pa takoj odpoved. Prav tako ne drži, da naj bi tožnica v postopku na prvi stopnji podala določen dokazni predlog glede predložitve oziroma pridobitve B. OP organizacijskih pravil. Tožnica je navedbe v zvezi z akti, ki naj bi predstavljali podlago pisnega opozorila oziroma odpovedi, podala na splošno - v zvezi z očitki, da bi morala tožena stranka jasno predočiti, na katerih aktih temeljijo očitki o storjenih kršitvah.

11. Glede tožničine navedbe, da tožena stranka ne razpolaga z akti, ki bi opredeljevali kršitve delovnih obveznosti in odgovornosti zanje, je že sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je zmotno stališče, da bi morala biti vsaka od kršitev predhodno definirana v internih aktih tožene stranke in da bi morala biti ob tem opredeljena tudi stopnja kršitve. Vse opisane kršitve je mogoče šteti kot takšne, da že ob upoštevanju določb ZDR-1 določil pogodbe o zaposlitvi predstavljajo upoštevne kršitve delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s pravno kvalifikacijo kršitev utemeljeno oprlo na 33., 34. in 37. člen ZDR-1 pa tudi na 13. in 11. člen pogodbe o zaposlitvi. Člen 13 pogodbe o zaposlitvi ustreza vsebini 37. člena ZDR-1, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Člen 11 pogodbe o zaposlitvi je tožnico zavezoval k strokovnemu in pravočasnemu opravljanju dela po navodilih delodajalca oziroma nadrejenega, kar pomeni, da gre za pogodbeno določilo, ki ustreza vsebini 33. člena ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Po 34. členu ZDR-1 pa mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Gre torej za splošne obveznosti v zvezi z opravljanjem dela, pri čemer je glede tožničinega primera odločilno to, da je bila prodajalka, ter da je bilo za njeno delo posebej pomembno vestno opravljanje nalog v zvezi z blagajno.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo biti v zvezi s to kršitvijo, ki je bila predmet opozorila, izveden tudi disciplinski postopek in da bi morala biti tožnica spoznana disciplinske kršitve. Četudi so v sodni praksi primeri, ko je tožena stranka zaradi iste kršitve delavcu izrekla disciplinski ukrep in podala pisno opozorilo, to nikakor ne pomeni, da je disciplinski ukrep pogoj za zakonitost pisnega opozorila.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bilo pisno opozorilo izdano zakonito, če tudi je bilo ugotovljeno, da je s tožnico povezanih le pet, ne šest računov, izdanih sodelavcu A.A.. Račun z dne 29. 10. 2015 si je namreč sodelavec izdal sam (kot prodajalec in blagajnik), medtem ko je v ostalih petih primerih na računih opredeljen kot prodajalec, tožnica pa kot blagajnik. Četudi tožnica v pritožbi, kot že predhodno v postopku na prvi stopnji, poudarja, da jo je A.A. na nek način izkoristil, da mu je izdala sporne račune, ker mu je verjela, da je bilo glede popustov dogovorjeno z nadrejenimi, to tožnice ne razbremenjuje njene obveznosti, da bi morala preveriti, ali to drži. Pisno opozorilo resda kot možnost omenja pisno odobritev s strani nadrejenega, vseeno pa je ključen očitek, da ni preverila, ali je sodelavec res imel odobren popust oziroma ali je ravnal po pravilnem postopku glede odobritve popusta s strani nadrejenih. Tožena stranka je namreč dokazala, da je bilo pri toženi stranki možno preveriti, kakšna je bila dejanska cena izdelka, ali je bil odobren popust in na kakšen način. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem je ustrezna. Sodišče se ni oprlo le na izpovedi prič, ki naj bi bile po stališču pritožbe pristranske do tožene stranke. Nenazadnje je tožena stranka v zvezi s tem predložila tudi listinske dokaze, pri čemer so relevantni predvsem tisti, ki obsegajo tudi cenike artiklov (B8-B19).

14. Ne držijo torej pritožbene navedbe, da postopek oblikovanja cen pri toženi stranki ni omogočal, da bi blagajnik ob izdaji računa preveril, kakšna je bila prvotna cena in na kakšni podlagi je bila oblikovana znižana cena. Predvsem na podlagi izpovedbe priče E.E. je ugotovilo, da ima vsak zaposlen dostop do centralne kalkulacije, dostop do vseh cen, ki jih prodajalec oziroma blagajnik lahko pregleda in jih tudi mora pregledati, saj jamči za pravilnost podatkov. Tožnica bi lahko brez ovir preverila ceno in pravilnost izračuna, s tem da bi preverila cene v centralni kalkulaciji in preverila pri nadrejenemu, ali je bila znižana cena res odobrena ali ne, česar pa tožnica ni storila. Sklicevanje na to, da je bilo izdajanje spornih računov samovoljno početje A.A., ter da ji zaradi tega ne more biti naprtena nikakršna krivda, ne drži. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje A.A. ni izdajal računov s tožničinim uporabniškim imenom in brez njene vednosti, temveč je račune z vnaprej pripravljeno vsebino izdajala tožnica sama in je bila torej pred vsako posamezno izdajo računa seznanjena s tem, da bo na računu navedena kot blagajnik. Tožnica je račune izdajala, ne da bi preverila vsebino računa - zlasti glede cene izdelka. Tudi ni preverjala, ali ima sodelavec za znižano ceno dovoljenje nadrejenih, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odgovornost za nepravilno izdane račune.

15. Glede pisnega opozorila ne drži, da je bilo podano prepozno. Tožena stranka je 22. 3. 2016 ugotovila kršitve in nato takoj 30. 3. 2016 podala pisno opozorilo, torej je bilo podano pravočasno. Prav tako ni utemeljen ugovor tožnice, da je bila odpoved podana prepozno. Glede prve kršitve, ki se nanaša na sporne čeke, tožnica v pritožbi izpostavlja kot ključen datum 19. 5. 2016, ko je poskrbela za tri nove čeke (z zapadlostjo 18. 11. 2016, 18. 12. 2016, 18. 1. 2017), ker je ugotovila, da so zmanjkali trije izmed devetih predhodno izdanih čekov (z zapadlostjo 18. 2. 2016, 18. 3. 2016 in 18. 4. 2016). Četudi je tožnica v zvezi s tem, ko je ugotovila, da trije čeki manjkajo, seznanila računovodkinjo oziroma jo vprašala za nasvet, kaj naj stori, to ne pomeni, da je bila takrat s spornim ravnanjem seznanjena tožena stranka, kot pristojna za podajo odpovedi. Računovodkinja ne predstavlja delodajalca, s tem da računovodkinja tožene stranke niti ni bila zaposlena pri njej, zato je toliko manj relevantna. Rok 60 dni za podajo odpovedi torej ni začel teči že 19. 5. 2016, ampak ob inventuri, ki je bila izvedena kasneje (22. 10. 2016). Ne drži torej, da je bila odpoved podana prepozno.

16. Nerelevantna je pritožbena navedba (ki je tudi nedopustna novota), da naj bi vsak izmed zaposlenih lahko brskal po blagajni oziroma po čekih in jih jemal iz blagajne, zaradi česar je obstajala možnost, da se založijo, izgubijo. Tožnici se namreč v odpovedi ne očita izgube čekov, ampak da o tem, da trije čeki manjkajo, ni obvestila nadrejenih, ampak je zadevo uredila po svoje in mimo vednosti tožene stranke pridobila tri nadomestne čeke. Tudi to, da je o problemu obvestila računovodkinjo, ki naj bi ji svetovala, kako ravnati, tožnice ne razbremenjuje odgovornosti za neustrezno ravnanje. Kot je poudarilo sodišče, je računovodkinja ob zaslišanju sicer potrdila, da je tožnici svetovala, naj pozove stranko k predložitvi novih čekov, saj se v primeru založitve že dospelih čekov plačilo izvrši z zamikom, vendar je pojasnila, da je šlo zgolj za nasvet, saj sicer ni pristojna za sprejemanje kakršnihkoli odločitev v imenu tožene stranke v zvezi z založenimi čeki. Pri tem ne drži, da je vprašanje škode docela nerelevantno. Šlo je za kreditiranje stranke mimo sklenjene pogodbe, brez soglasja pristojnih (B23). V zvezi z določbo 37. člena ZDR-1 pa je poleg tega zamika s plačilom relevantna tudi okoliščina kršenega ugleda tožene stranke, ker se je kupca pozvalo na dostavo novih čekov zaradi treh založenih čekov.

17. V zvezi z očitkom, ki se nanaša na sekljalnik v višini 39,90 EUR, medtem ko naj bi kupec dejansko prejel palični mešalnik za 79,90 EUR, pritožba neutemeljeno opozarja, da je razlika med cenama zgolj 40,00 EUR, saj to ne pomeni, da kršitev ni podana. Tudi ni relevantno, da tožena stranka ni predložila pisnih navodil o opremljanju izdelkov z nalepkami, glede česar da je v preteklosti že prihajalo do napak, s tem da jih na izdelke ni lepila tožnica, ampak delavci v skladišču. Tudi ni relevantno, da se tožnica ni okoristila zaradi napake, ki je bila predvsem v tem, da je na račun pod B30 nalepila nalepko z označbo ... mešalnik palični ..., čeprav se je račun nanašal na sekljalnik. Gre za nalepko na embalaži kupljenega izdelka, ki jo blagajnik potem, ko izda račun za kupljeni izdelek, odlepi in nalepi na račun. Tako se še enkrat preveri, ali je bil račun res izdan za artikel, na katerega se nanaša račun.

18. Tožnici se torej ni očitalo, kot bi utegnilo izhajati iz pritožbe, da je ona odgovorna za napačno nalepljeno nalepko na artiklu, kar se naredi v skladišču in torej ni to njena obveznost. Njena obveznost se nanaša na to, da preveri, ali vsebina nalepke ustreza artiklu. V spornem primeru je bilo torej tako, da je bil račun izdan za sekljalnik v višini 39,90 EUR, iz nalepke, prilepljene na račun, pa izhaja, da je kupec prejel (dražji) mešalnik. Tožnica poudarja nepreverljivo možnost, ali je kupec res prejel mešalnik, vendar to ni odločilno za presojo očitane kršitve. Pomembno je, da je ta operacija, da se nalepka prelepi iz izdelka na račun očitno namenjena še zadnji preverki oziroma potrditvi, da je bil stranki izdan pravilen artikel. Tožnica bi torej kot blagajnik morala paziti, da se izdelek, ki je naveden v računu sklada s prodanim izdelkom, kar se dokazuje z nalepko, ki kaže na to, kaj je bilo kupcu izročeno. Tožnica pri tem očitno ni bila dovolj skrbna.

19. Preostane še zadnja kršitev, da je tožnica v spornem času zapustila trgovino in za kupca D.D. osebno prevzela pralni stroj. Četudi je s tem pomagala kupcu, je tožena stranka vendarle dokazala, da je bila spornega dne 11. 10. 2016 totalna razprodaja, v zvezi s tem pa obvestilo, da se v popoldanski izmeni pričakuje povečan obseg kupcev, ter še izrecno opozorilo, da morajo biti vsi prodajalci celoten delovni čas prisotni v trgovini, tožnica pa jo je zaradi navedenega opravka zapustila. Četudi je šlo za uslugo kupcu, to ne pomeni, da kršitev ni podana. Pritožba opozarja, da ostala dva delavca, ki sta ji pomagala dajati pralni stroj v njen avto, nista bila sankcionirana. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil eden izmed njih skladiščnik, drugi pa je to storil v času malice, medtem ko je tožnica to storila v času, ko bi morala biti v službi, na delovnem mestu. Zasebne opravke, kot je prevzem kupljenega blaga za znance, je sodišče prve stopnje ocenilo kot kršitev. Pravilno je kot nerelavantno ocenilo sklicevanje tožnice na to, da ni imela navodil, kako ravnati v primeru prevzema plačanega blaga po naročilu stranke, ter sklicevanje, da ni vedela na kakšen način se v tem primeru podpiše dokument odpremnica, saj bi se lahko tudi s tem v zvezi obrnila na nadrejeno, ne pa da je vnesla lažne podatke o prevzemniku blaga. Sodišče prve stopnje je štelo kot nepomembno zatrjevanje tožnice, da naj bi bilo v času njene nekaj minutne odsotnosti v trgovini na voljo večje število zaposlenih z obeh izmen, ter da naj ne bilo povečanega števila kupcev. Tudi če bi to držalo, to ne bi opravičevalo kršitve navodil delodajalca.

20. Ni relevantna pritožbena navedba, da tožnica ni ravnala naklepno ali iz velike malomarnosti. Predmet spora ni npr. izredna odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki predpisuje takšni obliki krivde. Za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zadostuje mala (lahka) malomarnost, torej že odmik od zahtevane skrbnosti. Tožnica ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ki se pričakuje od delavke na blagajni.

21. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno navaja, da je odpoved nesorazmerni ukrep. Pritožbeno sodišče sledi razlogovanju sodišča prve stopnje glede tega, da je za zakonitost odpovedi izpolnjen tudi pogoj iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1 - da je podan utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Izpostavilo je ponavljajoče samovoljno ravnanje in neprimeren odnos do dela, ki je postal moteč in dajal slab zgled ostalim zaposlenim.

22. Tožnica v pritožbi razširja navedbe v zvezi s tem, da se jo je poslovodkinja želela zgolj znebiti (predvsem zaradi zaposlitve drugih delavcev), čemur sodišče prve stopnje očitno ni sledilo, še na nedopustne pritožbene novote o motivih poslovodkinje za podajo odpovedi ter o drugem neprimernem vedenju poslovodkinje, zaradi česar naj bi bila odpoved nezakonita.

23. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zakonitost izpodbijane odpovedi, je pravilno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek glede reintegraciji in reparacije.

24. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP), katere pa je tudi sicer priglasila (s posebno vlogo) že po izteku pritožbenega roka.