Jedro

Pomanjkljiva dokazna ocena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno v celoti razveljavilo sklep o izvršbi, opr. št. I 167/94 z dne 9.5.1994 in zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške. Ponovno je ugotovilo, da pravdni stranki nista v medsebojnem razmerju, iz katerega bi izhajala za toženo stranko obveznost plačila. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja: V postopku je bilo dokazano, da je toženec poslal tožeči stranki seznam potrebnih delov za avtomobil. A. je jasno izpovedal, da je dopis štel za naročilo. Običajno je, da na roke napisan seznam delov s strani fizične osebe šteje za naročilo delov, saj se tožeča stranka ukvarja tudi s prodajo avtomobilskih delov. Če bi toženec želel s posredovanjem seznamov kaj drugega, bi moral to napisati, saj sporočanje kataloških številk ni dejavnost tožeče stranke, ampak izredna usluga, za katero bi se bilo treba posebej dogovoriti. J. se po naročilu ni več zanimal za kataloške številke, pozanimal se je, kdaj bo avto popravljen. Čez 14 ni ga je prevzel, seveda z vgrajenimi in naročenimi deli. Tožeča stranka z M. ni imela nobenega odnosa, razen možnosti, ki jo je dopustil tudi A., da je M. po pooblastilu J. ali P. nekatere dele prevzel. Toženec je po soglasni izpovedbi prič P. in A. plačal tudi kleparsko in mehaniško delo na avtomobilu. Tožeča stranka res nima dobavnic oziroma izdajnic materiala, vendar šest let po dogodku in izstavitvi računov toženec ni ugovarjal in ni navajal, da je zahtevek sporen po višini in da kakšni deli niso bili vgrajeni. Za tako trditev tudi ni ponudil dokaza. Ni pomembno, ali je vse dele prevzel ali dostavil A., ali nekatere morda P. ali M.. M. je občasno kakšne dele pri tožeči stranki nabavljal in je tako razumljivo, da se A. po petih letih ne more z gotovostjo spomniti, kdo je dele prevzel. Ni res, da bi M. dele plačal. Nesmiselna je konstrukcija, da naj bi toženec poslal le seznam. A. in toženec nista bila v nikakršnih odnosih. A. toženca osebno ni poznal. A. je bil in je še zaposlen pri tožeči stranki in v njegovo delo spada tudi sprejemanje naročil strank. Oblika naročila toženca ni bila nič neobičajnega. Pritožba je utemeljena. Dejansko stanje še vedno ni razjasnjeno v takem obsegu, da bi bilo o zahtevku mogoče odločiti. Sodbo je bilo zato ponovno treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo opravilo novo glavno obravnavo (člen 370/1 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje temelji med drugim na tehle ugotovitvah: da se je popravilo zavleklo, ker ni bilo kataloških številk; P. je tožencu svetoval, naj pri tožeči stranki dobi kataloške številke; seznam avtodelov je bil posredovan zato, da bi M. pridobil avtodele v Avstriji; M. se je dogovoril z J. in s tem naročil rezervne dele pri tožeči stranki. Sodišče prve stopnje se je pri tem v celoti oprlo na toženčevo izpovedbo, pri tem pa ni ocenilo izpovedb prič. Nobena od prič namreč toženčeve izpovedbe ne potrdi, sodišče pa ne pove, kako povezuje izpovedbe drugih prič z izpovedbo samega toženca. Če se upošteva tudi izpovedba ostalih treh oseb, vpletenih v zadevo, je treba ugotoviti, da: - J. - toženec - trdi, da mu je P. dejal, da bo A. lahko pridobil kataloške številke za M.. Temu je dejal, naj dvigne seznam, da bo v Avstriji lahko kupil rezervne dele (list. št. 75); - A. trdi, da je dele naročil J.. Ni šlo za seznam z namenom pridobiti kataloške številke (list. št. 38); - P. trdi, da so dele naročili preko Avtoservisa X ali A. (M.) ali J.. Seznam je narekoval J. z namenom, da bo avto popravil - kaj pa je J. s tem hotel, on ne ve (list. št. 37); - M. trdi, da je rezervne dele naročil P. pri tožeči stranki preko A.. Dele je plačal on - torej M.. Iz povedanega torej sledi, da se izpovedbe ne ujemajo, sodišče prve stopnje pa tega ni razčistilo in tudi ni obrazložilo. P. ne izpoveduje, da bi z J. govorila o kataloških številkah, čeprav sodba na tem temelji. J. naj bi M. povedal, da naj dvigne seznam s kataloškimi številkami, da jih bo kupil v Avstriji, M. pa trdi, da je dele naročil P. po njunem medsebojnem dogovoru, on, M., pa jih je tudi plačal. Nasprotje je tudi glede vprašanja, kdo je plačal delo v zvezi s popravilom avtomobila, kako je bil avtomobil prevzet in kako plačan, kar lahko posredno kaže na odgovor na vprašanje, kakšen pomen ima listina, ki naj bi predstavljala bodisi naročilo rezervnih delov bodisi naročilo za seznam kataloških številk (B3). Tako je treba ugotoviti, da v spisu zaenkrat ni podlage za zaključek, da je bil seznam posredovan z namenom, da se pridobe kataloške številke. Sicer pa bi sodišče prve stopnje moralo slediti napotilu, ki ga je dalo sodišče druge stopnje v svojem sklepu I Cp 446/98 z dne 11.11.1998 in bi torej moralo opraviti zaslišanje A. M.. To bo moralo storiti v ponovljenem postopku, dodatno pa zaslišati še toženca, po potrebi pa tudi druge priče, da se bodo spredaj opisane nejasnosti pojasnile. Po potrebi bo treba opraviti tudi soočenje med M. in J.. Razlog procesne ekonomije, s katerim je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj ni zaslišalo priče M., namreč v obravnavani zadevi ni prepričljiv, oziroma celo narekuje zaslišanje te priče, da bi se zadeva čimprej pojasnila. Sodišče ima sredstva, s katerimi lahko zagotovi zaslišanje priče. Le v primeru, če iz objektivnih razlogov zaslišanje priče ne bi bilo več mogoče, mora sodišče prosto presoditi nasprotujoče si izpovedbe in jih povezati z izpovedbami ostalih prič. V vsakem primeru mora vsako od izpovedb oceniti in povedati, zakaj verjame določeni priči, drugi pa ne, oziroma zakaj verjame samo tožencu, pričam pa ne (čl. 8 ZPP). Tožena stranka doslej v pravdi ni trdila, v zvezi s tem pa tudi ni predlagala dokazov o tem, da je sporno, ali so bili vsi rezervni deli vgrajeni, tako da sodišče prve stopnje za tako ugotovitev v sodbi samo v izpovedbi toženca ni imelo podlage. Sodišče prve stopnje v zvezi s kataloškimi številkami tudi ni pojasnilo - na kar pritožba upravičeno opozarja, ali je sporočanje kataloških številk sicer dejavnost tožeče stranke in kako in s kom naj bi se toženec za to storitev dogovoril. Ob ponovljenem postopku bo torej sodišče moralo spredaj nakazane pomanjkljivosti odpraviti in o stvari ponovno odločiti. Določbe ZPP/77 so v tem sklepu uporabljene glede na člen 498 ZPP/99.