Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o materialnopravni utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na izpoved nepristranske priče A. T., ki je bila prisotna na sestanku pravdnih strank s kreditodajalcem in je pred sodiščem decidirano izpovedala, da je tožena stranka pridobila kredit s posredovanjem tožeče. Iz 8. člena pogodbe o izvajanju finančnega managementa je razvidno, da znaša plačilo za storitve tožeče stranke 4 % od višine zagotovljene vsote (kredita) z zapadlostjo ob realizaciji storitve, zato je za odločitev o višini tožbenega zahtevka bistven točen znesek, ki ga je prejela tožena stranka, ter datum prejema kredita.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Ig 638/95 z dne 8.5.1995 ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in navedla, da je priča A. T. dala posplošeno izjavo, da sodišče ni izvajalo dokazov, ali je bil kredit toženi dejansko dodeljen ter ali ji je bil dodeljen s posredovanjem tožeče stranke. Nadalje sodišče ni izvedlo dokaza s pridobitvijo kreditnih pogodb od banke, katere bi izkazovale, kdaj in koliko je tožena stranka prejela kredita, oziroma sploh ni ugotavljalo višine kredita.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljene navedbe tožene stranke, s katerimi le-ta izpodbija tožbeni zahtevek po temelju. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o materialnopravni utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na izpoved nepristranske priče A. T., ki je bila prisotna na sestanku pravdnih strank s kreditodajalcem in je pred sodiščem izpovedala, da je tožena stranka pridobila kredit s posredovanjem tožeče. Verodostojnosti njene izpovedbe prav nič ne zmanjšuje dejstvo, da priča ne pozna notranjih razmerij med pravdnima strankama, saj ji glede na svoj položaj in delo teh okoliščin ni treba poznati. Razumljivo je tudi, da se priča ni spomnila natančnih zneskov in datumov odobritve kreditov, glede na časovno odmaknjenost dogajanja (več kot tri leta) in obseg bančnega poslovanja, s katerim se priča vsakodnevno srečuje. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da tožena stranka (razen zaslišanja direktorja tožene) ni predlagala nobenih drugih dokazov v zvezi s svojimi trditvami, da kredita ni pridobila s posredovanjem tožeče stranke. V postopku na prvi stopnji tožena stranka tudi ni navedla, kaj naj bi izpovedal direktor tožene. Sodišče druge stopnje brez zadržkov sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z aneksom k pogodbi o finančnem managementu z dne 14.3.1996, saj je v sodbi podana obrazložitev logična in v skladu z vsebino listin. Iz te listine (priloga A7) je jasno razvidno, da gre za aneks k pogodbi, ki je bila že delno realizirana, in ne za plačilo avansa. Tožena stranka za svoje trditve, da naj ne bi šlo za delno plačilo po realizirani pogodbi temveč za plačilo avansa, ni predložila nobenih listinskih dokazov, niti ni ponudila svoje razlage, zakaj naj bi stranki sklenili aneks k pogodbi, ki potrditvah tožene naj ne bi bila nikoli realizirana. Vse to še dodatno potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o pravni naravi delnega plačila zneska 344.000,00 SIT.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o nesorazmerju med višinama obeh računov; drugi račun (št. 1069/95) znaša nekoliko več kot polovico (50,947 %) prvega (št. 143/95), kar je glede na rast tečaja nemške marke povsem razumljivo.

Pač pa so utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotavljalo višine kredita ter časa, ko ga je tožena stranka prejela. Iz 8. člena pogodbe o izvajanju finančnega managementa (prilogi A3 in A6) je razvidno, da znaša plačilo za storitve tožeče stranke 4 % od višine zagotovljene vsote (kredita) z zapadlostjo ob realizaciji storitve. Z že citiranim aneksom (priloga A7) je bila provizija za drugi - devizni - del kredita znižana na 2 % po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, pri čemer provizija ne vključuje 5 %-nega prometnega davka. Glede na takšna pogodbena določila je za odločitev o višini tožbenega zahtevka bistven točen znesek, ki ga je prejela tožena stranka, ter datum prejema kredita. Iz podatkov v spisu izhaja, da sodišče prve stopnje sploh ni izvajalo dokazov glede višine odobrenega kredita, temveč je nekritično sledilo navedbam tožeče stranke, čeprav je tožena stranka še na zadnji glavni obravnavi dne 3.12.1998 izrecno predlagala, naj sodišče pribavi od banke podatke o višini in datumu prejetja kredita. Ker sodišče navedenih odločilnih dejstev ni ugotavljalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (340. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), na kar pritožnik utemeljeno opozarja.

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 355. čl. ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje pribavi sporne kreditne pogodbe ter na podlagi le-teh in po potrebi še drugih dokazov ugotovi odločilna dejstva, od katerih je odvisna višina in zapadlost tožbenega zahtevka, kot je bilo nakazano v prejšnjem odstavku.

Na koncu pritožbeno sodišče še opozarja sodišče prve stopnje, da izrek, kot je bil formuliran v izpodbiti sodbi ("...v skladu z določbami prisilne poravnave...") ni razumljiv, zato naj sodišče prve stopnje svojo odločitev po ponovljenem postopku oblikuje tako, da bo iz izreka (v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku) jasno in nedvoumno razvidna višina in zapadlost tožnikove terjatve v skladu s prisilno izterjavo.