Jedro

Potreb otroka se ne more ugotavljati po računski operaciji (niso matematičen pojem), saj gre pri določanju preživnine za vrednotenje vrste in višine potreb otroka, ki so prilagojene zmožnostim staršev, zaradi česar je končna višina ugotovljenih potreb lahko le njihova ocena (možnost prostega preudarka sodišču daje tudi 216. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II/1 spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek toženke za zvišanje preživnine iz dosedanjih 124,82 EUR mesečne preživnine na 180,00 EUR mesečne preživnine od 01. 09. 2011 dalje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za znižanje preživnine za toženko iz dosedanjih 124,82 EUR preživnine mesečno na 50,00 EUR preživnine mesečno in povrnitev pravdnih stroškov (točka I izreka). Tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi za zvišanje preživnine je delno ugodilo, in sicer je zvišalo preživnino iz dosedanjih 124,82 EUR na 180,00 EUR preživnine mesečno (točka II/1 izreka), zavrnilo pa v presežku do zahtevanih 225,00 EUR (točka II/2 izreka) in glede povrnitve pravdnih stroškov (točka II/3). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (točka III izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za znižanje preživnine in odločitev, da je dolžan toženki od 01. 09. 2011 namesto dosedanje preživnine plačevati 180,00 EUR preživnine mesečno. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje napačno ugotavlja potrebe toženke in zaključuje, da se razmere na njegovi strani niso spremenile v takšni meri, da bi opravičevale znižanje preživnine. Zmotno je stališče sodišča, da so se stroški toženke povečali, stroški dodatnega preživljanja dveh mladoletnih otrok pa ne predstavljajo bistvenega povečanja preživninskega bremena tožnika. Stroški preživljanja so ocenjeni previsoko in tudi niso izkazani. Kot dokaz je toženka predlagala le zaslišanje matere D. H., ni pa predložila prav nobenih listinskih dokazov. Njena mati je izpovedovala zgolj glede stanovanjskih stroškov. Strošek za internet 54 EUR je pretiran, saj je splošno znano, da cena internetnega priključka, ki že vsebuje tudi televizijo in telefon, ne presega 30,00 EUR. Tudi RTV prispevek znaša 12,02 EUR in ne 22,00 EUR, kot je trdila toženka. Nakup kombinezona vsake dve leti, ko toženka v tej starosti več ne raste in ga uporablja samo za prakso v šoli, ni nujen strošek. Nedokazan je strošek nezgodnega zavarovanja, ki niti ni obvezen. Tudi mesečni stroški za uporabo osebnega vozila v višini 50 EUR so ocenjeni previsoko in z ničemer izkazani. V zvezi s premoženjskimi razmerami toženkine matere sodišče sploh ni ugotavljalo, ali so se te od časa prve določitve preživnine spremenile oziroma izboljšale, čeprav je zatrjeval, da ima sedaj mati bistveno boljšo plačo. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča o njegovem premoženjskem stanju. Res posluje kot samostojni podjetnik in je solastnik gospodarske družbe, vendar pa prihodki niso taki, kot jih skuša prikazati toženka. Njegov dohodek iz naslova samostojne dejavnosti znaša 343,24 EUR, kot je pravilno ugotovilo sodišče. Nedokazano pa je, da bi tožnik v okviru s.p. služil tudi tako, da svoje storitve zaračunava v gotovini brez izdaje računa. Zgolj izpoved toženke v tej smeri ne zadošča, toženka pa ni predlagala zaslišanje kakšnih prič. Sklicevanje sodišča, da je takšno poslovanje splošno znano, ne vzdrži pravne presoje. Tožnik tudi ni zaposlen v svoji družbi in ne prejema plače, edini njegov dohodek je lahko polovica dobička. Iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida pa je razvidno, da je bil čisti dobiček za leto 2010 zgolj v višini 9.921,00 EUR, torej mesečno le 413,38 EUR.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena (132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Na strani tožnika so se od sklenitve dogovora pred CSD X dne 30. 03. 2001, s katerim je bila določena preživnina za (tedaj mld.) hčerko T. M. (toženko), res spremenile okoliščine, saj ima v novi zakonski zvezi z M. M. še dva mld. otroka. Stroški dodatnega preživljanja dveh otrok gotovo predstavlja povečanje preživninskega bremena tožnika. Dodatna preživninska obveznost dveh otrok, ki sta stara leto in pol ter pet let, predstavlja finančno breme, kot ga predstavlja preživljanje šolajočega otroka. Vendar pa se sodišče druge stopnje strinja s sodiščem prve stopnje, da kljub temu ugotovljeno premoženjsko stanje tožnika, ki kaže na njegove večje zmožnosti za preživljanje od zatrjevanih, ne opravičujejo znižanja preživnine. Tožnik je bil v času sklenitve dogovora o preživnini za toženko nezaposlen, sedaj pa dela kot samostojni podjetnik in je družbenik družbe R. d.o.o. s 50 % poslovnim deležem. Iz podatkov spisa izhaja, da je v letu 2009 kot s.p. ustvaril dobiček v višini 4.118,99 EUR (približno 344 EUR mesečno). Prepričljiva je tudi dokazna ocena sodišča, da tožnik za svoje storitve prejema tudi gotovino brez izdaje računa. Tega ne more omajati njegova izpoved, da je popravila motornih vozil opravljal za prijatelje zastonj. Sodišče druge stopnje ne dvomi v ugotovitev, da prejema dodatni zaslužek tudi na ta način. Poleg prihodka iz naslova samostojnega podjetništva prejema še dohodek iz oddajanja v najem, in sicer na mesečni ravni okoli 83,00 EUR (1.000,00 EUR letno). Tudi iz podatkov izkaza poslovnega izida in bilance stanja družbe izhaja, da je čisti dobiček v letu 2010 znašal 9.921,00 EUR, preneseni dobiček pa 15.582,00 EUR, kar potrjuje, da gre (kljub gospodarski krizi) za dobro poslovanje in ne kot zatrjuje tožnik, da naj družba ne bi imela dobička. Že ti podatki izkazujejo, da je znašal celotni čisti dobiček v letu 2010, kolikor pripada tožniku glede na njegov poslovni delež, na mesec (povprečno) okoli 649 EUR. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ocenjuje, da tožnikov mesečni dohodek znaša bistveno več od zatrjevanega. Tožnik pa je tudi lastnik stanovanjske hiše in starega kombija ter uporablja avto Volvo karavan, ki se šteje med vozila višjega cenovnega razreda (1), kar vse potrjuje dobro premoženjsko stanje.

V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami sodišče druge stopnje dodaja, da tožnik neutemeljeno navaja, da ima toženkina mati boljšo plačo. Tega dokazni postopek ne izkazuje, saj je bila toženkina mati (tako kot je sedaj) že v času sklenitve dogovora pred CSD zaposlena v Domu starejših občanov (in sicer na istem delovnem mestu). Upoštevajoč tudi, da so se toženkine potrebe od takrat, ko je obiskovala osnovno šolo (in bila stara 11 let), do danes, ko obiskuje 5. letnik srednje šole za hortikulturnega tehnika (in je stara 21 let), povečale (o njenih potrebah več v nadaljevanju), ugotovljeno premoženjsko stanje tožnika ne opravičuje znižanja preživnine iz dosedanjih 124,82 EUR na 50,00 EUR preživnine mesečno. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno prepričano, da bo tožnik zmogel še naprej plačevati dogovorjeno preživnino. Zavrnitev zahtevka za znižanje preživnine je zato materialnopravno pravilna.

Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zvišanju preživnine za toženko iz dosedanjih 124,82 EUR preživnine mesečno na 180,00 EUR preživnine mesečno. Nedvomno so podane spremenjene okoliščine na strani toženke v primerjavi s tistimi, ki so obstajale v času določitve preživnine, saj je bila tedaj (leta 2001) tožnica stara 11 let in je obiskovala osnovno šolo, danes pa je dijakinja 5. letnika srednje šole v X. Od takrat do danes so se potrebe toženke spremenile. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, kakšne so potrebe polnoletne hčerke. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje njene potrebe mesečno znašajo okoli 380,00 EUR. Takšna ocena je morda na prvi pogled nekoliko visoka, vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, do so posamezni stroški, ki so pri tem zajeti, realni in jih ni mogoče zmanjšati. Ocena o mesečnih potrebah je glede na ugotovljene dejanske okoliščine povsem ustrezna in primerljiva s stroški preživljanja oseb takšne starosti. Tožnica svojih potreb res ni izkazala z računi, vendar se je sodišče o njih prepričalo na podlagi njenega zaslišanja in zaslišanja njene matere D. H.. Ob tem sodišče druge stopnje poudarja, da se potreb otroka ne more ugotavljati po računski operaciji (niso matematičen pojem), saj gre pri določanju preživnine za vrednotenje vrste in višine potreb otroka, ki so prilagojene zmožnostim staršev, zaradi česar je končna višina ugotovljenih potreb lahko le njihova ocena (možnost prostega preudarka sodišču daje tudi 216. člen ZPP). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje previsoko ocenilo stroške interneta (10 EUR) in RTV naročnine (4 EUR), kolikor odpadejo mesečno na toženko. Ti stroški v tej višini so povsem realni. Tudi stroški šolanja v višini 15 EUR mesečno, kamor sodi prav tako nakup kombinezona za opravljanje šolske prakse (v znesku 40 EUR) vsake dve leti, so povsem ustrezni. Sodišče druge stopnje tudi ne dvomi, da sklepanje šolskega nezgodnega zavarovanje predstavlja potreben strošek. Sodišče prve stopnje pa je tudi upravičeno upoštevalo mesečne stroške v zvezi s prevozom in uporabo osebnega vozila (op. ki sta ji ga kupila tožnik in toženkina mati) v znesku 50 EUR. Sicer pa navedenim stroškom tožnik pred sodiščem prve stopnje niti ni konkretno oporekal (prim. 214. člen ZPP). Glede na navedeno in ob upoštevanju otroškega dodatka v višini 22,83 EUR mesečno, je tako pravilna ocena sodišča prve stopnje, da nepokrite ostanejo potrebe toženke v višini okoli 357,00 EUR.

Poleg otrokovih potreb pa na višino preživnine pomembno vplivajo tudi materialne in pridobitne zmožnosti staršev (129. člen ZZZDR). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje mati toženke mesečno zasluži okrog 1.160,00 EUR. Glede na njeno izpoved, da je bila v času sklenitve dogovora v najemnem razmerju, sedaj pa je lastnica stanovanjske hiše, podedovala pa je tudi polovico vinograda in zidanice, ter ima s sedanjim možem v lasti osebno vozilo Peugeot 307, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so zmožnosti obeh staršev, upoštevajoč predhodne ugotovitve o tožnikovih premoženjskih zmožnostih, primerljive. Vendar pa sodišče druge stopnje v okviru pravilne uporabe materialnega prava, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preživninsko breme med oba starša napačno porazdelilo v enakem razmerju. Ob tem, da ima tožnik preživninsko obveznost še do dveh mladoletnih otrok, medtem ko toženkina mati dodatnih preživninskih obveznosti nima, upoštevajoč, da je tožnikova preživninska obveznosti v razmerju do polnoletne toženke manj „stroga“(2) kot do mladoletnega otroka, da vsakodnevna skrb za polnoletnega otroka (od katerega se pričakuje določena samostojnost) ni več potrebna v tolikšni meri, kot se nasprotno terja pri mladoletnem otroku, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je dolžan tožnik prispevati k preživljanju toženke (bistveno) manj kot njena mama. Po oceni sodišča druge stopnje je tožnik dolžan in zmožen kriti 35 % potreb toženke, kar je toliko, kolikor znaša do sedaj dogovorjena preživnina (slabih 125,00 EUR), preostale stroške preživljanja toženke (65 %) pa bo morala kriti toženkina mati (okoli 232,00 EUR). Glede na navedeno tako ni podlage za zvišanje tožnikove preživninske obveznosti do toženke. Zato je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo v točki II/1 izreka spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek za zvišanje preživnine (iz dosedanjih 124,82 EUR na 180 EUR preživnine mesečno od 01. 09. 2011 dalje) zavrne (358. člen ZPP). V ostalem pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodišča sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

7. Tožnik je s pritožbo sicer delno uspel, vendar pa je glede na okoliščine primera in naravo postopka sodišče v skladu s prostim preudarkom odločilo, da slednji sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (413. člen ZPP in drugi odstavek 165. člena ZPP).