Jedro

V primeru, ko je bila tožnici, upoštevaje sedanje zaposlitvene razmere pri nas in tožničino osnovnošolsko izobrazbo, ponujena sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, česar ta ni izkoristila, pomeni že enkratna odklonitev ustrezne zaposlitve krivdni razlog za nezaposlenost v smislu zakonskega določila o pravici do preživnine razvezanega zakonca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej razvezni pravdi ob vnovičnem sojenju o še nepravnomočno razsojenih preživninskih zahtevkih razsodilo, da mora tožnica plačevati po 15.000 SIT preživnine mladoletnemu sinu A. M. na toženčeve roke, toženec pa mora plačevati tožnici od 16.5.2002 dalje po 5.000 SIT preživnine. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je ugodilo toženčevi pritožbi in prvostopenjsko sodbo tako spremenilo, da je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo in ji naložilo, naj mu plača pravdne stroške. Pritrdilo je sicer prvostopenjskemu sodišču, da tožnica nima veliko sredstev za preživljanje, da pa je pomembna okoliščina za utemeljenost preživninskega zahtevka zakonca, ali se ta lahko zaposli. Tožnica ni izkoristila možnosti skleniti delovno razmerje za nedoločen čas pri podjetju M. d.o.o.. Tako ni zakonskega pogoja za to, da lahko razvezani zakonec zahteva preživnino od drugega zakonca, ker brez svoje krivde ni zaposlen.

Proti tej sodbi je toženka vložila revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče spremeni sodbo tako, da se toženčeva pritožba "v delu zahtevka o njeni preživnini zavrne" in potrdi sodba sodišča prve stopnje v tem delu. Večkrat povzema razloge izpodbijane sodbe in ji očita skromno obrazložitev ter nasprotje med njenim izrekom in obrazložitvijo. V dokaznem gradivu ni podlage za sklepanje, da bi šlo za tožnici ponujeno zaposlitev za nedoločen čas. To sledi iz njene izpovedi ter pričanja lastnika podjetja M. d.o.o. in socialne delavke. Gre torej za bistveno kršitev postopka in posledično napačno uporabo materialnega prava.

Sodišče je vročilo revizijo tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ni razumljivo, za kakšno nasprotje naj bi šlo, ko je sodišče v izpodbijani sodbi zapisalo, "da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo tožnici preživnino, do katere ni upravičena". Pritožbeno sodišče je samo ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, in to v tem smislu, da ga ni uporabilo prav, upoštevaje dejanske ugotovitve, o pravilnosti katerih ni dvomilo. Šlo je torej za enega izmed primerov po 4. točki 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), le-to pa je sodišče tudi samo posebej zapisalo. Za procesno kršitev, bržkone mišljeno po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, torej ne gre.

Le-ta ni podana niti v zvezi s trditvijo, da iz dokaznega gradiva ni mogoče sklepati o tem, da bi tožnica zavrnila ponujeno delovno mesto, ker naj bi šlo za delo prek študentske napotnice ali na črno, kot je izpovedala sama. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo obrazložilo, zakaj slednjega tožnici, zaslišani kot stranka, ni verjelo, verjelo pa je nasprotno priči - direktorju in lastniku podjetja M. d.o.o. Če sodišče verjame, tudi v povezavi z drugimi dokazi in ravnanjem tožnice v postopku, priči in ne njej, to spet ne pomeni revizijsko pravno neopredeljenega nasprotja. Preprosto povedano, če sodišče stranki ne verjame, kar je izpovedala, in je to povrhu še v nasprotju z drugimi dokazi, ne gre za nasprotji med razlogi sodbe in izvedenimi dokazi. Ob določni izpovedi direktorja, kaj je ponudil tožnici, ne pa tudi delavki, ki jo je vzel namesto nje, tudi ni mogoče govoriti o protislovni ugotovitvi o odklonjenem delovnem razmerju za nedoločen čas. Za takšno nasprotje tudi ne gre glede na pričevanje A. B., ki o dogovorih med lastnikom podjetja M. d.o.o. in tožnico ni vedela nič. Očitanih procesnih kršitev torej ni.

Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (p.b. v Ur. l. RS, št. 69/04) določa v 81. členu, da zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, ima pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino. Pogoja zanjo sta torej dva: pomanjkanje sredstev za življenje in nekrivdna nezaposlenost. Pogoja sta dana kumulativno. Pritožbeno sodišče je zavzelo pravilno stališče. V primeru, kot je obravnavani, ko je bila tožnici, upoštevaje sedanje zaposlitvene razmere pri nas in tožničino osnovnošolsko izobrazbo, ponujena sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, česar ta ni izkoristila, pomeni že enkratna odklonitev ustrezne zaposlitve krivdni razlog za nezaposlenost v smislu citiranega zakonskega določila.

Uveljavljani revizijski razlogi tako niso podani. Zato je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).