Jedro

13.Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo tako olajševalne, kakor tudi obteževalne okoliščine, ki jih je upoštevalo tudi pri odmeri višine denarne kazni. Kot olajševalne okoliščine je upoštevalo, da je obtoženi priznal krivdo po obtožbi, ko se je prvič izjavil o krivdi, da je storitev kaznivega dejanja obžaloval in se opravičil ter da glede na podatke, s katerimi je sodišče razpolagalo, še ni bil kaznovan pred sodiščem. Kot obteževalne okoliščine pa je upoštevalo, da je s svojim ravnanjem izpolnil kar dve izvršitveni obliki kaznivega dejanja, ki ga je storil kot član hudodelske združbe, kot tudi iz koristoljubnega motiva. Poleg navedenih okoliščin je sodišče prve stopnje pri določitvi višine dnevnega zneska upoštevalo tudi premoženjske razmere in sicer, da obtoženec prejema pokojnino v znesku manj kot 100,00 EUR mesečno in da nima drugega premoženja, iz katerega bi lahko plačal naenkrat celotno izrečeno stransko denarno kazen.

Ta varnostni ukrep se izreka storilcu kaznivega dejanja zaradi njegove nevarnosti, ki izhaja iz možnosti, da storilec še naprej razpolaga s predmeti, navedenimi v prvem odstavku 73. člena KZ-1, to je s predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem. Gre za fakultativni ukrep, saj o nevarnosti storilca sodišču ni treba odločati le v tistih primerih, ko je v skladu z določbo četrtega odstavka tega člena odvzem predmetov v zakonu določen kot obvezen. Zato bi morala odločitev o izreku takšnega ukrepa vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi zasežen mobilni telefon s pripadajočima SIM karticama uporabil pri storitvi morebitnega novega kaznivega dejanja. Za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov namreč zgolj ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Materialnopravno izhodišče, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1, je zato napačno.

Izrek

14.V skladu s četrtim odstavkom 47. člena KZ-1 pri določanju višine dnevnega zneska, sodišče upošteva podatke, ki ob izrekanju kazni niso stari več kot leto dni. Če sodišče podatkov za določitev višine dnevnega zneska ne more pridobiti in bi bila njihova pridobitev povezana z nesorazmernimi težavami ali zamudo ali če gre za izdajo kaznovalnega naloga, višino dnevnega zneska določi na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga in drugih ugotovljenih okoliščinah o premoženjskih razmerah storilca. Sodišče prve stopnje je tako ob določitvi višine dnevnega zneska pravilno upoštevalo tiste podatke, s katerimi je razpolagalo v času odločanja, ti podatki pa res, kot to izpostavlja državna tožilka v pritožbi, temeljilo zgolj na navedbah obtoženca. Vendar pa, kot nenazadnje navaja tudi državna tožilka v pritožbi, do drugih uradno preverljivih podatkov sodišče ni moglo priti, saj gre za državljana Ukrajine in bi pridobitev podatkov o njegovem premoženjskem stanju bila povezana z nesorazmernimi težavami, kar je pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 7 izpodbijane sodbe. V zvezi z zatrjevanjem državne tožilke, da je sodišče premajhno težo namenilo dejstvu, da je obtoženi lastnik osebnega vozila, pritožbeno sodišče izpostavlja, da te okoliščine ni mogoče upoštevati pri določitvi višine denarne kazni, saj je bilo navedeno vozilo z izrečeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje obtožencu odvzeto na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1. Prvostopno sodišče je tako pravilno upoštevalo, da obtoženi prejema pokojnino v višini manj kot 100,00 EUR mesečno, ter da nima drugega premoženja. Ne glede na to, da nima drugih preživninskih obveznosti, kot izpostavlja državna tožilka v pritožbi, pa je mesečni znesek pokojnine tako majhen, da je tudi po oceni pritožbenega sodišča izrečena stranska denarna kazen primerna, upoštevaje na eni strani olajševalne in obteževalne okoliščine, na drugi strani pa tudi premoženjske razmere obtoženca. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo tudi, da obtoženi ne bi zmogel naenkrat plačati izrečeno stransko denarno kazen ter mu je utemeljeno omogočilo, da le-to plača v desetih zaporednih mesečnih obrokih. Glede na ugotovljene premoženjske razmere obtoženca, ob tem, da se od januarja 2024 nahaja v priporu in je obsojen na zaporno kazen v trajanju enega leta in enajst mesecev, ni mogoče slediti navedbi državne tožilke, da izrečena denarna kazen ne bo dosegla prevzgojnega namena v smislu specialne in generalne prevencije.

Izpodbijana sodba se spremeni tako, da se varnostni ukrep odvzem mobilnega telefona znamke Samsung s pripadajočima SIM karticama ne izreče, pritožbi pa se zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen eno leto in enajst mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, torej 1.000,00 EUR, ki jo je obtoženi dolžan plačati v 10 zaporednih mesečnih obrokih po 100,00 EUR. V skladu z 48.a členom KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgon tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas petih let, pri čemer se trajanje izgona šteje od pravnomočnosti sodbe in se mu čas, prebit v zapor, ne všteva v čas trajanja stranske kazni. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in čas pripora od dne 8. 1. 2024 od 19.01 ure dalje. V skladu s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 je sodišče obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzem predmetov in sicer zaseženega mobilnega telefona s pripadajočima SIM karticama, kar je navedeno v izreku sodbe. Na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo osebno vozilo VW Tiguan, reg. št. AO ... s kontaktnimi ključi in prometnim dovoljenjem. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je odločilo, da obremenjuje nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti, proračun.

15.Glede navedbe državne tožilke, da izrečena stranska denarna kazen v višini 1.000,00 EUR znatno odstopa od ustaljene sodne prakse v primerljivih kazenskih zadevah, pritožbeno sodišče poudarja, da ima sicer državna tožilka prav, ko poudarja pomen sodne prakse tudi pri izrekanju kazenskih sankcij, saj se nenazadnje tudi skozi enotno sodno prakso odraža načelo pravičnosti in predvidljivosti, vendarle po drugi strani vsaka kazenska zadeva terja individualno obravnavo, glede na specifične okoliščine posamezne zadeve. V kazenski zadevi, ki jo citira državna tožilka v pritožbi, je res šlo za obtoženca s primerljivim premoženjskim stanjem, vendarle pa precej mlajšega in s tem tudi z večjo možnostjo zaposlitve, kot gre v konkretnem primeru. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila obtoženi po zagovorniku in okrožna državna tožilka.

3.Zagovornik v pritožbi navaja, da se pritožuje zgolj zoper del sodbe, ki se nanaša na odvzem osebnega vozila VW Tiguan s kontaktnimi ključi in prometnim dovoljenjem. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da del izreka sodbe, ki se nanaša na odvzem osebnega vozila s kontaktnimi ključi in prometnim dovoljenjem, razveljavi ter odloči, da se osebno vozilo obtožencu oziroma skupni lastnici vozila, obtoženčevi ženi, vrne.

16.Ob zavrnitvi pritožb zagovornika in okrožne državne tožilke je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se varnostni ukrep odvzem obtožencu zaseženega telefona s pripadajočima SIM karticama ne izreče. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi na podlagi 73. člena KZ-1 obtožencu odvzelo dne 8. 1. 2024 zasežen mobilni telefon znamke Samsung z IMEI številkama, navedenima v izreku sodbe ter z dvema SIM karticama. V točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe je navedlo, da je obtoženi preko zaseženega mobilnega telefona komuniciral z osebami v zvezi s kaznivim dejanjem, pri tem pa je telefon s SIM karticama tudi njegova last, zaradi česar je odločilo, da se vsi predmeti (torej mobilni telefon z obema SIM karticama), ki so bili uporabljeni in namenjeni za kaznivo dejanje, obtožencu odvzamejo, kot to določa 73. člen Kazenskega zakonika.

4.Okrožna državna tožilka je pritožbo vložila zaradi odločbe o izrečeni kazenski sankciji. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o kazenski sankciji stranske denarne kazni spremeni tako, da obtožencu na podlagi 47. člena KZ-1 izreče kot stransko denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 18,00 EUR, to je 1.800,00 EUR, ki pa jih je dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe.

5.Pritožbi nista utemeljeni, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti v delu, ki se nanaša na izrek varnostnega ukrepa odvzem predmetov.

17.Ta varnostni ukrep se izreka storilcu kaznivega dejanja zaradi njegove nevarnosti, ki izhaja iz možnosti, da storilec še naprej razpolaga s predmeti, navedenimi v prvem odstavku 73. člena KZ-1, to je s predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem. Gre za fakultativni ukrep, saj o nevarnosti storilca sodišču ni treba odločati le v tistih primerih, ko je v skladu z določbo četrtega odstavka tega člena odvzem predmetov v zakonu določen kot obvezen. Zato bi morala odločitev o izreku takšnega ukrepa vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi zasežen mobilni telefon s pripadajočima SIM karticama uporabil pri storitvi morebitnega novega kaznivega dejanja. Za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov namreč zgolj ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Materialnopravno izhodišče, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1, je zato napačno. To odločitev pa je pritožbeno sodišče v odločbi o izrečenem varnostnem ukrepu spremenilo tako, da se varnostni ukrep odvzema telefona s pripadajočima SIM karticama ne izreče.

Glede pritožbe zagovornika:

18.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se varnostni ukrep odvzem zaseženega telefona s pripadajočima SIM karticama ne izreče, pritožbi zagovornika in okrožne državne tožilka pa je zavrnilo kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

6.V obravnavani zadevi je predmet pritožbene presoje sodba, ki je bila izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde obtoženca in jo obtoženčev zagovornik izpodbija le v delu, ki se nanaša na odvzem osebnega vozila s kontaktnimi ključi in prometnim dovoljenjem.

7.Na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje, kot je pojasnilo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, obligatorno odvzelo osebno vozilo znamke VW Tiguan reg. št. AO ..., s kontaktnimi ključi in prometnim dovoljenjem, ker je ugotovilo, da je vozilo obtoženčeva last in da je bilo uporabljeno pri storitvi kaznivega dejanja, kar so pogoji za obvezen odvzem prevoznega sredstev po osmem odstavku 308. člena KZ-1. Da je vozilo obtoženčeva last izhaja iz zaseženega mu veljavnega prometnega dovoljenja, ki je javna listina za dokaz lastništva osebnih vozil, slednjemu pa obtoženi v svoji izjavi tudi ni oporekal.

19.Ker je bilo z odločbo sodišča druge stopnje deloma odločeno v obtoženčevo korist, se sodna taksa na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP ne določi.

8.Zagovornik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona, ker je vozilo obtožencu odvzelo, ne da bi ugotavljalo ali je obtoženčeva žena, ki je solastnica zaseženega osebnega vozila, vedela oziroma mogla vedeti, da bo to vozilo uporabljeno za storitev kaznivega dejanja. Ker sodišče teh okoliščin ni ugotavljalo, je po mnenju zagovornika tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti.

9.V osmem odstavku 308. člena KZ-1 je določeno, da se prevozno sredstvo, uporabljeno za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, odvzame, če je storilčeva last. Če prevozno sredstvo ni storilčeva last, se poleg primerov iz drugega odstavka 73. člena tega zakona, to odvzame tudi, če je posebej prirejeno, predelano ali prilagojeno za prevoz takih oseb ali če je lastnik ali izročitelj prevoznega sredstva vedel ali bi mogel vedeti, da bo vozilo uporabljeno za tak namen. V skladu z navedenim zakonskim določilom je sodišče prve stopnje zaseženi osebni avto obtožencu odvzelo, ker je ugotovilo, da je njegova last. To dejstvo izhaja iz zaseženega prometnega dovoljenja, ki je javna listina, kot je obrazložilo že prvostopno sodišče. Obtoženi je na zaslišanju pred dežurno preiskovalno sodnico dne 10. 1. 2024 med navajanjem svojega premoženjskega stanja navedel tudi, da je lastnik osebnega vozila, ki mu je bilo zaseženo. Temu dejstvu tudi kasneje tekom postopka ni nasprotoval. Na naroku za izrek kazenske sankcije dne 10. 5. 2024 je sicer na vprašanje sodnice glede lastništva vozila odgovoril, da iz prometnega dovoljenja izhaja, da je vozilo njegovo, sicer pa je last njegove družine, vendar več kot te trditve ni konkretiziral.

10.Zatrjevanje zagovornika v pritožbi, da je odvzeto vozilo skupno premoženje zakoncev in da je obtoženčeva žena, sklicujoč se zgolj na določila Družinskega in Obligacijskega zakonika, solastnica tega vozila, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti ali je kot solastnica vozila vedela oziroma bi mogla vedeti, da bo vozilo uporabljeno za obravnavano kaznivo dejanje, niso utemeljena. Na eni strani predstavljajo novo dejstvo, glede katerega v pritožbi ni obrazloženo, zakaj le to ni bilo določneje zatrjevano že tekom samega postopka pred sodiščem prve stopnje ter s katerimi dokazi je to dejstvo sploh mogoče ugotavljati.

Zveza:

11.Določba osmega odstavka 308. člena KZ-1 odvzem prevoznega sredstva, uporabljenega za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, če je (prevozno sredstvo) storilčeva last in ob določenih pogojih tudi, če ni storilčeva last, determinira kot obvezen - obligatoren ukrep. Iz tega je moč logično sklepati, da je že sam zakonodajalec smatral, da pri kaznivem dejanju po 308. členu KZ-1, glede na okoliščine, naravo in težo storilčevega protipravnega ravnanja, obstaja tako velika stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, da to terja obligatoren odvzem za kaznivo dejanje uporabljenega prevoznega sredstva, pod pogojem, da je storilčeva last. Namen te določbe je onemogočiti nadaljnje izvrševanje tega kaznivega dejanja, poleg tega pa tudi odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni za izvršitev kaznivega dejanja, kar je eden od ustavno sprejemljivih posegov v lastninsko pravico. Gre torej za (stvarni) varnostni ukrep, s katerim se storilcu legitimno odvzame pravica razpolaganja s prevoznim sredstvom, ki ga je uporabil pri storitvi tega kaznivega dejanja.

12.Zato po oceni pritožbenega sodišča, v luči zgoraj navedenih izhodišč, pri presoji pogojev za izrek varnostnega ukrepa po določbi osmega odstavka 308. člena KZ-1, ne igra relevantne vloge zatrjevanje zagovornika v pritožbi, da je bilo pri očitanem kaznivem dejanju prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države (ki ga je dokazano storil obtoženi), uporabljeno osebno vozilo, navedeno v izreku prvostopne sodbe, ki ni v izključni lasti obtoženca, ampak predstavlja skupno premoženje obtoženca in njegove žene. To z drugimi besedami pomeni ″zgolj″ to, da gre za prevozno sredstvo, ki je v solasti obtoženca in njegove žene brez razdeljenih deležev, kar pa po oceni pritožbenega sodišča, tudi z vidika obtoženčevih razpolagalnih upravičenj, ne predstavlja situacije, v kateri izrek varnostnega ukrepa (glede na zakonsko dikcijo ″storilčeva last″) ne bi bil mogoč. Drugačna razlaga bi bila po oceni pritožbenega sodišča v nasprotju z namenom zakonodajalca in tudi v nasprotju s ciljem, ki ga varnostni ukrep zasleduje; torej z odvzemom prevoznega sredstva, na katerem storilec nima več razpolagalne pravice, preprečiti nevarnost ponavljanja (istovrstnih) kaznivih dejanj.

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 73/1

13.Upoštevajoč navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev prvostopnega sodišča glede odvzema prevoznega sredstva, pravilna in zakonita, zaradi česar je bilo potrebno pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrniti.

Glede pritožbe okrožne državne tožilke:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

14.Okrožna državna tožilka se ne strinja z izrečeno stransko denarno kaznijo v višini 100 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, torej 1.000,00 EUR denarne kazni, kakor tudi ne z odločitvijo sodišča prve stopnje, da obtožencu omogoči plačilo denarne kazni v 10 zaporednih mesečnih obrokih. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri določitvi višine denarne kazni dalo prevelik poudarek obtoženčevi navedbi, da prejema 100,00 EUR mesečne pokojnine in da nima drugega premoženja ter da gre zgolj za navedbo obtoženca, ki uradno ni bila preverjena; po drugi strani pa je sodišče prve stopnje dalo premajhno težo dejstvu, da je obtoženi lastnik osebnega vozila (s katerim je storil kaznivo dejanje) in da nima preživninskih obveznosti. Pri določanju višine dnevnega zneska za odmero denarne kazni je sodišče prve stopnje, po mnenju okrožne državne tožilke, prezrlo tudi pomembno okoliščino in sicer težo storjenega kaznivega dejanja, saj je bilo kaznivo dejanje storjeno v kvalificirani obliki, ko je obtoženi storil kaznivo dejanje z namenom pridobitve premoženjske koristi zase kot član hudodelske združbe, ob tem pa ga je vsekakor vodil tudi nagib po hitrem zaslužku. Izrečena stranska denarna kazen v skupni višini 1.000,00 EUR, po mnenju državne tožilke, znatno odstopa od že ustaljene sodne prakse v primerljivih zadevah, pri čemer tožilka kot primer navaja sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. III K 1734/2024.