Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Sojenje po cenah na dan izdaje sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačanega zneska na enak način, to je z valorizacijo. Ker gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti, mora sodišče plačane zneske valorizirati tudi brez zahteve stranke.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh tožeči stranki plačati 2.260,90 EUR (541.802,07 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2004 do plačila.

Tožbeni zahtevek za plačilo 39,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2004 do plačila se zavrne.

Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka“.

V ostalem se pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke v celoti zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

3. Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 2.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2004, v preostanku pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške tožeče stranke v višini 678,65 EUR.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) izpodbija stroškovno odločitev in zavrnilni del navedene sodbe, razen odločitve sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi razžalitve časti ali dobrega imena v višini 686,46 EUR s pripadki zavrne. V pretežnem delu pritožbe uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava, saj naj bi bila dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo izrazito prenizka predvsem v primerjavi s sodno prakso, ki je tudi v primeru bagatelnih škod (zvinov vratne hrbtenice) dosojala bistveno višje odškodnine, vsaj v višini 7 mesečnih povprečnih plač. Zlom trtice pa je huda telesna poškodba. Pri tem povzema tožničino izpovedbo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj se sodbe ne da preizkusiti, njen izrek pa je v nasprotju z razlogi oziroma teh sploh ni. Sodišče ni obrazložilo, zakaj strah tožnice pred tožencem ni pravno priznana škoda. Tožničin strah je potrjen tako z izvedenskim mnenjem kot njeno izpovedbo. Res ni specificirala strahu na primarni in sekundarni, a to ni potrebno. Trditev, da tožnica ni zatrjevala strahu, je protispisna, kakor tudi ugotovitev sodišča, da trpi tožnica bolečine v predelu križa zaradi degenerativnih sprememb, saj je to v nasprotju z izvedenskim mnenjem, o tem pa je izpovedovala tudi tožnica tako v pravdnem, kot v kazenskem postopku, potrdili pa tudi priči I. in I. M, vseh teh izjav pa sodišče ni presodilo. Opozarja še, da sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo, da z neuspelim delom zahtevka niso nastali nobeni stroški in ni upoštevalo priglašenega DDV, saj tega ni potrebno priglasiti dvakrat, tožnica pa ga je priglasila tudi na pritožbi. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev ter priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge in izpodbija sodbo v delu, kjer je bilo tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodeno ter v odločitvi o stroških postopka. Uveljavlja bistveno kršitev pravdnega postopka, saj tožnica ni navedla intenzivnosti svojih duševnih bolečin, niti ni opisala časa trajanja teh bolečin, sodišče pa je odločalo in odškodnino dosodilo brez ustrezne trditvene podlage. Sodišče tudi ni navedlo jasnih razlogov, ki so pripeljali do odločitve o višini odškodnine za fizične bolečine v zvezi s podplutbo in v zvezi z razžalitvijo. Predvsem pa je prezrlo, da tožnica ni ničesar izpovedala o svojem trpljenju zaradi razžalitve, saj je povedala le, da se je počutila strašno. Hkrati pa trdi, da je bil to običajen dogodek, nikoli pa ni izpovedovala, da se je počutila ponižano, kakor je navedla njena pooblaščenka. Klofuta, ki zapusti rdečico oziroma podplutbo, ni takšna telesna poškodba, ki bi opravičevala odškodnino. Prav tako ni mogoča kumulacija realne injurie in fizičnih bolečin, saj je pri dosoji odškodnine za telesne bolečine že vključena odškodnina za razžalitev. Meni, da tožnica v svoji izpovedi ni potrdila jemanja analgetikov in telesnih bolečin ob prizadejani podplutbi. Opozarja, da sodišče ni ločilo odškodnine za poškodbo trtice in klofuto. Povzema tudi izpoved tožnice, za katero meni, da ni verodostojna. Sodišču pa očita, da je prisodilo odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, čeprav izvedenec zmanjšanja delovne sposobnosti ni potrdil, bolečine pa gre pripisati degenerativnim spremembam v ledvenem delu hrbtenice. Subjektivno izkazane težave so namišljene, zato bi moralo sodišče zahtevek v tem delu zavrniti. Meni, da bi moralo sodišče tožnici prisoditi nižjo odškodnino za nepremoženjsko škodo in opozarja na dosedanjo sodno prakso. Meni, da je že prisojena odškodnina v višini 400,00 EUR zaradi posega v čast in dobro ime primerna odškodnina. Opozarja, da sodišče plačanih zneskov ni valoriziralo in da je neutemeljeno uspeh strank računalo po temelju in višini, saj je bil temelj podan s kazensko sodbo ter na pisno pomoto sodišča pri seštevku odškodnine. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in plačilo pravdnih stroškov s strani tožnice ter priglaša stroške pritožbe.

Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je neutemeljena.

Toženec je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 101/2004, z dne 03.12.2004 spoznan za krivega: kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ, ki ga je storil s tem, da je dne 24.09.2003 v večernem času tožnico z nogo močno brcnil v zgornji del zadnjice, zaradi česar je utrpela zlom trtice; nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ, ki ga je storil s tem, da je tožnico dne 24.07.2004 zgrabil za roke in jo nasilno povlekel v notranjost hiše ter jo tam na silo zadrževal do prihoda policije in da je tožnici dne 09.08.2004 grozil z ubojem otrok, če se v roku enega tedna ne vrne domov, kar bo storil tako, da se bo z obema otrokoma na avtocesti zaletel, da bodo vsi trije takoj mrtvi; kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ s tem, da je neugotovljenega dne v mesecu januarju 2004 v popoldanskem času v hiši najprej kričal na tožnico „naj neha lajati“, nato pa jo je s plosko roko močno udaril po obrazu, da je dobila podplutbo.

14. člen ZPP pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca veže na ugotovitve kazenskega sodišča. V pravdnem postopku zato ni dopustno ugotavljati, ali je toženčevo ravnanje protipravno, obstoja vzročne zveze in njegove krivde. Ker tožena stranka ugovora sokrivde tožeče stranke ni podala, je ostalo sporno le še vprašanje obstoja in višine škode.

Tožnica zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer: za utrpljene telesne bolečine za zlom trtice in podplutbo v višini 8.345,85 EUR (2.000.000,00 SIT); za pretrpljen strah zaradi izida zdravljenja trtice v višini 2.086,46 EUR (500.000,00 SIT); za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi zloma trtice v višini 4.172,93 EUR (1.000.000,00 SIT) za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti v višini 2.086,46 EUR (500.000,00 SIT).

Tožnica je v tožbi sodišču ponudila zelo skopotrditveno podlago. Poleg opisa telesnih bolečin in nevšečnosti, ki jih je utrpela ob zlomu trtice, je navajala le, da ima zaradi te poškodbe posledice še danes, da občuti bolečine ob večjih naporih, prisilni drži in ob spremembi vremena. Na prvem naroku za glavno obravnavo je dodale še, da je ob dogodku dne 24.07.2004 utrpela močan strah pred tožencem, saj se je ustrašila, ali jo bo spet pretepal oziroma bil kako drugače nasilen, dogodek pa doživela kot ponižanje. Glede dogodka v januarju 2004, ko je zaradi toženčeve klofute utrpela podplutbo, pa prav tako navajala bolečine in intenziven strah pred tožencem, zatrjevala pa tudi razžalitev njenega imena in časti ob njegovem kričanju in udarcu. Glede dogodka z dne 09.08.2004 je navajala še, da je utrpela močan strah zaradi toženčevih groženj.

Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ; UR. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Sodišče prisodi tudi odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (182. člen OZ).

Pri odmeri sodišče upošteva načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije izhaja iz spoznanja, da je vsak posameznik neponovljiv, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod in se zagotavlja s primerjavo dosojenih odškodnin v številu povprečnih neto plač v RS.

V pravdnem postopku uveljavljeno razpravno načelo pravdnima strankama predvsem pa tožeči stranki, na zahtevo katere se pravdni postopek začne, nalaga, da navedejo vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke ali s katerimi izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnika. Sodišče mora odločiti v mejah postavljenih zahtevkov, ki jih tožeča stranka začrta s svojimi trditvami, dejstva, ki jih stranke niso navajale, pa ugotoviti le, če meni, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (7. in 212. člen ZPP). Glede na jasno zakonsko postavljeno mejo pa tudi ni nobenega dvoma o tem, da izvedeni dokazi (izpoved tožnice, drugih prič, ugotovitve postavljenega izvedenca...) trditev pravdnih strank ne morejo nadomestiti. Izvedeni dokazi lahko že postavljene trditve le izkažejo za resnične ali neresnične. V skladu z določilom 8. člena ZPP jih sodišče prosto presodi, kar od sodišča terja, da prouči ali obstoje ali neobstoje pogoji, da se določeno dejstvo šteje za dokazano.

Pritožba tožene stranke deloma utemeljeno opozarja, da tožeča stranka ni navajala, da je trpela duševne bolečine in je sodišče, ko jih je ugotovilo, prestopilo meje trditev tožeče stranke in s tem prekršilo razpravno načelo. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, čeprav tožnica ni navajala, da bi bila zaradi posledic utrpljenega zloma trtice njena življenjska aktivnost zmanjšana (da npr. ne more opravljati svojega dela ali ga lahko opravlja le s povečanim naporom, da ne more več početi stvari, ki jih je počela pred poškodbo...). Njene navedbe v smeri, da ima posledice še danes, da občuti bolečine ob večjih naporih, prisilni drži in spremembi vremena, pa je mogoče uvrstiti le v opis telesnih bolečin (sedanja in gotova bodoča škoda). Ker je v tem postopku sodišče bistveno kršilo določbe 2., 7. in 212. člena ZPP in je takšna kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek iz naslova denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zavrnilo, saj se je glede na tako podano trditveno podlago tožba v tem delu izkazala za nesklepčno (1. odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP). Pritrditi pa gre toženi stranki tudi v tem, da postavljeni izvedenec zmanjšanja delovne sposobnosti tožnice zaradi te poškodbe ni ugotovil (kar pa ne velja za bolečine, do katerih se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju). Pritožbeno sodišče se zato do nadaljnjih pritožbenih trditev pravdnih strank, ki se tičejo tega dela tožbenega zahtevka, ni opredeljevalo, saj se to ni izkazalo za potrebno.

Ni pa takšna graja utemeljena glede odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Kot že rečeno, je tožeča stranka zatrjevala, da je dogodek z dne 24.07.2004, ko jo je toženec nasilno zvlekel v notranjost hiše in jo tam zadrževal, doživela kot ponižanje in da je ob dogodku v januarju 2004, ko je zaradi toženčeve klofute utrpela podplutbo, utrpela razžalitev njenega imena in časti ob njegovem kričanju „naj neha lajati“ in udarcu. Pritožbi tožene stranke ni mogoče pritrditi niti v delu, ko trdi, da takšnih navedb tožnica ni potrdila. Izpovedala je namreč, da se je ob dogodku 24.07.2004 počutila strašno in da je po klofuti tožnika v januarju 2004 začela pakirati, da pa ji je odhod v dobro otrok preprečil K. ter da ni zapuščala hiše in se je skrivala pred starši, toženec pa se je iz njene podplutbe norčeval, češ da ima lep make - up. V skladu s prosto presojo dokazov je sodišče prve stopnje izpovedbo tožnice opredelilo kot verodostojno, pritožbeno sodišče pa takšno dokazno oceno v celoti sprejema. Nobenega dvoma ni, da je bila tožnica ob tem, ko je toženec kričal nanjo: „naj neha lajati“ in jo udaril po licu v navzočnosti drugih, prizadeta in razžaljena, se počutila strašno in želela oditi, saj takšnega izrazoslovja in dejanja ni mogoče označiti drugače kot izrazito neprimernega zakoncu ter žaljivega. Tožnica je potrdila, da je občutila stisko oziroma sram, saj je, da bi se izognila vprašanjem, ostajala doma. Ne drži niti, da naj bi odškodnina za telesne bolečine zaradi utrpele podplutbe očesa vključevala tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve. Tožničine poškodbe so objektivno takšne narave, da lahko nedvomno povzročijo prizadetost časti in dobrega imena, ki presega običajne nevšečnosti pri zdravljenju, ki so že zajete z denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti. Nedvomno je toženec v tožničino čast in dobro ime posegel tudi 24.07.2004, ko jo je nasilno zvlekel v hišo in jo tam zadrževal, ob tem pa v njej vzbudil strašne, neprijetne občutke. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sta tako tožničina trditvena podlaga kot tudi njena izpoved dali sodišču prve stopnje potrebno podlago za zaključek, da je škodni dogodek pustil pravno priznane škodne posledice zlasti na tožničini zavesti o lastni vrednosti, to je na časti. Takšnega ravnanja toženca ne more opravičiti niti dejstvo, da so bili to med pravdnima strankama običajni dogodki. Povsem primerna pa se glede na okoliščine primera (ko je žalitve in udarce prejela od svojega moža, v navzočnosti drugih ljudi) izkaže tudi dosojena odškodnina v višini 1.400,00 EUR.

Delno spremembo sodbe pa je terjala presoja odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti ob zlomu trtice in podplutbi, ki jo je sodišče prve stopnje skupno odmerilo v višini 2.100,00 EUR. Resda gre za dva povsem ločena dogodka in bi bilo primerneje odškodnino vrednotiti glede vsakega posebej. Ravnanje sodišča prve stopnje, ko je to določilo skupno, pa ni v ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost njegove odločitve. Glede na ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (ob zlomu trtice 1 dan hudih, 3 dni srednje hudih, 6 dni trajnih lahkih telesnih bolečin z občasnimi srednje hudimi telesnimi bolečinami, 3 pregledi, 2 slikanja in potrebna 3 dnevna pomoč drugih; ob 14 dni trajajoči podplutbi pa nekaj ur srednjih in 2 dni trajnih in lahkih hudih bolečin ob jemanju analgetikov) je dosojena odškodnina v višini 2.100,00 EUR primerna že za opisane telesne bolečine in nevšečnosti. Ob tem so pritožbene navedbe, da naj tožnica bolečin (četudi na dotik) in jemanja analgetikov v opisanem trajanju ne bi potrdila s svojo izpovedbo, povsem brez osnove, saj je ravno nasprotno razvidno iz zapisov njenega zaslišanja na list. št. 50 in 172 spisa. Sodišče prve stopnje ob presoji ni upoštevalo (oz. jih je uvrstilo med duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) tožničinih bolečin, ki jih ta še vedno trpi in jih bo gotovo trpela tudi v bodoče. Gre za njene subjektivne težave, ki jih je verodostojno potrdila s svojo izpovedbo, iz ugotovitev postavljenega izvedenca pa izhaja, da gre bolečine v predelu hrbtenice, nekoliko nižje od križa, ki gredo v smer kolkov in jih tožnica čuti in bo čutila ob določenih gibih in opravilih (sesanju, spremembi vremena), zaradi katerih občasno vzame protibolečinske tablete (ketonal), pripisati le poškodbi, ki jo je prizadejal toženec (3. točka dopolnitve izvedenskega mnenja na list. št. 130 spisa). Trditev, iz katerih bi izhajala tudi tožničina omejitev življenjske aktivnosti zaradi teh bolečin, pa tožnica, kot že rečeno, ni podala. Tako ugotovljeno dejansko stanje je pritožbenemu sodišču narekovalo zvišanje denarne odškodnine zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem na znesek 2.600,00 EUR (5 alinea 358. člena ZPP). Do višje odškodnine pa tožnica ni upravičena, saj je bilo njeno zdravljenje zaključeno brez komplikacij in večjih nevšečnosti.

Tožnici pa ni mogoče priznati denarne odškodnine zaradi pretrpljenega strahu. Tožnica v tem delu ni podala nobenih navedb, ki bi lahko utemeljevale tožbeni zahtevek za plačilo denarne odškodnine za strah zaradi izida zdravljenja trtice (sekundarni strah) o višini 2.086,46 EUR (500.000,00 SIT), medtem ko zahtevka za denarno odškodnino za pretrpljen strah ob samih dogodkih (primaren strah, kamor gre uvrstiti tožničin strah pred tožencem ob njegovi brci, udarcu, prisilnem odvedu v hišo in njegovih grožnjah s smrtjo njunih otrok) sploh ni postavila, zato ji ga tudi po njeni verodostojni izpovedbi ni mogoče prisoditi. Resda oškodovancu ni potrebno opredeliti zahtevka za primaren in sekundaren strah, če pa to stori in zahteva le odškodnino za pretrpljen sekundaren strah, ni mogoče upoštevati navedb, ki bi lahko utemeljevale le zahtevek za plačilo primarnega strahu. Če pa hoče s tožbenim zahtevkom za plačilo sekundarnega strahu uspeti, je dolžan podati navedbe, ki omogočajo njegovo dosojo. Ker tožnica teh ni podala, hkrati pa tudi ni postavila tožbenega zahtevka za plačilo primarnega strahu, glede katerega je navedbe sicer podala, njen tožbeni zahtevek za plačilo denarne odškodnine za pretrpljen strah ne more biti utemeljen. Pa tudi sicer gre pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da strah za izid zdravljenja manjše intenzitete (zaskrbljenost) v trajanju dveh do treh tednov ni takšne intenzitete in trajanja, da bi dosegel prag pravno priznane škode (glej pravno mnenje VS z dne 15.10.1986), kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Resda je sodišče prve stopnje v obrazložitvi napačno zapisalo seštevek dosojene odškodnine, kar pa ob spremenjeni odločitvi pritožbenega sodišča, in sicer pravilnem izračunu, nima pomena. Skupno odmerjena odškodnina tožnici tako znaša 4.000,00 EUR, kar predstavlja dobre 4 povprečne neto plače v času sojenja, s čimer se tožnico uvršča tudi ob bok primerljivim primerom iz dosedanje sodne prakse, pri čemer je potrebno upoštevati, da je v tem znesku zajeta tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v njeno čast in dobro ime.

Utemeljeno pa pritožba tožene stranke sodišču prve stopnje očita, da že plačane odškodnine (pravnomočno dosojene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III P 4068/2004 z dne 17.04.2008) v višini 1.700,00 EUR ni valoriziralo. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznano utrpelo nepremoženjsko škodo in se odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ, v zvezi z 179. členom OZ). Sojenje po cenah na dan izdaje sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačanega zneska na enak način, to je z valorizacijo (prvi odstavek 270. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 285. člena OZ). Ker gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti (načelo iura novit curia, 3. odstavek 180. člena ZPP), mora sodišče plačane zneske valorizirati tudi brez zahteve stranke. Kakor izhaja iz priloženega obračuna, revalorizirana vrednost zneska 1.700,00 EUR z dne 05.03.2009 (dan plačila, kakor izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi dne 03.06.2009 na list. št. 170 spisa) na dan odmere odškodnine 10.07.2009 (dan zadnje glavne obravnave) znaša 1.739,10 EUR, kolikor je pritožbeno sodišče tudi odštelo od skupno odmerjene odškodnine v višini 4.000,00 EUR. Tako je toženi stranki naložilo še plačilo 2.260,90 EUR (541.802,07 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2004 (dan vložitve tožbe) do plačila.

Utemeljeno pa tožena stranka graja tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, saj je princip ugotavljanja uspeha stranke v pravdi ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov (sodba in sklep VS II Ips 530/2005). Glede na to, da ugotavljanje temelja sploh ni bilo potrebno, saj je bil toženec za vsa dejanja že pravnomočno obsojen v kazenskem postopku, ugovora sokrivde tožnice pa ni podal, je mogoče uspeh strank vrednotiti le glede višine dosojene odškodnine. Tožnica je s svojim tožbenim zahtevkom deloma uspela, obe stranki pa sta imeli v postopku odvetnika, zato je glede na okoliščine primera pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP), vsled česar se ni opredeljevalo do nadaljnjih pritožbenih navedb pravdnih strank v tem delu.

Ker sodišče prve stopnje že plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo ni valoriziralo in je napačno uporabilo materialno pravo pri odločitvi glede stroškov pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče tudi v tem delu poseglo v izpodbijano sodbo (5. alineja 358. člena ZPP) in odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Obe pritožbi uveljavljata tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je ne obrazložita in ne konkretizirata. Izpodbijana sodba namreč ni nerazumljiva, ni v nasprotju sama s seboj, ima pa tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Tudi pri preizkusu ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče teh ni zasledilo.

Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 163. člena ZPP). Tožena stranka je uspela s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe in je sedaj dosojena odškodnina le za 39,10 EUR nižja od odškodnine, dosojene s sodbo sodišča prve stopnje, tožeča stranka pa zvišanja dosojene odškodnine ni dosegla (1. odstavek 154. člena ZPP).