Jedro

Sodišče prve stopnje je uporabilo nezakonito pridobljen dokaz, saj je v vrtno uto, ki je oddaljena približno 200 od bloka, kjer živi obtoženec, vstopilo brez odredbe za hišno preiskavo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka in je bila sodba razveljavljena.

Izrek

Pritožbi zagovornika obt. M. D. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in določeni kazni glede kaznivega dejanja opisanega pod točko b) izreka sodbe ter v odločbah o izrečeni enotni kazni in stranski kazni, o stroških kazenskega postopka in o izreku varnostnega ukrepa odvzema predmetov v delu, ki se tiče kaznivega dejanja pod točko b) (4 kg vojaškega stiskanega eksploziva TNT, 666 g plastificiranega razstreliva pentrit, dva električna detonatorja EK-40-69, 16 ur predelanih v sprožilne mehanizme za aktiviranje eksplozivnih naprav, 30 nabojev cal 7,62 mm TT z vencem s polno oploščenim zrnom M 30 s traserjem ter 15 nabojev cal. 7,9 mm s polno oploščenim zrnom ter 8 nabojev cal 7,62 mm TT) r a z v e l j a v i , in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, izpodbijana sodba pa se v odločbi o kazni za kaznivo dejanje pod točko a) spremeni tako, da se obt. M. D. za to kaznivo dejanje po 2. odst. 310. člena KZ izreče kazen 1 (eno)leto zapora. V ostalem se zagovornikova pritožba, pa tudi pritožba okrožne državne tožilke glede kaznivega dejanja pod točko a) izreka sodbe, zavrneta kot neutemeljeni in se v nerazveljavljenih in nespremenjenih delih potrdi izpodbijana sodba. Pripor zoper obd. M. D. se iz pripornega razloga po 1. točki 1. odst. 201. člena ZKP podaljša.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo spoznalo obt. M. D. za krivega dveh kaznivih dejanj nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 2. odst. 310. člena KZ. Za kaznivo dejanje pod točko a) mu je določilo kazen eno leto zapora, za dejanje pod točko b) pa kazen eno leto in štiri mesece zapora. Izreklo mu je enotno kazen dve leti in dva meseca zapora, v to kazen pa je vštelo čas prestan v priporu. Obtožencu je izreklo še stransko kazen izgon tujca iz Republike Slovenije za čas osmih let. Izreklo mu je še varnostni ukrep odvzema predmetov po členu 69 KZ. Odločilo je tudi o stroških kazenskega postopka. Proti navedeni sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj bosta za obe kaznivi dejanji določeni bistveno daljši kazni zapora in nato tudi izrečena bistveno daljša enotna zaporna kazen. Iz vseh pritožbenih razlogov se je pritožil tudi zagovornik in predlagal, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Okrožna državna tožilka je na zagovornikovo pritožbo odgovorila in je predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je na zagovornikovo zahtevo obvestilo obtoženca in zagovornika, obvestilo pa je tudi Višje državno tožilstvo v Ljubljani o seji senata. Seje so se udeležili obtoženec in zagovornik ter višja državna tožilka .... Pritožba zagovornika je deloma utemeljena, pritožba okrožne državne tožilka pa je glede kaznivega dejanja pod točko a) neutemeljena.

Kaznivo dejanje točka a) Pritožbeno sodišče sprejema zaključke sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko a). Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo obrazložilo, zakaj ne dvomi, da so bili detonatorji, tako kot tudi samokres z nabojnikom in naboji, v obtoženčevi posesti in oblasti. Pri tem se je oprlo zlasti na izpovedbi prič voznika osebnega avtomobila in sopotnika M. D., da nista imela s seboj nobene prtljage. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede tega kaznivega dejanja je dovolj utemeljena, ne glede na to, kje v avtu je obtoženec sedel ob prihodu na mejni prehod, saj to dejstvo res "ni odločilno in pomembno". Zato pritožbene navedbe, ki ponujajo več možnosti glede lastništva vsebine torbic, niso utemeljene in ne vzbudijo nobenega dvoma glede odločitve prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje glede velike količine vnesenih snovi in torej glede pravne opredelitve tega kaznivega dejanja. Izvedenec, v katerega strokovnost zagovornik ne dvomi in izvedenskemu mnenju po vsebini in stroki ne oporeka, je sodišču pojasnil o nevarnosti razstreliva in orožja, sodišče prve stopnje pa je nato samo pravilno opredelilo, da gre za veliko količino in je tudi primerno obrazložilo to odločitev. Zato sodišče druge stopnje nima s tem v zvezi pomislekov glede sodelovanja sodnega izvedenca orožarske stroke ... Glede tega kaznivega dejanja sodišče prve stopnje torej ni kršilo določb kazenskega postopka niti ne kazenskega zakona, dejansko stanje pa je ugotovilo pravilno in popolno. Obtožencu je odmerilo pravično kazensko sankcijo, ki je sorazmerna teži kaznivega dejanja in stopnji obtoženčeve krivde. Ustrezno je upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na višino kazni. Zato sta obe pritožbi v delu glede kaznivega dejanja pod točko a) neutemeljeni.

Kaznivo dejanje pod točko b) Strelivo in razstrelilne snovi v zvezi s tem kaznivim dejanjem je bilo najdeno v vrtni uti D.-evih, ki je od bloka oddaljena približno 200 m (podatek ovadbe PU Krško z dne 6.7.2000 zoper obt. M. D.). Med hišno preiskavo stanovanja ... v Ljubljani namreč ni bil najden nobeden od predmetov, ki bi izvirali iz kaznivega dejanja. Ko pa so policisti odšli še do vrtne ute, za katero so zvedeli med preiskavo stanovanja, je še pred začetkom preiskave ute eden od njih vstopil v to leseno uto in je potrdilo, da je 5.7.2000 vstopil v uto, izdal A. K.. Potrdilo je izdano po 1. in 2. odst. 218. člena ZKP in je v njem konkretno navedeno, da je ta kriminalist vstopil "ker je imetnik stanovanja D. M. to želel". V potrdilu je naveden kot razlog vstopa torej želja obtoženca, da naj bi kriminalist to storil, sodba pa s tem v zvezi na strani 8 omenja, da so bili pri preiskavi dejansko "tja povabljeni in torej tja pripeljani". Na drugem mestu (stran 9), pa je v izpodbijani sodbi navedeno, da je kriminalist ob vstopu opravil "le vizuelni pregled", nato pa je ukrepal "v interesu varnosti in zaščite navzočih". V razlogih sodbe je zato glede podlage za vstop v uto po 1. odst. 218. člena ZKP nasprotje, torej ali je šlo za vstop na željo imetnika ute, ali pa je šlo za vstop zaradi varnosti ljudi in premoženaja. Potrdilo o vstopu je izdala uradna oseba A. K., iz podatkov v spisu pa je razvidno, da je dejansko vstopil kriminalist J. B., kot je izpovedal v kazenskem postopku. Zato so zagovornikovi pritožbeni pomisleki, da gre za nezakonit vstop, utemeljeni. Utemeljene pa so tudi zagovornikove pritožbene navedbe glede zakonitosti hišne preiskave vrtne ute, ki je sledila pozneje, ko sta bili navzoči že dve priči. Hišna preiskava je bila z odredbo okrožne preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Krškem z dne 5.7.2000, opr. št. Kpd 159/2000 odrejena le za stanovanje ... v Ljubljani. Preiskovalci pa so to odredbo interpretirali tako, kot da se ta odredba tiče tudi vrtne ute, oddaljene cca 200 m od stanovanja. Taka interpretacija pa je, tako kot utemeljeno navaja pritožnik, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča preširoka in zato ni pravilna. Če so preiskovalci zvedeli še za uto na vrtu, ki niti ni ob samem bloku, bi morali predlagati preiskovalni sodnici izdajo nove odredbe ali pa vsaj dopolnitev odredbe, ki je dovoljevala le preiskavo določenega stanovanja. Zato je utemeljena zagovornikova pritožba tudi v delu, kjer očita sodišču prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko b), da je sodbo oprlo na nezakonito pridobljen dokaz. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (točka 8, 1. odst. 371. člena ZKP) v tem delu pritožbi zagovornika ugodilo in je izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja pod točko b) v odločbah glede določene kazni za to kaznivo dejanje in nato še glede izrečene enotne kazni, pa še o izreku stranske kazni in delu izrečenega varnostnega ukrepa ter stroškov kazenskega postopka razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo predvsem razčistiti, kdo je vstopil najprej v uto in kakšna je bila podlaga za vstop v to uto, t.j., ali je obtoženec res izrazil željo, da naj kriminalist vstopi, ali pa je to zahtevala varnost ljudi in premoženja, saj tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kot že navedeno. Po ponovljenem kazenskem postopku v tem delu pa bo nato sodišče prve stopnje odločilo, ali obstojijo dokazi, da naj bi obtoženec storil tudi to kaznivo dejanje in ali je kriv torej tudi glede kaznivega dejanja pod točko b).

Zaradi razveljavljene sodbe glede kaznivega dejanja pod točko b) pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritožbe okrožne državne tožilke glede določene kazni zapora za to kaznivo dejanje in glede izrečene enotne kazni. Pritožbeno sodišče pa je ob ugotovitvi, da je obtožencu sodišče prve stopnje odmerilo pravično kazensko sankcijo za kaznivo dejanje pod točko a), izpodbijano sodbo v odločbi o kazni za to kaznivo dejanje spremenilo tako, da je obt. M. D. za kaznivo dejanje pod točko a) po 2. odst. 310. člena ZKP izreklo tako kazen, kot jo je že določilo sodišče prve stopnje, t.j. kazen eno leto zapora. Po delni razveljavitvi izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornika glede kaznivega dejanja pod točko a) in okrožne državne tožilke s tem v zvezi zavrnilo kot neutemeljeni in je v nerazveljavljenih in nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo, saj v zvezi z dejanjem pod točko a) sodba nima kršitev materialnega ali procesnega zakona, na kar je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti po členu 383 ZKP. Po delni razveljavitvi izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče po 7. odst. 392. člena ZKP glede na to, da je obtoženec priprt, preizkusilo, ali so še dani razlogi za pripor. Ker je ugotovilo, da je priporni razlog po 1. točki 1. odst. 201. člena ZKP še vedno podan, je pripor iz tega pripornega razloga podaljšalo. Obtoženec je namreč tujec in imetnik tujega potnega lista. Kazenski postopek teče zaradi hudih kaznivih dejanj, za katera je predpisana visoka zaporna kazen. To so nedvomno okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnil iz Slovenije in se tako izognil dokončanju tega kazenskega postopka ali pa kazni. Ta nevarnost obstoji kljub temu, da ima obtoženec v Sloveniji najožje sorodnike. Zaradi konkretne nevarnosti, da bi obtoženec pobegnil, če bi bil na prostosti, tudi niso podani razlogi za nadomestitev pripora z milejšim ukrepom. Glede na težo kaznivih dejanj, za katera je obravnavan obtoženec, nedvomno obstoji sorazmernost izrečenega ukrepa, ni pa tudi pogojev za izrek milejšega ukrepa.