Jedro

Restriktivno tolmačenje dopustnosti predloga za obnovo (drugi odstavek 397. člena ZPP) zahteva tudi strožje obravnavanje vsebine obnovitvene vloge, ki oži uporabo določbe 108. člena ZPP o poučevanju vložnika, „katera vloga je razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala“.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločitev glede začasne odredbe.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod opr. št. P 811/95, P 55/95 in P 186/2000, z dne 26.1.2006 kot prepoznega, nepopolnega in nedovoljenega zavrglo predlog za obnovo postopka tožeče stranke z dne 17.1.2006 in kot neutemeljenega zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z dne 17.1.2006. S sklepom istih opravilnih številk z dne 2.6.2006 pa je kot nepopolnega zavrglo predlog za obnovo postopka tožeče stranke z dne 15.7.2004. Sodišče druge stopnje je pritožbo vlagateljev predloga za obnovo postopka zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep vlaga revizijo tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče napačno tolmači določbo prvega odstavka 394. člena ZPP, saj je po mnenju revizije zoper sodno poravnavo mogoče vložiti predlog za obnovo postopka. Določba pravdnega postopka je bila kršena s tem, da je sodišče na podlagi podatkov v spisu P 811/95 ugotovilo, da je predlog za obnovo postopka prepozen, ne da bi tožnikoma dalo možnost sodelovanja v postopku. Poleg tega pa sta bila predloga za obnovo postopka vložena iz povsem različnih razlogov (eden zaradi prodaje, drugi zaradi parcelacije). Ker je sodišče v skladu z drugim odstavkom 397. člena ZPP ugotovilo pomanjkljivost predloga za obnovo postopka, ne da bi stranki pozvalo na odpravo pomanjkljivosti, je s tem prekršilo določbe ZPP. Tožnika sta v dokaz pravočasnosti predloga predlagala tudi zaslišanje strank, ki bi lahko potrdile, da sta dne 4.1.2006 zvedela za parcelacijo in prodajo parcel. Tožeča stranka je prav tako izkazala verjeten obstoj terjatve, zaradi česar je sodišče tudi neutemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Predlaga, da revizijsko sodišče sklep sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje nižjemu sodišču. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Ur. l. RS, št. 73/07) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija glede odločitve o začasni odredbi ni dovoljena.

Izpodbijani sklep pod opr. št. P 811/95, P 55/95 in P 186/2000 z dne 26.1.2006 je bil izdan v postopku za izdajo začasne odredbe. Po prvem odstavku 10. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 do 121/07; v nadaljevanju ZIZ) revizija zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku izvršbe in zavarovanja, ni dovoljena. Sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog na izdajo začasne odredbe, je bil sicer izdan v pravdnem postopku, vendar, ko sodišče odloča o začasni odredbi, tudi v tem postopku uporablja določila ZIZ. Določila pravdnega postopka se v izvršilnem postopku smiselno uporabljajo le, če v ZIZ (ali v drugem zakonu) ni določeno drugače (15. člen ZIZ). Zato je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu na podlagi 377. člena v povezavi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

Revizija v preostalem delu ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila v zadevah opr. št. 811/95 in P 55/95 dne 10.11.1999 sklenjena sodna poravnava. Dne 6.4.2000 pa sta tožnika zoper toženca in M. Ž. vložila tožbo zaradi ugotovitve neveljavnosti sodne poravnave. Sodišče je s sodbo P 186/2000 z dne 28.3.2002 tožbeni zahtevek zavrnilo, sodbo pa je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani (II Cp 1425/2002 z dne 16.11.2003). Tožnika sta nato dne 12.7.2004 ter 17.1.2006 zoper sodno poravnavo z dne 10.11.1999 in sodbi P 186/2000 ter II Cp 1425/2002 vložila predlog za obnovo postopka. Revizijsko sodišče je na takšno ugotovljeno dejansko stanje vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožba na razveljavitev sodne poravnave je v ZPP urejena kot posebno izredno pravno sredstvo in ne kot tožba v navadnem civilnopravnem sporu. Za tožbo na razveljavitev sodne poravnave se namreč po petem odstavku 393. člena smiselno uporabljajo določbe o obnovi postopka (drugi odstavek 397. člena ter 398. do 440. člen ZPP), če ni v 392. in 393. členu določeno kaj drugega. Zato je pravilno materialnopravno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je sodno poravnavo mogoče izpodbijati le s posebnim izrednim pravnim sredstvom- tožbo na razveljavitev sodne poravnave in ne z drugimi izrednimi pravnimi sredstvi (npr. obnovo postopka).

Predlog za obnovo postopka pa je dovoljen zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1425/2002 z dne 16.11.2003 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. P 186/2000 z dne 28.3.2002. Tožnika predlagata obnovo postopka, ker je M. Ž. dne 4.1.2006 zvedel za parcelacijo in prodajo parcel, ki so bile predmet sodne poravnave. V kolikor bi za nameravano parcelacijo vedel že prej, sodne poravnave ne bi sklenil. Del neizpodbojnega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) predstavlja ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da sta tožnika za nameravano prodajo predmetnih parcel zvedela že 12.7.2004, zato je glede na določbo 6. točke prvega odstavka 396. člena ZPP pravilna odločitev sodišč, da je bil predlog za obnovo postopka z dne 17.1.2006 vložen prepozno. Pravilen je tudi zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je razlog predloga za obnovo postopka zaradi parcelacije z dne 17.1.2006 vsebinsko enak razlogu predloga za obnovo postopka zaradi prodaje z dne 15.7.2004. Oba namreč zasledujeta enak namen - to je, da tožnika sodne poravnave ne bi sklenila, če bi takrat vedela, da bo toženec sporne nepremičnine parceliral oziroma prodal. Revizija si za drugačno odločitev glede pravočasnosti predloga za obnovo postopka z dne 17.1.2006 prizadeva tudi z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. S tem, ko je sodišče prve stopnje vpogledalo v spis P 811/95 in se seznanilo s predlogom za obnovo postopka z dne 15.7.2004, ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na določbo prvega odstavka 398. člena ZPP in določbo prvega odstavka 7. člena ter določbo 214.člena ZPP je pravilna odločitev sodišča, da brez naroka zavrže predlog za obnovo postopka, če na podlagi navedb pravdnih strank ugotovi, da je ta vložen prepozno. Iz revizije tudi izhaja, da tožnika priznavata, da sta vložila dva predloga za obnovo postopka, vendar zatrjujeta, da iz različnih razlogov. Na vsebinsko presojo sodišča o enakosti razlogov za obnovo postopka pa zaslišanje prič ali izjava o predlogu za obnovo postopka z dne 12.7.2004 ne bi mogla vplivati.

Pravilna je odločitev sodišč tudi v delu, ko zaključita, da je predlog za obnovo postopka z dne 15.7.2004 ter predlog za obnovo z dne 17.1.2006 zaradi nenavedbe okoliščin iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonitem roku, nepopoln in (tudi) iz tega razloga terja zavrženje. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo. Obnovil naj bi se s sodno odločbo pravnomočno končani postopek. Zato so pogoji za dopustnost obnovitvenega predloga načeloma strožji. Restriktivno tolmačenje dopustnosti predloga za obnovo (drugi odstavek 397. člena ZPP) zato zahteva tudi strožje obravnavanje vsebine obnovitvene vloge, ki oži uporabo določbe 108. člena ZPP o poučevanju vložnika, "katerega vloga je nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala". Predlog za obnovo postopka je nepopoln, če ni naveden zakoniti razlog obnove in okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonitem roku in dokaze s katerimi se podpirajo navedbe predlagatelja. Takšen predlog predsednik senata zavrže brez naroka (prvi odstavek 398. člena ZPP). Podatki dejanskega stanja, predvsem vsebina revizijske trditvene podlage, ne omogočajo sklepanja, da bi obnovitveni predlog morda ne vseboval sestavin, po katerih bi ga ne bilo mogoče identificirati v takšni meri, da bi bilo treba uporabiti splošno določbo ZPP o nerazumljivi vlogi (108. člen); resnično pa ne vsebuje podatka – navedbe okoliščin iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonitem roku, ki je po določbi drugega odstavka 397. člena ZPP njegova obvezna sestavina.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila, v dovoljenem delu, vložena revizija, niti razlogi na katere pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena v povezavi z četrtim odstavkom 384. člena ZPP zavrniti.