Jedro

V skladu s 1. odstavkom 264. člena ZGD-1 tožeča stranka nima aktivne legitimacije za refleksno škodo, imela pa bi aktivno legitimacijo za samostojno škodo, ki bi ji nastala poleg škode, ki je nastala družbi.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo, v 15-ih dneh prvo, drugo in tretje toženi v višini 3.330,99 EUR ter četrto toženi v višini 2.106,81 EUR, v primeru zamude vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da so tožene stranke solidarno dolžne plačati v korist družbe E., d.o.o., znesek 12.042.753 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 09. 2007 do plačila, pod izvršbo (1. točka izreka). Tožeča stranka je dolžna toženim strankam solidarno povrniti pravdne stroške v znesku 7.394,24 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15 dnevnega roka za plačilo dalje (2. točka izreka).

Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Uveljavlja „vse“ pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Prvo, drugo in tretje tožena stranka so vložile pravočasen odgovor na pritožbo, v katerem predlagajo zavrnitev pritožbe. Priglasile so pritožbene stroške.

Četrto tožena je v odgovoru na pritožbo prevzela predmetno pravdo po stečajnem upravitelju ter pravočasno odgovarjala na pritožbene navedbe ter pritožbenemu sodišču predlagala potrditev izpodbijane sodbe, s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 18. 01. 2010 ugotovilo, da je bil ta postopek prekinjen od 28. 12. 2009, ko je bil zoper četrto toženo stranko I. H., d.d., M. začet stečajni postopek (4. točka 205. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stečajni upravitelj prevzel pravdo dne 03. 02. 2010, ko je po odvetniku vložil odgovor na pritožbo tožeče stranke. S tem se je po zakonu prekinjeni postopek nadaljeval (1. odstavek 208. člena ZPP).

Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje o zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek iz dveh razlogov, namreč ker je ocenilo: 1.) da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev takšnega odškodninskega zahtevka, kot ga uveljavlja v tem sporu oziroma, da 2.) tistega dela zahtevka, ki se nanaša na njeno zatrjevano samostojno škodo, sploh ni konkretizirala, da bi ga bilo možno obravnavati, čeprav je bila na pomanjkljivost opozorjena že v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi njenega predloga za izdajo začasne odredbe in tudi na naroku dne 12. 10. 2009 izrecno pozvana, naj pojasni, v čem je njena zatrjevana škoda. Vendar pa pritožnik niti v pritožbi dodatne škode ne pojasni in vztraja le pri trditvah, da je bil kot večinski družbenik oškodovan.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, upoštevajoč trditveno podlago, ki jo je podala tožeča stranka sama. Tožeča stranka namreč v svojem imenu in za svoj račun ne more zahtevati povračila škode, ki je nastala družbi, lahko pa zahteva povračilo škode, ki je nastala njej sami, poleg škode, ki je nastala družbi. Tožeča stranka je tako utemeljevala svoj tožbeni zahtevek na podlagi 1. odstavka 264. člena ZGD-1 (v povezavi s 7. odstavkom 515. člena ZGD-1), pri tem pa poudarjala, da je tožeča stranka 75,24% lastnica družbe EQ., d.o.o., ki je odtujila delnice družbe I. M., d.d., zaradi prodaje pod pošteno tržno vrednostjo pa je bila oškodovana sama družba EQ., d.o.o., posredno pa tudi njena večinska lastnica E., d.o.o. Pritožbeno sodišče pri tem ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da pri tej škodi ne gre za samostojno škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki, temveč gre za tako imenovano refleksno škodo, za katero pa družbenik nima pravnega varstva.

Na samo pomanjkljivost trditev tožeče stranke o njeni samostojni škodi („škoda na poslovanju, ki jo je utrpela zaradi prodaje finančne naložbe svoje hčerinske družbe) je pravilno opozorila že tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 22. 05. 2009 (vložena na sodišče dne 28. 05. 2009; list. št. 83), ko je pravilno tudi opozorila, da je v odsotnosti trditev o samostojni škodi, dokaz z izvedencem nedopusten. Na izrecno vprašanje sodišča prve stopnje je zakoniti zastopnik tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo dne 12. 10. 2009 (list. št. 91) pojasnil: „da zahteva povračilo škode, ki predstavlja zmanjšano vrednost kapitalskega deleža in naložbe E., d.o.o., v družbi EQ. d.o.o. zaradi podcenjene prodaje delnic I. M.“, s čemer pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča zgolj ponovil trditve o nastanku refleksne škode.

Pritožbeno sodišče pritrjuje materialno pravnemu stališču sodišča prve stopnje, da skladno s 1. odstavkom 264. člena ZGD-1 tožeča stranka nima aktivne legitimacije za refleksno škodo, imela pa bi aktivno legitimacijo za samostojno škodo, ki bi ji nastala poleg škode, ki je nastala družbi. Tako je v komentarju 264. člena ZGD-1 moč zaslediti enako teoretično stališče: „M. Kocbek v reviji Podjetje in delo, št. 5-6/1996, Varstvo manjšinskih delničarjev v zvezi z odškodninskimi zahtevki in zahtevami za izredne revizije, navaja, da če je škoda povzročena družbi, to pomeni bodisi zmanjšanje njegovega premoženja bodisi preprečitve njegovega povečanja. Posledično to učinkuje na vrednost delnice, ki jo imajo delničarji, ker je ta zaradi škode družbe tudi zmanjšana. Toda te primere je treba razlikovati od tistih, ko delničarji pretrpijo škodo neposredno na svojem premoženju, ki se ne kaže zgolj v manjši vrednosti njihove delnice. Gre torej za drugo škodo. V nemški teoriji se poudarja razlika med škodo družbe in dvema oblikama škode delničarjev. Delničarji imajo zaradi škode družbe tudi sami tako imenovano refleksno škodo (Refleksschaden), poleg tega pa še svojo samostojno škodo. Refleksno škodo lahko delničarji izravnajo z odškodninskim zahtevkom družbe, medtem ko lahko svojo neposredno škodo izravnajo le s samostojnim odškodninskim zahtevkom. Škode zaradi zmanjšane vrednosti delnic torej ne more uveljavljati delničar, temveč le družba. […] Posebej je treba poudariti, da v primerih, ko škodo povzroči tretji s svojim vplivom (na primer vplivni delničar) ali pa ko škodo odvisni družbi povzroči odvisna družba, ZGD-1 priznava odškodninski zahtevek tudi delničarju, in ne samo družbi. Toda tu gre za škodo, ki jo ima kot dodatno škodo delničar, poleg škode, ki je povzročena družbi. Tudi v teh primerih torej delničar nima pravice uveljavljati družbinega odškodninskega zahtevka, ampak le svojega za nadaljnja škodo, ki jo ima zaradi škode, povzročene družbi (1).“ Pritožnik neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je presodilo, da tožeča stranka ne more uspeti niti na podlagi 503. člena ZGD-1, ker ni izkazala, da bi na skupščini oškodovane družbe predlagala vložitev odškodninske tožbe. Pritožnik je tako šele v pritožbi prvič navedel, da je družbenik E., d.o.o. je na 6. skupščini oškodovane družbe EQ., d.o.o. dne 17. 09. 2007 predlagal vložitev odškodninske tožbe v korist družbe (actio pro socio) za škodo, ki je družbi nastala s prodajo delnic I. M., d.d. vendar pa je skupščina družbe njegov predlog zavrnila, kot je razvidno tudi iz priloženega zapisnika skupščine. Vendar pa tožeča stranka napačno meni, da bi ji sodišče moralo priznati aktivno legitimacijo za vložitev predmetne odškodninske tožbe. V postopku pred sodiščem prve stopnje je sklep skupščine družbe EQ., d.o.o. z dne 17. 09. 2007 omenila že tožena stranka (list. št. 84), ko je pojasnjevala svoje stališče o neutemeljenosti tožbenega zahtevka in pri tem zapisala: „Nadalje je iz sklepa št. 6 in 7. skupščine EQ, d.o.o. z dne 17. 09. 2007 razvidno, da je skupščina zavrnila (in izglasovala) razveljavitve sporne pogodbe in vložitve odškodninske tožbe proti podpisniku – direktorju družbe EQ. Tudi ta sklepa nista bila razveljavljena.“ Na trditve tožene stranke je tožeča stranka odgovorila le z vlogo z dne 12. 10. 2009 (prejeta na naroku dne 12. 10. 2009; list. št. 97), pri čemer je zapisala: „...medtem ko so sklepi skupščine z dne 17. 09. 2007 nastali kot farsa, kar je razvidno iz samega zapisnika skupščine, ki ga tožeča stranka prilaga.“ Tožeča stranka tako nikoli ni izoblikovala ustrezne trditvene podlage, iz katere bi izhajalo, da v svojem imenu in za račun družbe proti družbeniku ali poslovodji uveljavlja zahtevek, kot to določa 503. člen ZGD-1. Tako so pritožbene navedbe v tej smeri, ko se tožeča stranka sklicuje na skupščino z dne 17. 09. 2007 pritožbene novote, upoštevajoč, da je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje za omenjeno skupščino pojasnila le, da je šlo za „farso“. Tožeča stranka ni pojasnila okoliščin, zaradi katerih teh navedb brez svoje krivde ni mogla podati do konca glavne obravnave. Ker torej te navedbe predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP).

Pritožnik tudi napačno opozarja na dejstvo, da naj bi tretje tožena stranka že v celoti pripoznala tožbeni zahtevek in da bi tako sodišče prve stopnje moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave. Sodišče prve stopnje je vlogo družbe O., d.d. z dne 16. 11. 2009, ki je bila na sodišče vložena po zaključeni glavni obravnavi (12. 10. 2009), s sklepom z dne 04. 01. 2010 kot prepozno zavrglo in predlog družbe za izdajo sodbe na podlagi pripoznave zavrnilo kot neutemeljenega. Zoper sklep se nobena od strank ni pritožila in je v tem delu pravnomočen. Odločitev sodišča prve stopnje je ob upoštevanju 1. odstavka 316. člena ZPP materialno pravno pravilna.

Po vsem navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. Sodba sodišča prve stopnje ima glede izpodbijanega dela dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da je sposobna preizkusa. Je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. in 2. odstavkom odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka stroškov za pritožbo ni priglasila, je odločanje o njih odpadlo. Tožeča stranka pa, ker s pritožbo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Prvo, drugo in tretje toženi stranki za sestavo odgovora na pritožbo 3750 odvetniških točk, materialne stroške v višini 47,50 odvetniških točk, povišek za zastopanje treh strank v višini 759,50 odvetniških točk, 20 % DDV na odvetniške storitve ter 821,00 EUR za sodno takso za odgovor na pritožbo. Četrto toženi pa je tožeča stranka dolžna povrniti 3750 odvetniških točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2% materialnih stroškov ter 20% DDV. Tožeča stranka je tako dolžna povrniti prvo, drugo in tretje toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 3.330,99 EUR, ter četrto toženi stranki v višini 2.106,81 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

(1) R. Bohinc v VELIKI KOMENTAR ZAKONA O GOSPODARSKIH DRUŽBAH (ZGD-1), 2. knjiga, GV Založba Ljubljana, (2007); str. 330 – 331.