Jedro

Ne oziraje se na določbo 313. čl. ZOR ima upnik pravico, če dolžnik dolguje poleg glavnice tudi obresti in stroške, najprej poračunati glavnico.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki zamudne obresti od zapadlih, toda nepravočasno plačanih preživninskih obrokov, ki so bili tožencu določeni s pravnomočnima sodbama in zviševani z obvestili Centra za socialno delo Ljubljana Moste Polje in sicer za čas od zapadlosti posameznih preživninskih zneskov, pa do dne 26.2.1998, ko je toženec zapadle preživninske zneske plačal. Višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od posameznih preživninskih zneskov za čas od 26.2.1998 dalje je sodišče zavrnilo, hkrati pa tožencu še naložilo, da mora povrniti tožeči stranki 67.610,00 SIT njenih pravdnih stroškov.

Zoper zavrnilni del sodbe se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 354. čl. ZPP.

Poudarja, da je sicer toženec dne 26.2.1998 dejansko plačal tožeči stranki znesek 459.548,00 SIT, vendar je bil toženec na dan 26.2.1998 tožeči stranki dolžan iz naslova izvršilnih stroškov znesek 22.642,55 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kar je potrebno glede na določilo 313. čl. ZOR odšteti od 26.2.1998 izvršenega plačila. Pri tem se izkaže, da je bilo na račun glavnice - preživnine poravnanih zgolj 436.905,45 SIT.

Zato je omejitev teka zamudnih obresti do 26.2.1998 utemeljena le za določeno, v pritožbi točno opredeljeno obdobje. Izpoved tožnice v smeri pojasnitve dobljenega zneska ni delni umik tožbe oziroma tožbenega zahtevka. Sodišče tudi ni upoštevalo za obdobje 15.10., 15.11. in 15.12.1993 pravilnih zneskov preživnine od katerih tečejo zamudne obresti. Tožeča stranka predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Ni dvoma, da je toženec dne 26.2.1998 nakazal tožeči stranki znesek 459.580,00 SIT in da je tožeča stranka nakazani znesek prejela. Na glavni obravnavi sicer tožeča stranka res ni izrecno podala delnega umika tožbe, je pa zakonita zastopnica tožeče stranke zaslišana kot stranka izrecno izpovedala, da je toženec s tem, da je plačal znesek 459.548,00 SIT, plačal vse dolžne preživninske zneske, ki so bili sicer vsebovani v sklepu o izvršbi z dne 6.8.1997, brez obresti.

Pri izpolnitvi posamezne obveznosti se sicer glede na določbo 313. čl. ZOR že po samem zakonu najprej izpolnijo stroški, nato obresti, nazadnje glavnica. Vendar ne glede na navedeno določbo, ni mogoče odreči upniku pravice, da sam določi, kaj je toženec s plačilom izpolnil. Očitno je, da se pravdni stranki nista izrecno dogovorili o vračunanju toženčevega plačila. Tožeča stranka pa je toženčevo plačilo štela za izpolnitev dolžne glavnice, torej preživnine. Zato ni mogoče zdaj slediti stališču tožeče stranke, ko v pritožbi opozarja na določbo 313. čl. ZOR.

Pritožbeno sodišče je torej pritožbo tožeče stranke zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pa sicer s popravnim sklepom že odpravilo pisno pomoto glede dolžnih zneskov glavnice za obdobje 15.10, 15.11. in 15.12.1993. Tožeča stranka po povedanem neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Neutemeljeno pritožbo je bilo zato treba zavrniti, sodbo pa v izpodbijanem delu potrditi (368. čl. ZPP/77, ki je bil uporabljen glede na določbo 1. odst. 498. čl. ZPP).