Jedro

Način ugotavljanja pravnih praznin in način, kako jih zapolnjujemo, nikakor nista dejavnosti, ki bi ju bilo mogoče izvajati poljubno, kar zagotovo še posebej velja v obravnavanem primeru, ko gre za vprašanje obstoja prekluzivnega roka in z njim povezano izgubo sicer zakonsko priznane pravice do sodnega varstva. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi dalo preveliko težo interesu gospodarskih družb, ki so glede na določilo tedanjega 3. odst. 489. čl. ZGD mogle in morale računati z možnostjo sodnega preizkusa primerne odpravnine in morebitnimi posledicami tega preizkusa. Premajhen poudarek in pomen pa je pripisalo pravni varnosti izstopajočih delničarjev, ki jim je zakon nedvoumno priznaval pravico, da o primerni odpravnini na njihov predlog odloči sodišče, pri čemer njeno uveljavljanje zakonsko ni bilo izrecno časovno omejeno, zaradi česar delničarji na morebitno izgubo priznane pravice s potekom prekluzivnega roka niso mogli računati. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča analogija v primeru, kot je obravnavan, izključena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot prepoznega zavrglo predlog za določitev primerne odpravnine po 489. čl. Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 94/98, 54/99 in 45/01).

Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje predlagatelj zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne v novo (vsebinsko) odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje predlog zavrglo kljub temu, da noben predpis ni določal prekluzivnega roka za vložitev takega predloga. Pravno naziranje sodišča prve stopnje, da dejstvo, da 489. čl. ZGD ne določa roka za uveljavljanje sodnega preizkusa primernosti odpravnine, predstavlja pravno praznino, ki jo je treba reševati z analogijo, je napačno. Prekluzivni rok, v posledici katerega izgubi upravičenec pravico do sodnega varstva, določa zakon. Ne more pa takega roka, ki ga zakon ne določa, nadomestiti kar sodišče samo z metodologijo analogije. V pravni državi, kjer je eno temeljnih načel zakonitost, sodišče samo ne more kreirati novih prekluzivnih rokov, ki niso nikjer določeni. Tudi 274. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki se smiselno uporablja v obravnavani zadevi, med drugim določa, da po predhodnem preizkusu tožbe (predloga) predsednik senata izda sklep, s katerim tožbo (predlog) zavrže, če ugotovi, da je bila tožba (predlog) vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo (predlog). V konkretnem primeru pa takega posebnega predpisa ni bilo, zato ni podlage za zavrženje predloga. Enomesečni prekluzivni rok je določila šele novela ZGD-F, ki pa se v konkretnem primeru ne more uporabiti, saj je bila skupščina družb, ki sta bili udeleženi pri združitvi oz. vključitvi, že pred uveljavitvijo te novele. Sama novela ZGD-F namreč v novem 3. odst. 489. čl. ZGD napotuje v zvezi z vključitvijo družbe prav na uporabo določb novele, ki se nanašajo na združitev oz. delitev gospodarskih družb, zato se te določbe novele uporabljajo le v primeru, ko je bila skupščina družb kasneje, to je po 21.06.2001. Ob pravilni uporabi materialnega prava (ZGD) in določb postopka je predlagatelju treba dopustiti sodno varstvo v tem postopku.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da je v času vključitve družbe J.K. d.d. v družbo M.-D. d.d. ZGD določal pravico izstopajočega delničarja do sodnega varstva v primeru, če ponujena odpravnina ni bila primerna oz. če je glavna družba ni ponudila, ali jo je ponudila nepravilno, ni pa določal prekluzivnega roka za njegovo uveljavljanje (3. odst. 489. čl. ZGD; Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 94/98, 54/99 in 45/01). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim postavilo na stališče, da je potrebno poleg ekonomskih interesov obeh družb in interesov posameznih izstopajočih družbenikov upoštevati tudi časovni vidik vključitve in s tem povezano pravno varnost obeh gospodarskih družb, katerih interes je, da se menjalno razmerje oz. višina odpravnine ne moreta v nedogled spreminjati. Na podlagi takšnega izhodišča je sodišče prve stopnje zaključilo, da dejstvo, da tedanje določilo 489. čl. ZGD ni določalo roka za uveljavljanje sodnega preizkusa primernosti odpravnine, predstavlja pravno praznino, ki jo je zapolnilo z analogno uporabo tedanje zakonske ureditve zavarovanja zunanjih delničarjev pri pogodbah o obvladovanju in pogodbah o prenosu dobička (4. odst. 485. čl. in 4. odst. 486. čl. ZGD pred novelo ZGD-F) ter naknadne sodne revizije menjalnega razmerja pri združitvah gospodarskih družb (2. odst. 529. čl. ZGD pred novelo ZGD-F), kjer so bili že pred uveljavitvijo novele ZGD-F določeni prekluzivni roki za sodno varstvo.

Takšno stališče sodišča prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilno. V obravnavani zadevi se uvodoma postavi vprašanje, ali je ureditev po ZGD pred novelo ZGD-F, ki ni določala prekluzivnega roka za sodno uveljavljanje primerne odpravnine, sploh mogoče obravnavati kot pravno praznino oz. ali gre za nepopolnost formalnega pravnega vira, ki ni načrtno neurejena. Dejstvo, da je zakonodajalec pred uveljavitvijo novele ZGD-F določil prekluzivi rok za uveljavljanje primernega nadomestila oz. odpravnine pri pogodbah o obvladovanju in pogodbah o prenosu dobička ter v primeru preizkusa menjalnega razmerja, ne pa tudi pri sodnem uveljavljanju primerne denarne odpravnine po 3. odst. 489. čl. ZGD, lahko vodi tudi do nasprotnega zaključka, kot ga v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podaja sodišče prve stopnje, to je da prekluzije zakonodajalec v zadnjem primeru ni imel namena določiti. Tudi ob predpostavki, da naj bi ureditev po tedanjem 3. odst. 489. čl. ZGD predstavljala pravno praznino, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je pravne praznine potrebno obravnavati kar se da preudarno in v skladu z naravo prava. Način ugotavljanja pravnih praznin in način, kako jih zapolnjujemo, nikakor nista dejavnosti, ki bi ju bilo mogoče izvajati poljubno, kar zagotovo še posebej velja v obravnavanem primeru, ko gre za vprašanje obstoja prekluzivnega roka in z njim povezano izgubo sicer zakonsko priznane pravice do sodnega varstva. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi dalo preveliko težo interesu gospodarskih družb, ki so glede na določilo tedanjega 3. odst. 489. čl. ZGD mogle in morale računati z možnostjo sodnega preizkusa primerne odpravnine in morebitnimi posledicami tega preizkusa. Premajhen poudarek in pomen pa je pripisalo pravni varnosti izstopajočih delničarjev, ki jim je zakon nedvoumno priznaval pravico, da o primerni odpravnini na njihov predlog odloči sodišče, pri čemer njeno uveljavljanje zakonsko ni bilo izrecno časovno omejeno, zaradi česar delničarji na morebitno izgubo priznane pravice s potekom prekluzivnega roka niso mogli računati. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča analogija v primeru, kot je obravnavan, izključena. S takšno pravno tehniko ni mogoče ustvarjati prekluzivnega roka in posledično omejevati oz. izključevati zakonsko izrecno priznano pravice do sodnega varstva po tedanjem 3. odst. 489. čl. ZGD in s tem posegati tudi v predlagateljevo ustavno pravico do pravne varnosti. K takšnemu zaključku lahko nenazadnje napotuje tudi dejstvo, da je zakonodajalec ravno iz razloga, ker analogija v primerih, kot je obravnavan, ni mogoča oz. dopustna, določitev prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva v zakon izrecno vnesel z novelo ZGD-F. Upoštevaje zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi predlagatelja ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku; v nadaljevanju: ZNP).

Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP.