Jedro

Neutemeljen je ugovor tožene stranke, da ob sklenitvi pogodbe o finančnem leasingu ni bil seznanjen s cenikom tožeče stranke za skladiščenje vozila. V obravnavanem sporu gre namreč za pogodbeno odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi predčasnega prenehanja pogodbe, višino odškodnine pa je mogoče dokazovati na različne načine, tudi s predloženim cenikom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 149002/2011 z dne 17.10.2011 vzdržalo delno v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna v roku osem dni tožeči stranki plačati 2.073,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.7.2011 do plačila. V preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 321,98 EUR v roku 15 dni, v primeru z zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožuje se glede zneska 1.368,00 EUR za stroške hrambe vozila. Navaja, da je obrazložitev sodišča o tem delu tožbenega zahtevka pomanjkljiva in ne temelji na dejanskem stanju. Toženka oziroma njen sin sta primarno trdila, da cenika storitev nista nikoli prejela, in da ta ni bil potrjen s strani vodstvenih organov tožeče stranke, niti obračun skladiščenja ni bil ne podpisan, ne žigosan. Navaja, da se je na zaslišanju pokazalo sledeče: toženka in L. B. ob nakupu vozila nista prejela cenika storitev, vozilo je bilo kupljeno v A, d.o.o., leasing pogodb tožeča stranka ne sklepa samo na sedežu podjetja, temveč tudi pri dobaviteljih, v konkretnem primeru pri podjetju A, d.o.o., do cenika imajo dostop vsi, ki pridejo v podjetje tožeče stranke, pri tožeči stranki imajo cenik, ki je potrjen s strani uprave podjetja. Toženka je preverila, ali drži izjava B. H., da si je moč cenik ogledati na njihovi spletni strani in 17.11.2012 to ni bilo mogoče. Po mnenju tožene stranke bi moral biti cenik obvezna sestavina splošnih pogojev poslovanja, pa ni bil. V ceniku so namreč zajete posamezne finančne postavke, ki se nanašajo na različne pravne položaje v zvezi z leasing pogodbo. Cenik bi moral biti objavljen na običajen način. Opozarja na pravilo, da splošni pogoji poslovanja veljajo le, če so bili objavljeni na običajen način, to mora veljati tudi za cenike, ki bi morali biti sestavni del splošnih pogojev. Tožeča stranka se v splošnem delu pogodbe o finančnem leasingu tudi izrecno sklicuje na veljavni cenik in ta bi moral biti toženki in L. B. izročen ob sklenitvi pogodbe. Za toženko zato ne more biti pravno zavezujoč. Sodišče se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je cenik verodostojen, na kar je bilo opozorjeno. A. Z. je sicer povedala, da je bil cenik potrjen s strani uprave podjetja, vendar nima podpisa članov uprave, niti ni podpisan in toženka upravičeno dvomi o verodostojnosti listine. Sodišče zato cenika ne bi smelo uporabiti kot dokaz v konkretni pravdi. Pritožuje se še glede priznanih stroškov, sodišče ji nepravilno ni priznalo stroškov za ugovor zoper sklep o izvršbi po analogiji (tar. št. 3460 - nagrada za predlog za izvršbo). Pritožbeno sodišče naj v primeru znižanja zneska plačila in s tem znižanja uspeha tožeče stranke ustrezno korigira odločitev o povrnitvi stroškov toženki.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V XIV. poglavju Splošnega dela pogodbe o finančnem leasingu št. FVF08 (A3) je za primer razveze pogodbe s strani leasingodajalca določeno, da ima ta zaradi kršitev pogodbenih določil na strani leasingojemalca pravico zahtevati enkratno plačilo vseh preostalih obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razveljaviti pogodbo in zahtevati odškodnino za povzročeno predčasno prenehanje pogodbe (prva točka). Druga točka v tem poglavju pa določa, da je odškodnina enaka vsoti vseh (zapadlih in nezapadlih) neplačanih obrokov po tej pogodbi, povečano za stroške opominov, zamudnih obresti, odvzema, hrambe, cenitve, zmanjšano za cenitveno vrednost vozila.

6. Glede na navedeno drugo točko tožena stranka neutemeljeno navaja, da tožbeni zahtevek glede stroškov hrambe ni utemeljen zato, ker tožena stranka (niti L. B.) ni prejela cenika tožene stranke in da bi ta moral biti obvezna sestavina splošnih pogojev poslovanja. 10. točka X. poglavja Splošnega dela pogodbe o finančnem leasingu, na katero tudi opozarja pritožba, se namreč ne nanaša na odškodninsko obveznost tožene stranke, ki je urejena v že prej navedeni drugi točki XIV. poglavja Splošnega dela pogodbe. Gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost tožene stranke, pri čemer se lahko višina odškodnine za stroške hrambe dokazuje na različne načine, tožeča stranka jo je obračunala v skladu s cenikom in cenik predložila kot dokaz, možno pa bi bilo stroške hrambe ugotavljati tudi na druge načine.

7. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka ugovarjala, da za stroške hrambe tožeča stranka ni predložila računa, kar je ta potem pravočasno storila in se je sodišče prve stopnje glede tega v sodbi opredelilo, saj je navedlo, da je tožeča stranka v spis predložila obračun skladiščenja. Nadaljnji ugovor tožene stranke je bil, da o višini stroškov hrambe oziroma skladiščenja ni bila obveščena ob podpisu pogodbe, vendar, kot že navedeno, ta njen ugovor ni relevanten, glede na to, da gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost, zato se sodišču prve stopnje o tem ni bilo potrebno posebej opredeljevati, kot tudi ne do dejstva, da cenik toženi stranki ni bil izročen. Nadalje so iz istega razloga nerelevantne vse pritožbene navedbe o tem, da bi moral biti cenik (v zvezi z vtoževano hrambo oziroma skladiščenjem) obvezna sestavina splošnih pogojev, ter pritožbene navedbe glede dostopnosti cenika in njegove moči. 8. Tožena stranka se nadalje sklicuje na izpovedbe prič in povzema ugotovitve, ki izhajajo iz teh izpovedb, vendar neutemeljeno, saj ustreznih trditev glede tega ni bilo, izpovedbe prič pa trditev ne morejo nadomestiti.

9. Za obračun odškodnine iz naslova skladiščenja vozila je torej tožeča stranka (in sodišče) lahko uporabila tudi naveden cenik, dejstvo, da toženi stranki ni bil izročen, glede na že obrazloženo, ni razlog, da se ne bi smel uporabiti v tem pravdnem postopku. Nadalje cenik tudi ni neverodostojen zgolj zato, ker ni potrjen, podpisan in žigosan, saj gre le za izpisek cenika, s katerim pa se, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ujema tudi obračun skladiščenja.

10. Stroške skladiščenja je torej tožena stranka, v skladu z navedeno drugo točko XIV. poglavja Splošnega dela pogodbe dolžna plačati, višina pa je ustrezna ne le ob upoštevanju cenika, pač pa tudi ob upoštevanju prvega odstavka 216. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), za primer, da cenika ne bi bilo.

11. Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje tudi glede nepriznanja stroškov za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi, saj se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če le-ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, kar je podano tudi v konkretnem primeru (tar. št. 3100 Odvetniške tarife).

12. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tudi tožeča stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni bil potreben (155. člen ZPP).