Jedro

Tožnica s tem, ko uveljavlja, da je vzrok invalidnosti poškodba izven dela, ne pa bolezen, svojega pravnega položaja ne bi v ničemer izboljšala. Le v primeru, če bi bil ugotovljen kot vzrok invalidnosti poklicna bolezen ali pa poškodba pri delu, bi to lahko vplivalo na pridobitev oziroma odmero pravic iz invalidskega zavarovanja. Omenjenih dveh vzrokov pa tožnica niti ne zatrjuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica nosi sama stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 9. 12. 2021 in na spremembo odločbe št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 16. 8. 2021 v delu glede vzroka invalidnosti, tako da se besedilo "bolezni" nadomesti z besedilom "telesne bolezni in poškodbe izven dela". Nadalje je odločilo, da tožnica nosi svoje stroške postopka sama.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je za konkretno zadevo bistveno, da je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti zaradi težav, ki v celoti izvirajo iz njene telesne, ne pa duševne sfere, to je zaradi posledic telesnih poškodb, ki jih je utrpela izven dela ter deloma zaradi posledic njenih telesnih zdravstvenih težav. Tožnica je predlagala, da se za ugotovitev dejanskega stanja postavi sodni izvedenec specialist ortoped, medtem ko je sodišče dejansko stanje razčiščevalo s postavitvijo sodnega izvedenca specialista MDPŠ. Glede na trditveno podlago stranke je bila taka postavitev izvedenca neprimerna. Specialist MDPŠ namreč nima potrebnega specialističnega znanja s področja ortopedije, prav tako tudi ne s področja psihiatrije. Izvedenec je na podlagi izvidov specialistov podal oceno delovne zmožnosti tožnice. Sam pregled pri izvedencu pa je trajal komaj 20 minut. Izvedenec pa tudi ni opravil nobenih testov. Sodni izvedenec specialist MDPŠ tako brez sodelovanja izvedencev s področja ortopedije in psihiatrije ni mogel podati mnenja, kaj je vzrok I. kategorije invalidnosti. Sodišče prve stopnje je odločitev v celoti sprejelo na podlagi mnenja sodnega izvedenca o duševni bolezni kot vzroku za tožničino razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in to zgolj na podlagi medicinske dokumentacije oziroma na podlagi zapisov v poročilih psihiatra. Posledično se sodbe tudi ne da preizkusiti, kar pomeni, da je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Odločitev sodišča je v tem delu tudi v nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja z dne 10. 3. 2023. S tem je podana kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodni izvedenec neposredno ni ugotavljal vzroka nastanka invalidnosti, pa čeprav je bila izvedba dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca namenjena ravno temu. Tudi sama ocena je narejena pavšalno, na podlagi pomanjkljive dokumentacije. Sodni izvedenec namreč pri podaji mnenja ni razpolagal z vso potrebno medicinsko dokumentacijo, zaradi nepravilne odločitve o sami vsebini spora, je sodišče tudi nepravilno odločilo glede povrnitve stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 9. 12. 2021, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 16. 8. 2021. Z navedeno odločbo je bila tožnica razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 24. 12. 2020 dalje.

6. V zadevi ni sporna razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, niti datum priznanja pravice do invalidske pokojnine. Sporen je zgolj vzrok invalidnosti. Tožena stranka je namreč odločila, da je invalidnost posledica bolezni, medtem ko tožnica uveljavlja, da je vzrok invalidnosti deloma posledica telesne bolezni, deloma pa poškodbe izven dela.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedi razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Odločitev sodišča prve stopnje je jasna. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih. Ti razlogi niso nejasni niti med seboj v nasprotju. Razlogi sodbe tudi zadoščajo standardu zadostne obrazložitve. Prav tako tudi ni podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in sicer, da naj bi bila odločitev v nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja z dne 10. 3. 2023. V zadevi ne gre za očitano protispisnost. Sodišče je pravilno povzelo vsebino izvedenskega mnenja v razloge sodbe in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

8. Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v določbi 65. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2),2 kjer so opredeljeni vzroki za nastanek invalidnosti in sicer poškodba pri delu, poklicna bolezen, bolezen in poškodba zunaj dela.

9. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da je invalidnost delno posledica telesne bolezni. ZPIZ-2 ne dela razlike med telesno in duševno boleznijo, ampak uporablja besedo bolezen, ki pokriva tako telesne kot duševne bolezenske težave. Posledično so s tem v zvezi tudi pritožbene navedbe neutemeljene.

10. Sodišče prve stopnje je zaradi ugotovitve pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe s postavitvijo sodnega izvedenca specialista MDPŠ razčiščevalo, ali je pri tožnici invalidnost (deloma) posledica poškodbe izven dela. Sodni izvedenec je po proučitvi medicinske dokumentacije v spisu in po osebnem pregledu tožnice podal izvedensko mnenje, da je invalidnost posledica bolezni.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre za neprepričljivo izvedensko mnenje. Izvedenec je proučil medicinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu, kot tudi v zdravstvenem kartonu, tako kot mu je to naložilo sodišče prve stopnje. Druge medicinske dokumentacije tožnica niti ni priložila oziroma s tem v zvezi ni predlagala nobenih listinskih dokazov, razen tistih, ki so se že nahajali v spisu in ki jih je pri podaji izvedenskega mnenja upošteval sodni izvedenec. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bilo mnenje podano na podlagi pomanjkljive medicinske dokumentacije.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede trajanja osebnega pregleda in glede neizvedbe dodatnih testov. Sodišče je sodnega izvedenca postavilo iz razloga, ker samo ne razpolaga z medicinskim znanjem. Na kakšen način in koliko časa bo trajal postopek izvedenstva pa je stvar strokovne presoje samega izvedenca. Bistveno pri vsem je, da sodišče po pridobitvi izvedenskega mnenja, ki je posredovano tudi strankam, ki lahko podajo pripombe oceni, ali je tako izvedensko mnenje popolno in prepričljivo. V tej zadevi je sodni izvedenec po tem, ko je tožnica podala pripombe na podano pisno izvedensko mnenje, odgovoril na njene pripombe, sodišče pa ga je na naroku za glavno obravnavo tudi zaslišalo. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da gre za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje, kateremu je sodišče prve stopnje utemeljeno poklonilo vero.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče postaviti drugega izvedenca in sicer ortopeda in psihiatra. Glede izvajanja dokazov je sodišče postopalo po določbi 287. člena ZPP, kjer je določeno, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in obrazloži, zakaj jih je zavrnilo. Sodišče je izvedbo dokaza zavrnilo in v sodbi svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Z razlogi se pritožbeno sodišče strinja. Bistveno je namreč, da je bilo že z izvedbo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca MDPŠ dejansko stanje razčiščeno. V tem primeru ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče dejansko stanje razčiščevalo še z drugimi izvedenci.

14. Nenazadnje pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da si tožnica s tem, ko uveljavlja, da je vzrok invalidnosti poškodba izven dela, ne pa bolezen, svojega pravnega položaja ne bi v ničemer izboljšala. Le v primeru, če bi bil ugotovljen kot vzrok invalidnosti poklicna bolezen ali pa poškodba pri delu, bi to lahko vplivalo na pridobitev oziroma odmero pravic iz invalidskega zavarovanja. Omenjenih dveh vzrokov pa tožnica niti ne zatrjuje.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.