Jedro

Brezplačne pravne pomoči ni mogoče dodeliti za postopke, ki niso sodni postopki, kar velja npr. za upravne postopke in vse druge postopke, urejene s posebnimi predpisi. Brezplačne pravne pomoči tudi v obliki pravnega svetovanja za postopek po 85. členu ZIKS-1 ni mogoče dodeliti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja zaradi onemogočanja stika z mediji s strani Zavoda za prestajanje kazni zapora X. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 29. 4. 2020 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja za tožbo zoper Zavod za prestajanje kazni zapora X. zaradi protizakonite prepovedi stika z mediji v marcu 2020, ker direktor ZPKZ X. z dokumentom št. O-276/2019, 720-422/2017/1087 z dne 11. 3. 2020 ni dovolil obiska novinarke revije A.A. Organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku in za namen, kot ga zahteva prosilec, po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ni mogoča, saj prosilec navaja, da mu v zvezi z onemogočanjem stikov z mediji ni zagotovljeno sodno varstvo zoper odločitev direktorja zavoda, čeprav še ni izkoristil vseh pravnih sredstev. Zoper odločitev ima namreč na voljo pritožbo na generalnega direktorja po 85. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), vendar pa tožnik pravnih sredstev po tem členu še ni izkoristil. Glede na to, da tožnik ni vložil pritožbe zoper odločitev direktorja po 85. členu ZIKS-1, v konkretnem primeru ni podlage za vložitev tožbe po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki predvideva sodno varstvo v upravnem sporu, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, in ne po 6. členu ZUS-1, ki predvideva izčrpanje vseh rednih pravnih sredstev, preden se lahko tožnik obrne na upravno sodišče. Ker tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh, je organ za brezplačno pravno pomoč tožnikovo prošnjo zavrnil. 2. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu zaradi nepopolnega in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačno uporabljenega materialnega prava. Navaja, da je zaprosil za brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja po 1. alinei prvega odstavka 26. člena ZBPP, ki se dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, kot to določa zadnji odstavek tega člena. Četudi bi tožnik na podlagi 85. člena ZIKS-1 vložil pritožbo zoper odločitev direktorja o prepovedi stika z mediji, ni pogojev za vložitev tožbe, saj tudi generalni direktor ne more izdati upravnega akta, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu kot sodnem postopku na podlagi 2. člena ZUS-1. Glede na to ni pogojev za zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 6. člena ZUS-1 kot napačno navaja tožena stranka. Odločanje o stiku obsojenca z mediji namreč ni upravna zadeva in se ne obravnava po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), to pa ni razlog, da se tožniku brezplačna pravna pomoč ne dodeli. Z odločitvijo, v zvezi s katero tožnik ni imel možnosti sodelovanja, ker postopka ni bilo, mu je bila kršena pravica, zato ima pravico uveljavljati pravno sredstvo in sodno varstvo. Da gre za kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah pa je odločilo že to sodišče s sodbo št. 34124/6 z dne 21. 6. 2012. Vložitev pritožbe generalnemu direktorju ni učinkovito pravno sredstvo, zato ne ustreza zahtevi po izčrpanju vseh rednih pravnih sredstev v smislu vložitve pritožbe zaradi kršenja pravic na ustavno sodišče. Z odločitvijo direktorja je bila tožniku kršena pravica do svobode izražanja, zagotovljena z 39. členom Ustave oziroma 10. členom EKČP, zato je tožniku potrebno dodeliti brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje zaradi onemogočanja stika z mediji s strani Zavoda za prestajanje kazni zapora X. Pravno podlago za odločitev o slednjem predstavlja Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki v petem odstavku 73. člena določa, da se obsojencem omogoči stik z mediji, razen če obstajajo utemeljeni razlogi, da se prepovejo zaradi razlogov varnosti, zaščite javnega interesa ali varovanja integritete žrtev, drugih obsojencev ali delavcev uprave. Dovoljenje iz petega odstavka 73. člena ZIKS-1 izda direktor zavoda (šesti odstavek 73. člena ZIKS-1).

6. Če gre za druge kršitve pravic ali za druge nepravilnosti, za katere ni zagotovljeno sodno varstvo, ima obsojenec pravico pritožiti se generalnemu direktorju. Zavod generalnemu direktorju posreduje poročilo in dokumentacijo iz osebnega spisa obsojenca, za katero ta zaprosi, v roku osmih dni od prejema zaprosila (prvi odstavek 85. člena ZIKS-1). Če obsojenec ne dobi odgovora na svojo pritožbo v 30 dneh od njene vložitve ali če ni zadovoljen z odločitvijo generalnega direktorja, ima pravico vložiti vlogo na ministrstvo, pristojno za pravosodje. Zavod posreduje poročilo in osebni spis obsojenca ministrstvu, pristojnemu za pravosodje, v roku treh dni od prejema zaprosila in o tem seznani generalni urad (drugi odstavek 85. člena ZIKS-1).

7. Odločanje o dovolitvi stika z mediji po petem in šestem odstavku 73. člena ZIKS-1 ne predstavlja odločanja v upravnem postopku. Za upravno zadevo namreč gre, če je s predpisom določeno, da organ vodi upravni postopek (drugi odstavek 2. člena ZUP), kar pomeni, da postopa po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP. ZIKS-1, ki ureja vprašanja v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij in drugih ukrepov, ki jih izreče sodišče v kazenskem postopku, v prvem odstavku 8. člena določa, katere odločitve se sprejemajo v postopku po določbah ZUP. Med njimi ni dovoljenja, ki ga izda direktor zavoda, obsojencu za stik z mediji po petem in šestem odstavku 73. člena ZIKS-1. To pa s sklepanjem po nasprotnem pomeni, da izdaja dovoljenja (oziroma njegova zavrnitev) za stik z mediji ni upravna zadeva in o njej ni odločeno v upravnem postopku. Enako velja za pravna sredstva po 85. členu ZIKS-1. Pravna sredstva po 85. členu ZIKS-1 so predvidena za druge kršitve pravic in druge nepravilnosti, za katere ni zagotovljeno sodno varstvo, kar pomeni za vse druge, za katere ni predvideno sodno varstvo po 83. členu ZIKS-11. 8. Brezplačna pravna pomoč se v skladu s 7. členom ZBPP dodeli za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji in pred Ustavnim sodiščem RS (v nadaljevanju zakon to imenuje sodni postopki). Namen brezplačne pravne pomoči je namreč uresničevanje pravice do sodnega varstva (1. člen ZBPP). Glede na to brezplačne pravne pomoči ni mogoče dodeliti za postopke, ki niso sodni postopki, kar velja npr. za upravne postopke in vse druge postopke, urejene s posebnimi predpisi. Brezplačne pravne pomoči tako tudi za postopek po 85. členu ZIKS-1 ni mogoče dodeliti.

9. Res je tožnik, kot navaja, prosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje, ki se po petem odstavku 26. člena ZBPP dodeli brez ugotavljanja objektivnih pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena. Pravno svetovanje je oblika brezplačne pravne pomoči iz prve alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, za kar šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev ter postopkov za njihovo zavarovanje. Vendar pa je tudi v tej obliki mogoče brezplačno pravno pomoč dodeliti le v zvezi s sodnimi postopki, saj ZBPP za druge vrste postopkov dodelitve brezplačne pravne pomoči ne omogoča. 10. Tožnik je vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevi zaradi prepovedi stika z mediji. Sodišče sicer pritrjuje tožniku, da se, ko gre za brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje, ne ugotavlja izpolnjevanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, torej okoliščin in dejstev o zadevi, ki kažejo na verjetnost prosilčevega izgleda za uspeh oziroma pomembnost zadeve za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj, vendar pa je ne glede na to organ dolžan tudi po uradni dolžnosti presojati primernost oblike in vsebine brezplačne pravne pomoči, kot izhaja iz drugega odstavka 26. člena ZBPP in drugega odstavka 28. člena ZBPP. V skladu s prvonavedenim organ za brezplačno pravno pomoč, če prosilec v prošnji ne navede oblike pravne pomoči, odloči o tem po proučitvi zadeve in po lastnem preudarku, v skladu z drugonavedenim pa lahko določi drugačen obseg posameznih oblik brezplačne pravne pomoči, če oceni, da bo tudi na ta način dosežen pričakovani rezultat. Tožnik je sicer kot obliko želene brezplačne pravne pomoči v svoji prošnji določil pravno svetovanje v zvezi s tožbo zoper ZPKZ X. zaradi protizakonite prepovedi stika z mediji, vendar pa po presoji sodišča navedene določbe organu za brezplačno pravno pomoč nalagajo, da pri odločanju o prošnji za brezplačno pravno pomoč presodi primernost zaprošene brezplačne pravne pomoči glede na pričakovani rezultat, to je uresničevanje pravice od sodnega varstva.

11. Po obrazloženem brezplačne pravne pomoči za postopek po 85. členu ZIKS-1 ni mogoče dodeliti, ker ni sodni postopek, organ za brezplačno pravno pomoč pa je tožniku že pravilno pojasnil, kar v izogib ponavljanju sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 povzema, da morajo biti za dopustnost tožbe v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1, s katerim je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu o zakonitosti tistih posamičnih aktov, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, izčrpana predhodno predvidena pravna sredstva, ki pa jih tožnik, kar med strankama ni sporno, v predmetni zadevi ni izkoristil. Glede na to sodišče zaključuje, da tudi s pravnim svetovanjem ne bo dosežen cilj, ki ga zasleduje inštitut brezplačne pravne pomoči, to je uresničevanje pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 1. člena ZBPP), zato je organ za brezplačno pravno pomoč tožnikovo prošnjo pravilno zavrnil. 12. Na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva sklicevanje tožeče stranke na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi 34124/6 z dne 21. 6. 2012 in na zatrjevano kršitev pravice do svobode izražanja, saj je to relevantno za vsebinsko presojo zadeve v zvezi dovolitvijo stika z mediji obsojencu, predmetna odločitev pa se nanaša na dodelitev brezplačne pravne pomoči, ta pa je bila sprejeta na zgoraj navedeni z ZBPP določeni materialnopravni podlagi.

13. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava in za odločitev relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Slednji zagotavlja sodno varstvo obsojencem, ki menijo, da so podvrženi mučenju ali drugim oblikam krutega, prepovedanega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Za odločanje o tem je v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZIKS-1 pristojno okrožno sodišče.