Jedro

Izvedenka je glede na ugotovljeno psihično stanje, zlasti povišano stopnjo tesnobe in pridruženega depresivnega razpoloženja ob bazični osebni ranljivosti, menila, da bi tožnik v konkretnem postopku potreboval pomoč zastopnika. Navedeno stališče je izrazila tudi na glavni obravnavi, ko je pojasnila, da bi bilo treba tožniku v upravnem postopku zaradi psihofizičnega stanja ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, postaviti začasnega zastopnika.

Treba je šteti, da je bil tožnik zaradi psihične motnje procesno nesposoben v času upravnega postopka, v katerem je tožena stranka odločala o obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka, se to v skladu z drugo točko drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Ker tožnik v času postopka pred toženo stranko ni bil procesno sposoben in tako ni mogel biti stranka, zakoniti oz. začasni zastopnik pa mu v upravnem postopku ni bil postavljen, je izpodbijani sklep nezakonit.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1451/2017/72 (122-09) z dne 21. 9. 2021 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je tožnik vložil na zapisnik 13. 9. 2021. 2. Iz obrazložitve je razvidno, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje delno z dodatnimi razlogi (nanašajo se na težave s pripadniki Etelaata v očetovem podjetju, kjer je tudi sam delal, in spolnim nadlegovanjem v mladosti), delno pa z istimi razlogi, kot jih je navedel v prvi in drugi prošnji za mednarodno zaščito (delovanje za Kurdsko demokratsko stranko, katere član je postal v Nemčiji), za svoje navedbe pa nima dokazov.

3. Tožena stranka je ugotovila, da so dejstva v zvezi z delovanjem za Kurdsko demokratsko stranko obstajala že v prvem postopku, saj je tožnik z njimi utemeljeval svojo drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ob podaji zahtevka je sicer navedel, da je član te stranke postal šele v Nemčiji, v drugi prošnji pa je zatrjeval, da je bil v navedeni stranki zelo aktiven že v izvorni državi. Po mnenju tožene stranke je bil tožnik o okoliščinah delovanja za Kurdsko demokratsko stranko podrobno izprašan tudi na dveh osebnih razgovorih v okviru druge prošnje (8. 11. 2018 in 29. 8. 2019). Ne glede na to, ali je privrženec te stranke postal v Iranu ali v Nemčiji, pa je navedeno dejstvo po oceni tožene stranke obstajalo že v času druge prošnje za mednarodno zaščito. Poudarja, da je v odločbi z dne 30. 4. 2020 presodila, da tožnik ni uspel izkazati svoje strankarske aktivnosti, kar je bil razlog za zavrnitev druge prošnje za mednarodno zaščito.

4. Po presoji tožene stranke tožnik v zvezi s svojim delovanjem za navedeno stranko ni izpostavil novih dejstev. V prejšnjem postopku sicer ni omenjal, da bi imelo očetovo podjetje težave s pripadniki Etelaata. Vendar v tem pogledu ne gre za nova dejstva, saj so dogodki nastali pred izdajo predhodne odločitve. Poleg tega tožnik ni izkazal, da jih takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, saj je priznal, da je zanje vedel v predhodnih postopkih, a o njih ni govoril, ker mu je oče rekel, naj tega ne pove, in tudi sicer ni vedel, kaj mora povedati, ker je bil star komaj 22 let. Tožena stranka je namreč menila, da je bil tožnik v času obeh prošenj polnoleten in poslovno sposoben, z njim je bilo opravljenih veliko razgovorov, v okviru katerih bi lahko povedal vse, kar se mu je zdelo pomembno, prav tako je imel pomoč kvalificiranih pooblaščencev (PIC). Zato je tožena stranka zavrnila tudi tožnikove navedbe glede zatrjevanega spolnega nasilja, saj so s tem povezani dogodki nastali že v tožnikovem otroštvu, torej pred izdajo predhodne odločitve o mednarodni zaščiti. Poleg tega tožnik s tem v zvezi niti ne zatrjuje, da bi bil v izvorni državi preganjan ali izpostavljen resni škodi. Iz tega razloga je tožena stranka še menila, da niso izkazane niti ostale tožnikove navedbe (glede pisanja pesmi in člankov o veroizpovedi, dogajanju v Iranu, drogiranju v osnovni šoli in verskem prepričanju).

5. Zoper odločbo organa prve stopnje je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek. S sklicevanjem na svoje psihične težave trdi, da se tožena stranka ni prepričala v njegovo sposobnost razumeti pomen svojih izjav.

6. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Trdi še, da med postopkom ni dvomila v tožnikovo sposobnost razumevanja in da s tem povezanih hudih psihičnih težav niso zatrjevali ne tožnik ne njegovi pooblaščenci.

7. Dne 4. 11. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo (s tem povezane listine je štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo), prilogo sodnega spisa A3 in izvedensko mnenje izvedenke C. C. na listovnih številkah spisa od 25 do 27, ki jo je tudi zaslišalo.

8. Tožba je utemeljena.

9. V skladu z 49. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora upravni organ med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku, in ali zastopa procesno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. Procesna sposobnost je opredeljena v prvem odstavku 46. člena ZUP, ki določa, da lahko stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, sama opravlja dejanje v postopku.

10. Poslovna sposobnost v ZUP sicer ni opredeljena, vendar pa je iz sodne prakse Vrhovnega sodišča razvidno, da gre za sposobnost stranke, da sama z lastnimi dejanji in lastno voljo pridobiva pravice in prevzema dolžnosti v obligacijskih razmerjih.1 Podlaga poslovne sposobnosti je sposobnost razsojanja, ki je dejanske narave in je odvisna od okoliščin konkretnega primera.

11. Ob upoštevanju navedenih izhodišč in tožbenih trditev o tožnikovih duševnih težavah, je sodišče postavilo izvedenko psihiatrične stroke. Iz mnenja, ki ga je C. C., dr. med., sodna izvedenka za psihiatrijo, izdelala dne 18. 10. 2021, je razvidno, da je bila zaradi "izrazitejše tesnobe in sugestibilnosti kot posledice tožnikove mladosti in istočasne psihološke nezrelosti ter pridruženega stanja kompleksne posttravmatske stresne motnje, v času predhodnega upravnega postopka tožnikova sposobnost samostojnega razumnega oblikovanja in izražanja volje glede procesnih dejanj in odgovorov na zastavljena vprašanja v zvezi s preteklimi dogodki zaradi sugestibilnosti, povišane tesnobe, občutkov sramu, psihične nezrelosti, delno motena". Izvedenka je glede na ugotovljeno psihično stanje, zlasti povišano stopnjo tesnobe in pridruženega depresivnega razpoloženja ob bazični osebni ranljivosti, menila, da bi tožnik v konkretnem postopku potreboval pomoč zastopnika. Navedeno stališče je izrazila tudi na glavni obravnavi, ko je pojasnila, da bi bilo treba tožniku v upravnem postopku zaradi psihofizičnega stanja ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, postaviti začasnega zastopnika.

12. Tožena stranka ni zatrjevala morebitne nepravilnosti podanega mnenja in ni zahtevala mnenja drugega izvedenca (tretji odstavek 254. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker takšnih nepravilnosti ni zaznalo niti sodišče, je treba šteti, da je bil tožnik zaradi psihične motnje procesno nesposoben v času upravnega postopka, v katerem je tožena stranka odločala o obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

13. Ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke po presoji sodišča potrjujejo tožnikove navedbe, da ni razumel pomena upravnega postopka pred toženo stranko. Bil je torej procesno nesposoben, kot tak pa ni mogel biti stranka, zaradi česar tožena stranka ni izpolnila svoje dolžnosti iz 153.2 oz. 51.3 člena ZUP.4

14. Zato na presojo sodišča, da tožnik v postopku pred toženo stranko ni bil procesno sposoben, zaradi česar ni mogel biti stranka, že po naravi stvari ne morejo vplivati navedbe tožene stranke, da nikoli ni dvomila v tožnikovo sposobnost razumevanja in da s tem povezanih hudih psihičnih težav niso zatrjevali ne tožnik ne njegovi pooblaščenci

15. Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka, se to v skladu z drugo točko drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Ker tožnik v času postopka pred toženo stranko ni bil procesno sposoben in tako ni mogel biti stranka, zakoniti oz. začasni zastopnik pa mu v upravnem postopku ni bil postavljen, je izpodbijani sklep nezakonit. 16. Glede na navedeno je sodišče v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala odpraviti navedeno procesno kršitev. V zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem sodišče zgolj pripominja, da njegove duševne motnje same po sebi ne zadoščajo za (njegovo) pripadnost posebni družbeni skupini. V takih okoliščinah mora prosilec namreč izkazati, da bi ga v izvorni državi dojemali kot različnega in torej s posebno identiteto (druga alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1), ali da je njegova duševna stiska nespremenljiva prirojena lastnost (prva alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1). Kdaj gre za dejanje preganjanja in kdaj dejanja diskriminacije prerastejo v preganjanje in kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, pa izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.5 1 Sodba Vrhovnega sodišče II Ips 687/2009 z dne 24. 5. 2012 (8. točka obrazložitve). 2 V skladu s to določbo je dolžan upravni organ v primeru, če stranka izgubi poslovno sposobnost, pa v postopku nima pooblaščenca in se ji ne postavi začasnega zastopnika, postopek prekiniti dokler stranka nima zakonitega zastopnika (druga alineja prvega in druga alineja drugega odstavka 153. člena ZUP). 3 Prvi stavek prvega odstavka 51. člena ZUP ureja položaj, ko procesno nesposobna stranka nima zakonitega zastopnika ali je treba opraviti kakšno dejanje zoper osebo, katere prebivališče je neznano in nima pooblaščenca. V tem primeru ji postavi organ, ki vodi postopek, začasnega zastopnika, če to narekuje nujnost zadeve ali interes stranke in je treba izvesti postopek. 4 S tem povezano dolžnostno ravnanje tožene stranke določa tudi Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca. Iz njegove 208. točke je namreč razvidno, da mora izpraševalec, ko gre za duševne ali vedenjske motnje, ki ovirajo izpraševanje, pridobiti mnenje izvedenca medicinske stroke. 5 S tem v zvezi sodišče dodaja, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite (Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 13. točka obrazložitve).