Jedro

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in tožencu naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust. Tožnik je nato v spis vložil vlogo, v kateri se je skliceval na opr. št. predmetnega spisa. V tej laični vlogi je navedel, da se s sodbo sodišča prve stopnje delno strinja, da naj bi tožnik delal pri drugem delodajalcu in da naj bi pri toženi stranki prejel sorazmerni del regresa za letni dopust. Vlogo toženca je potrebno šteti za laično pritožbo, ki jo je toženec vložil v spis pravočasno in v zadostnem številu izvodov za sodišče in za nasprotno stranko. Na takšno ugotovitev nima vpliva nepravilna oznaka vloge (toženec je to vlogo označil kot odgovor na tožbo), saj iz nje izhaja opr. št. predmetnega spisa, v zvezi s katerim je bila izdana sodba sodišča prve stopnje s to opr. št., besedilo te vloge se nanaša na regres za letni dopust, prav tako pa je ta vloga s strani toženca tudi podpisana. To pomeni, da ima ta vloga najmanj značilnosti tako imenovane gole pritožbe, saj vsebuje sestavini iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vlogo tožene stranke z dne 17. 9. 2013, označeno kot odgovor na tožbo, zavrglo.

Zoper navedeni sklep se z laično pritožbo, smiselno zaradi bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 343. členom ZPP, pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da je od prvostopenjskega sodišča dobil obvestilo, da se izjasni glede dne 11. 9. 2012 napisane pritožbe, ki je bila naslovljena kot odgovor na tožbo (iz besedila je bilo razvidno, da gre v tem primeru za pritožbo) in da plača sodno takso. Ker je toženec čez nekaj dni prejel sklep z dne 25. 9. 2013, je mislil, da je prišlo do pomote in da mu ni potrebno storiti drugega, kot da plača le sodno takso, kar je 10. 10. 2013 tudi storil. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa z obrazložitvijo, da je prava neuka stranka, da nima denarja za plačevanje pravnika, da je sklep z dne 25. 9. 2013 štel kot končno dejanje sodišča in da je plačal sodno takso. Prilaga potrdilo o plačilu sodne takse.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 343. členom ZPP.

Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu s sodbo opr. št. I Pd 1872/2012 z dne 11. 9. 2013 delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in tožencu naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2011 v višini 748,10 EUR bruto ter mu po obračunu davkov in prispevkov izplača pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila in da mu obračuna regres za letni dopust za leto 2012 v višini 381,53 EUR bruto ter mu po obračunu davkov in prispevkov izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je v preostalem zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.

Ta sodba je bila tožencu vročena 16. 9. 2013, dne 18. 9. 2013 pa je toženec s priporočeno poštno pošiljko vložil v spis vlogo z dne 17. 9. 2013 z oznako odgovor na tožbo, podpisano s strani toženca, v kateri se je skliceval na opr. št. predmetnega spisa. V tej laični vlogi je navedel, da se s tožbo sodišča prve stopnje delno strinja, da naj bi tožnik delal pri drugem delodajalcu 6 mesecev in da naj bi pri toženi stranki prejel sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012. Ta regres mu je bil izplačan v letu 2013. Toženec je navedel, da meni, da tožnik ne more prejeti več kot en letni regres in da je upravičen do ene polovice letnega regresa za leto 2012, za leto 2011 pa v celoti. Predlagal je, da se še enkrat izvede posvetovanje s tožnikom in da bo začel z izplačilom regresa za leto 2011 takoj, ko bo to lahko storil. V zvezi s to toženčevo vlogo je sodišče prve stopnje toženca z dopisom z dne 23. 9. 2013 pozvalo, da se v roku treh dni izjasni, če je njegovo vlogo šteti kot pritožbo zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1872/2012 z dne 11. 9. 2013. Navedlo je, da bo v primeru, če se v navedenem roku toženec ne bo izjasnil, sodišče njegovo vlogo zavrglo. Prav tako je v tem dopisu zapisalo, da bo v primeru, če je njegovo vlogo šteti za pritožbo, toženec dolžan plačati sodno takso po tar. št. 2321 v višini 36,00 EUR. To takso lahko toženec plača na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani s številko, ki je navedena v tem dopisu. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje odločalo tudi o stroških tožnika in jih s sklepom opr. št. I Pd 1872/2012 z dne 25. 9. 2013 naložilo v plačilo tožencu in sicer v višini 120,19 EUR v 15 dneh po prejemu sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper navedeni sklep, ki je bil tožencu vročen 1. 10. 2013, pritožba ni bila vložena, tako da je ta postal po ugotovitvi sodišča prve stopnje pravnomočen 17. 10. 2013. Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno vlogo toženca z dne 17. 9. 2013, ki je bila s priporočeno pošiljko oddana na pošto 18. 9. 2013, šteti za laično pritožbo toženca, ki jo je toženec vložil v spis pravočasno in v zadostnem številu izvodov za sodišče in za nasprotno stranko, kar vse je razvidno iz dohodnega žiga prvostopenjskega sodišča, ki se nahaja na sporni vlogi tožene stranke. Na takšno ugotovitev nima vpliva nepravilna oznaka vloge (toženec je to vlogo označil kot odgovor na tožbo), saj iz nje izhaja opr. št. predmetnega spisa, v zvezi s katerim je bila izdana sodba sodišča prve stopnje s to opr. št., besedilo te vloge se nanaša na regres za letni dopust za leto 2011 in 2012 za tožnika (v zvezi s katerim je bila izdana prvostopenjska sodba opr. št. I Pd 1872/2012 z dne 11. 9. 2013), prav tako pa je ta vloga s strani toženca tudi podpisana. To pomeni, da ima ta vloga najmanj značilnosti tako imenovane gole pritožbe, saj vsebuje sestavini iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP. Po stališču pritožbenega sodišča je sicer potrebno v primeru dvoma, če je vlogo stranke potrebno šteti za pritožbo, zaključiti, da predstavlja ta vloga pritožbo, tudi upoštevaje dejstvi, da ZPP v postopku s pritožbo ne dopušča več vračanja nepopolnih vlog v dopolnitev (člen 336. ZPP) in da je pravica do pritožbe pravica, ki jo zagotavlja že Ustava RS (25. člen Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.). Zaključku, da je potrebno sporno vlogo toženca šteti kot pritožbo, pa pritrjuje tudi dopis sodišča prve stopnje z dne 23. 9. 2013, v katerem je sodišče prve stopnje med drugim pozvalo toženca na plačilo sodne takse v primeru, da je njegovo vlogo šteti za pritožbo (to takso, v zvezi s katero sodišče prve stopnje sicer ni izdalo plačilnega naloga po 34. členu Zakona o sodnih taksah /Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj./ in ni določilo roka za njeno plačilo, je toženec plačal). Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za plačilo sodne takse očitno štelo določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o sodnih taksah (ZST-1B; Ur. l. RS, št. 63/2013), ki je sicer določil plačilo sodne takse tudi v individualnih delovnih sporih premoženjske narave (med katere sodi tudi predmetni individualni delovni spor). Po stališču pritožbenega sodišča pa se ta novela Zakona o sodnih taksah glede na njen 26. člen uporablja le za postopke, ki so bili uvedeni oziroma začeti po njeni uveljavitvi. Ker je bila tožnikova tožba v tem individualnem delovnem sporu vložena pred uveljavitvijo ZST-1B, se pri odločanju o sodnih taksah določbe te novele ne uporabljajo.

Ker je bila pritožba toženca utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP). V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pritožbo toženca v skladu z 344. členom ZPP vročiti tožniku, ki lahko v 15 dneh od njenega prejema poda odgovor na pritožbo. Po prejemu odgovora na pritožbo oziroma po izteku navedenega roka pa bo moralo sodišče prve stopnje pritožbo toženca s predložitvenim poročilom odstopiti v reševanje pritožbenemu sodišču. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških toženca ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.