Jedro

Ker tožena stranka (delodajalec) ni imela pravne podlaga za razporeditev tožnice nazaj na delo k preješnjemu delodajalcu, saj je ta obveznost glede na pogodbo med toženo stranko in tožničinim prejšnjim delodajalcem ugasnila, niti ne gre za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR, ni moglo priti do izredne odpovedi PZ po 5. odstavku 73. člena ZDR, ker naj bi tožnica odklonila prehod oz. opravljanje dela pri novem delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je sklep o razporeditvi tožnice M. G. nazaj na delo k prvemu delodajalcu

I.d.d. z dne 27.1.2005 nezakonit in se razveljavi. Poleg tega je toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delovno mesto čistilke in ji povrne stroške postopka v znesku 139.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25.5.2005. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka ter predlagala njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred sodišče prve stopnje. V pritožbi je navedla, da bi moralo sodišče prve stopnje v pravdo pritegniti I. d.d. kot stranskega intervenienta, kajti le tako bi lahko ugotovilo vsebino dogovora med njim in toženo stranko glede prevzema delavk. Na podlagi sklepa z dne 27.1.2005 bi se tožnica namreč morala zaposliti pri I. d.d., ki je delo čistilke potrebovala in se tudi zavezala, da bo delavke prevzela v primeru prekinitve pogodbe o čiščenju s toženo stranko.

Na pritožbo je tožnica odgovorila ter pri tem navedla, da tožena stranka kljub sklenjenim pogodbam z I. d.d. ni imela podlage za izdajo sklepa o razporeditvi tožnici; obveznost glede prevzema delavcev je namreč ugasnila že v letu 1997. Sklep o razporeditvi na delo k prvemu delodajalcu tako ni mogel ustvariti dolžnosti le-tega, da tožnico ponovno zaposli, niti ni mogel predstavljati razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.

l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje; prav tako nima pomislekov v pravilnost same dokazne ocene izvedenih dokazov. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od dne 1.9.1995 dalje na podlagi Pogodbe o prevzemu delavcev na delo v drugo organizacijo (priloga A9), sklenjene med toženo stranko in njenim prejšnjim delodajalcem,

I. d.d.. Ta je s toženo stranko pred tem sklenil Pogodbo o medsebojnem sodelovanju (priloga B2), Pogodbo o čiščenju (priloga B1) ter Aneks k pogodbi o čiščenju (priloga A9). V zgoraj navedeni pogodbi o prevzemu delavcev je v 7. členu dogovorjen rok dveh let od sklenitve delovnega razmerja prevzetih delavcev pri toženi stranki (torej do dne 1.9.1997), znotraj katerega se je

I. d.d. zavezala prevzete delavce ponovno zaposliti v primeru nujnih operativnih razlogov na strani novega delodajalca (tožene stranke). Iz 2. člena Aneksa k pogodbi o čiščenju pa izhaja dolžnost I. d.d. po ponovni zaposlitvi prevzetih delavcev v primeru prekinitve pogodbe o čiščenju v času poskusnega obdobja do dne 31.12.1995. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dne 21.7.2005 tožena stranka ni imela pravne podlage za sprejem Sklepa o razporeditvi tožnice nazaj na delo k prejšnjem delodajalcu, I. d.d. ter posledično za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem 31.1.2005. V vmesnem obdobju je namreč ugasnila obveznost prejšnjega delodajalca tožnice glede ponovne zaposlitve prevzetih delavcev, morebitnega kasnejšega dogovora z njim pa tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni dokazala. Prav tako ne gre za primer spremembe delodajalca po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR), s katerim so urejene pravne posledice za delavce, kadar pride do pravnega prenosa podjetja, združitve ali delitve; torej spremembe pravnoorganizacijske oblike delodajalca. Iz tega razloga tudi ni moglo priti do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici po določilu 5. odstavka citiranega člena, če bi odklonila prehod ali dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku.

Nadalje je pritožbeno sodišče ob presoji izpodbijane sodbe še ugotovilo, da bi morala tožena stranka v primeru obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR, kot smiselno izhaja iz njenih navedb, upoštevati določbe istega zakona o postopku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalca (83. člen ZDR).

Dejstva, da je ravnala skladno z zakonom in izpolnila predpisane zahteve, pa tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni niti zatrjevala niti izkazala.

Nadaljnje pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje v pravdo pritegniti stranskega intervenienta

I. d.d. ter se tako prepričati o obstoju dogovora o ponovni zaposlitvi tožnice, so neutemeljene. Morebiten takšen dogovor bi namreč tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji lahko predložila (oziroma morala predložiti), pa tega ni storila, iz izvedenih dokazov pa jasno izhaja, da zatrjevana obveznost

I. d.d. po ponovnem prevzemu delavcev v času, ko je tožena stranka tožnici izdala sklep o razporeditvi na delo k prvemu delodajalcu, torej dne 27.1.2005, ni (več) obstajala. Sodišče prve stopnje je zato na naroku za glavno obravnavo dne 25.5.2005 pravilno zavrnilo predlog za pritegnitev stranskega intervenienta v pravdo.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka

165. člena ZPP. Ker odgovor tožnice na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k razrešitvi tega individualnega delovnega spora, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.