Jedro

Trditvenega manjka ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov. Ti so namenjeni potrditvi pravno relevantnih trditev, ne pa njihovemu nadomeščanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 5890/2016 z dne 22. 1. 2016 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka.

2. Zoper takšno sodbo se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet obravnavanega tožbenega zahtevka je plačilo stroškov električne energije, vode, kanalščine in odplak za mesec oktober in november 2015. Pravno podlago za obračun teh stroškov predstavlja dne 29. 10. 2003 sklenjena Pogodba o delitvi in plačilu tekočih stroškov (v nadaljevanju Pogodba) in Dodatek št. 1 k pogodbi (v nadaljevanju Dodatek). V Pogodbi je bilo v 2. členu določeno, da druga pogodbena stranka (sedaj tožena stranka) plačuje omrežnino in porabljeno električno energijo po ceni, ki jo prva pogodbena stranka (sedaj tožeča stranka) plačuje E. L. Prav tako stroške vodarine, kanalščine in čiščenja odplak po odštevalnem števcu plačuje tožena stranka po ceni, ki jo plačuje tožeča stranka družbi P. d. o. o., D., in C. D. – K. Glede na navedeno je bilo za odločitev pravno odločilno po kakšni ceni je tožeča stranka vtoževane stroške plačala dobaviteljem (saj bi se le tako lahko preverila pravilnost višine vtoževane terjatve). Tega podatka pa tožeča stranka, kljub pozivu tožene stranke in sodišča prve stopnje, ni podala. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek zavrne iz razloga, ker ga po višini ni bilo mogoče preizkusiti.

6. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da toženi stranki že vrsto let zaračunava električno energijo in vodo na enak način, kot to izhaja iz vtoževanih računov, in da je slednja vse stroške do obravnavane zadeve poravnavala v celoti, zato višina cene na posamezno enoto skupaj z ostalimi stroški med strankama ne more kar naenkrat postati sporna. Meni, da glede na takšno ustaljeno poslovno prakso, sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti ugovorom, da mora tožeča stranka višino tožbenega zahtevka še dodatno pojasniti. Po oceni višjega sodišča ti očitki niso utemeljeni. Tožbeni zahtevek se namreč nanaša na plačilo računa za oktober in november 2015. Zoper ta dva računa (ki imata naravo samostojne obveznosti) pa ima tožena stranka pravico podati kakršnekoli ugovore, ne glede na njeno preteklo ravnanje. Gre za t. i. pravico do izjave, ki jo toženi stranki daje že 22. člen Ustave RS, konkretizirana pa je tudi v prvem odstavku 5. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prav tako se tožeča stranka s sklicevanjem na preteklo prakso med strankama (tudi v delu, ki se nanaša na sestavine stroška električne energije) ne more razbremeniti obveznosti, ki ji jo nalaga 212. člen ZPP, tj. da navede vsa pravno odločilna dejstva, ki so potrebna za utemeljenost tožbenega zahtevka in seveda zanje predloži relevantne dokaze.

7. Tudi pritožbene navedbe, češ da bi morala tožena stranka sama pridobiti podatke o cenah pri dobaviteljih, če je menila, da zaračunana cena ni pravilna, niso utemeljene. Tožena stranka namreč v postopku ni trdila, da je zaračunana cena previsoka ali nepravilna, temveč da je sploh ne more preizkusiti, saj ni jasno, po kakšni ceni je tožeča stranka plačevala dobave dobaviteljem. V zvezi s tem dejstvom je bilo trditveno in dokazno breme na tožeči stranki, katerega pa ni zmogla; tožeča stranka je navajale le (in kot to ponavlja še v pritožbi), da zaradi svojega obsega dosega „ugodne cene“ pri dobaviteljih in da te ugodnosti prenaša na svoje poslovne partnerje, kar pa je pavšalno in ne zadošča za konkretno določitev višine posameznega stroška.

8. Enako pavšalne so pritožbene navedbe, češ da obstajajo v Pogodbi izrecne določbe, da se strošku električne energije prišteje še izgube transformacije in stroške, povezane z lastništvom in vzdrževanjem T. postaje. Pritožnica namreč ne navede, v katerem členu konkretno naj bi bilo to zapisano (čeprav bi bilo to nujno, glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo ravno nasprotno, tj. da iz Pogodbe in Dodatka pravna podlaga za zaračunavanje teh stroškov ne izhaja), pa tudi sicer nerelevantne, saj še vedno manjkajo trditve glede višine vsakega posamičnega stroška. Pregled stroškov mora biti namreč jasen, transparenten in preverljiv. Tem kriterijem pa tožeča stranka ni zadostila (in kar niti ni pritožbeno izpodbijano).

9. Obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP). V tovrstnih sporih lahko sodišče odloči brez razpisa naroka za glavno obravnavo, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni izrecno zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). Tako pravna teorija kot sodna praksa zavzemata stališče, da ni mogoče šteti, da določen dokazni predlog (npr. zaslišanje prič in pravdnih strank) pomeni zahtevo za izvedbo naroka (N. Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 722; sodba VSL opr. št. II Cpg 1172/2013, II Cpg 1817/2014 in druge). V konkretni zadevi izrecne zahteve za izvedbo naroka ni bilo, pisni dokazi pa so tudi po presoji višjega sodišča dajali dovolj podlage za odločitev oziroma je bilo le-to mogoče sprejeti že na podlagi dejstva, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega bremena glede višine tožbenega zahtevka. Neutemeljen je tako pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo naroka za glavno obravnavo, čeprav je tožeča stranka predlagala zaslišanje priče in zakonite zastopnice, storilo kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo predlaganih ustnih dokazov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožeča stranka ni navedla pravno odločilnih dejstev, ki bi omogočala preizkus tožbenega zahtevka po višini. V takšnem primeru pa je vsakršna izvedba dokazov odveč, saj trditvenega manjka ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov. Ti so namenjeni potrditvi pravno relevantnih trditev, ne pa njihovemu nadomeščanju.

10. Glede na navedeno tožeča stranka z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi ni uspela, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).