Jedro

Načela materialne resnice ne gre jemati kot načela, ki ga je treba uveljavljati brez kakršnihkoli izjem, sicer pravdni postopek ne bi bil nikdar končan. Izjem in omejitev tega načela je veliko, med njimi je tudi primer, ko se mu pravdni stranki odpovesta, bodisi tako, da nočeta ugotavljati materialne resnice in priznata relevantna dejstva ali razpolagata s tožbenim zahtevkom, bodisi tako, da sodišču ne omogočita, da bi izvedlo predlagane dokaze.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženi plačati tožniku menični znesek 3.891.586,20 tolarjev, zamudne obresti od glavnice 3.891.586,20 tolarjev za čas od 10.5.1995 do 7.2.1997 v znesku 2.007.934,50 tolarjev ter zamudne obresti, ki so določene v zakonu in tečejo od glavnice 4.469.520,70 tolarjev od 8.2.1997 do plačila. Po toženčevi pritožbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi in delno spremenilo prvo sodbo, tako da je tožencu naložilo plačilo 4.469.520,70 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 8.2.1997 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge, predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče izvesti dokaz z izvedencem grafologom, ki bi ugotovil pristnost toženčevega podpisa na menici. Kvantitativne razlage, češ da se sporni podpis kar trikrat pojavlja na bianco menicah in še na pooblastilu, ne sprejema in meni, da bi moralo sodišče ugotoviti materialno resnico. Toženec navaja, da je zanikal, da bi podpisal kakršnekoli menice, zato meni, da je sodišče arbitrarno ocenilo dokaze. Sodišču druge stopnje še očita stavek, češ da prvo sodišče ni imelo "oprijemljivih razlogov za sum v verodostojnost toženčevega meničnega podpisa", in trdi, da je z besedo sum izničilo pojem prepričanja in resnice, na katerem temelji sodba. Zato trdi, da sta sodišči kršili načelo iskanja materialne resnice in jima očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z valuto pa navaja, da sta sodišči napačno uporabili materialno pravo, ker sta prisodili tolarske obresti, ki so previsoke, in ne obresti, ki se v kraju izpolnitve izplačujejo za hranilne vloge za DEM, ATS in CHF. Sodišču druge stopnje še očita napačno razlago, da iz pogodbene obrestne mere izhaja, da je bila mišljena vrnitev posojila v ustrezni tolarski protivrednosti.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92, v nadaljevanju ZPP 1977) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Čeprav tožena stranka v reviziji navaja določila Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče uporabljalo določila ZPP 1977. Razlog za to je v prvem odstavka 498. člena novega ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Bistvenih kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, ki jih mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (386. člena ZPP 1977), v postopku ni bilo; druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so v reviziji izrecno navedene. Revizija uveljavlja kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, ki jo navaja v zvezi s kršitvijo načela materialne resnice in dejstvom, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem grafologom. Toda načela materialne resnice ne gre jemati kot načela, ki ga je treba uveljavljati brez kakršnihkoli izjem, sicer pravdni postopek ne bi bil nikdar končan. Izjem in omejitev tega načela je veliko, med njimi je tudi primer, ko se mu pravdni stranki odpovesta, bodisi tako, da nočeta ugotavljati materialne resnice in priznata relevantna dejstva ali razpolagata s tožbenim zahtevkom, bodisi tako, da sodišču ne omogočita, da bi izvedlo predlagane dokaze. V konkretnem primeru je tožena stranka v odgovoru na tožbo pod 2. sicer navedla, da ji o menici ni ničesar znanega in da ugovarja verodostojnosti podpisa na menici in na menični izjavi, kot dokaz pa je ponudila grafologa po izbiri sodišča in zaslišanje strank. Toda na glavno obravnavo dne 15.7.1998 ni pristopil niti pooblaščenec tožene stranke, niti toženec sam, čeprav sta bila pravilno povabljena. Zato je sodišče preložilo narok na 9.9.1988, vendar na glavno obravnavo spet nista pristopila ne toženčev pooblaščenec, ne toženec, ki je bil vabljen z vabilom za zaslišanje. Zato je sodišče pravilno ravnalo, ko je razpravljalo v njuni odsotnosti in je na podlagi prvega odstavka 300. člena ZPP 1977 sklenilo, da bo izvedlo predložene listinske dokaze ter v skladu z drugim odstavkom 265. člena ZPP 1977 zaslišalo samo tožnika, ki je pojasnil, da mu toženec v večkratnih pogovorih nikoli ni oporekal podpisa na menici. Da ob takem pravdanju tožene stranke ni bilo razlogov za nadaljnje prelaganje obravnav in zavlačevanje postopka, je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo v sodbi. V sodbi je pojasnilo, kako je ocenilo dokaze in ugotovilo vsa, za odločitev pomembna dejstva. Sodba je razumljiva in tudi sicer vsebuje vse, kar je potrebno (337. člen ZPP 1977). Tudi sodba pritožbenega sodišča vsebuje vse, kar je predpisano v 357. členu ZPP 1977. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. V Republiki Sloveniji je plačilno sredstvo tolar. Podlaga za lastno valuto izhaja iz 152. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 z ustavnima zakonoma, ki sta objavljena v Ur. l. RS, št. 42/97 in 66/2000, URS), v katerem je določeno, da ima država centralno banko. V Zakonu o Banki Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91, ZBS) je kot centralna banka določena Banka Slovenije, ki izdaja bankovce in kovance v denarni enoti Republike Slovenije in z njimi oskrbuje območje države (68 do 72. člen). Denarna enota Republike Slovenije pa je določena v 1. členu Zakonu o denarni enoti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 17/91, ZUDE) in ta je tolar, ki se deli na 100 stotinov. Glede na to, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da mora toženec vrniti prejeto posojilo v tolarjih, pa čeprav je bilo dano deloma tudi v tujih valutah. Obresti za primer zamude plačila tolarskih zneskov določa 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89, ZOR), ki napotuje na poseben zakon.

Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je revizijsko sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije, ker ta ni bila uspešna (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).