Jedro

Pri nesreči premikajočih se motornih vozil se odgovornost za nastalo škodo presoja po krivdnem načelu (178. člen ZOR). Za pretrpljeno škodo odgovarja vsak imetnik motornega vozila v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Vozili obeh udeležencev je pri tem mogoče uvrstiti v kategorijo motornih vozil. Tožnikovo nepazljivost, ocenjeno kot izsiljevanje prednosti, je izpodbijana sodba utemeljeno upoštevala kot bistven prispevek k nastanku škode in sicer ne glede na vrsto obeh udeleženih motornih vozil. Zavarovanec tožene stranke je namreč vozil s hitrostjo, ki je bila nižja od dovoljene, ugotovljene okoliščine pa mu niso narekovale take dodatne skrbnosti, da bi mu bilo mogoče očitati v reviziji zatrjevani prispevni delež k nastanku škode.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 840.000,00 SIT s pripadki, pri čemer je bilo ugotovljeno, da za nastalo škodo tožnik odgovarja do višine 70%, tožena stranka pa do nadaljnjih 30 %. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je dosojeno odškodnino, ob ugotovitvi, da tožnik sam odgovarja za nastalo škodo do višine 80 %, znižalo na 560.000,00 SIT s pripadki. V ostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, kot neutemeljeno pa je v celoti zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti takšni sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. Vsebinsko uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo delež odgovornosti udeležencev za nastalo škodo spremenjen v korist tožnika. Breme odgovornosti med udeležencema v prometni nezgodi, iz katere izvira škoda, ni pravilno porazdeljeno. Prezrto je, da je zavarovanec tožene stranke vozil avtomobil, tožnik pa motorno kolo. Avtomobilist je nadaljeval z vožnjo v križišče z neprednostno cesto s preveliko hitrostjo, čeprav je lahko videl, da se mu na motornem kolesu približuje ostareli človek. Zato je bil zavezan k posebni pozornosti in pazljivosti. Tožnik priznava svojo odgovornost le do 50 %.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob ugotovljeni dejanski podlagi, ki na revizijski stopnji ne more biti predmet izpodbijanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), je izhodišče za presojo višine deleža odškodninske odgovornosti tožnika in zavarovanca tožene stranke prometna situacija ob škodnem dogodku. Ta pa je bila taka, da je tožnik z motornim kolesom pripeljal iz stranske, neprednostne, s prometnim znakom "stop" pred križiščem opredeljene ceste, skozi križišče na prednostno cesto, po kateri je z njegove leve pripeljal z avtom zavarovanec tožene stranke. Ob predpisani omejitvi hitrosti vožnje na 60 km/h je vozil po tej cesti s hitrostjo, ki ni presegla 55 km/h. Ker je ob dobri vidljivosti in preglednosti obema udeležencema bilo dano, da se zaznata na primerno razdaljo, je ob opisani situaciji že sodišče prve stopnje štelo, da je zaradi neupoštevanja prometnega znaka in prednosti ustvaril nevarno situacijo tožnik in z izsiljevanjem prednosti grobo kršil prometne predpise. Nekoliko prepozni in napačni reakciji zavarovanca tožene stranke je pripisalo le manjši (30 %) delež pri nastanku škode, ta delež pa je z večjim poudarkom na tožnikovem izsiljevanju prednosti sodišče druge stopnje znižalo za 10 %.

Opisana pravna presoja dejstev dejanskega stanja je sprejemljiva, enako pa tudi stališče izpodbijane sodbe, ki delež odgovornosti tožnika zvišuje na 80 %. Pri nesreči premikajočih se motornih vozil se odgovornost za nastalo škodo presoja po krivdnem načelu (178. člen ZOR). Za pretrpljeno škodo odgovarja vsak imetnik motornega vozila v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Vozili obeh udeležencev je pri tem mogoče uvrstiti v kategorijo motornih vozil. Tožnikovo nepazljivost, ocenjeno kot izsiljevanje prednosti, je izpodbijana sodba utemeljeno upoštevala kot bistven prispevek k nastanku škode in sicer ne glede na vrsto obeh udeleženih motornih vozil. Zavarovanec tožene stranke je namreč vozil s hitrostjo, ki je bila nižja od dovoljene, ugotovljene okoliščine pa mu niso narekovale take dodatne skrbnosti, da bi mu bilo mogoče očitati v reviziji zatrjevani prispevni delež k nastanku škode. Njegovo odgovornost je torej možno najti le v okviru ugotovitve, da je tožnikovo nepravilno ravnanje mogel zaznati že na daljšo razdaljo, kar bi mu lahko omogočilo izbiro ustreznejše reakcije. Odgovornosti zavarovanca tožene stranke v višini 20 % od celote torej ni mogoče zviševati. V reviziji ponujena razlaga, da bi lahko videl, da se mu približuje ostareli človek na motornem kolesu, kar bi narekovalo posebno pozornost, pa je podana izven trditvene podlage o možnosti presoje starostne stopnje motorista in njegovih vozniških sposobnosti, izkustveno pa je glede na dejansko tožnikovo starost ob dogodku tudi sicer pretirana.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP), jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).