Jedro

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja dovolj določno, da bi bila škoda na otrokovem zdravju zaradi cepljenja izključena, oziroma da bi bilo tveganje, da bo utrpel zdravstveno okvaro zaradi cepljenja, bistveno manjše od tveganja, ki bi ga zanj predstavljala sama bolezen, ki bi lahko povzročila hujše posledice kot cepljenje. In ker je po mnenju sodišča vsakršna škoda na zdravju tudi že težko popravljiva, je zaključiti, da v konkretnem primeru nevarnost takšne škode zaradi cepljenja obstoji ter da je zato zakonski pogoj verjetnosti nastanka težko popravljive škode izpolnjen.

Izrek

Zahtevi se ugodi in se začasno, do pravnomočne odločitve o tožbi, pri dečku A.A., roj. ..., stan. ..., opusti cepljenje: - proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib+IPV ali cepivom Pentaxim ter - proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom MMRVax Pro ali cepivom Priorix.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 22. 2. 2011 vložila tožbo zoper odločbo Ministra za zdravje, navedeno v uvodnem delu tega sklepa, po kateri se njenemu sinu A.A., roj. ..., kljub drugačnemu predlogu tožeče stranke, ne opusti cepljenje proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib+IPV ali cepivom Pentaxim; ter ne opusti cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom MMRVax Pro ali cepivom Priorix.

V tožbi uveljavlja nezakonitost izpodbijane odločbe in predlaga njeno odpravo. Meni, da je strokovno mnenje Komisije za cepljenje, na katerem temelji odločba, pomanjkljivo in da kot tako ne more biti podlaga za izpodbijano odločitev. Na pomisleke tožeče stranke ni odgovorjeno ne s strani Komisije in ne s strani tožene stranke. Poleg tega so podane še druge pomanjkljivosti v postopku, zaradi katerih je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in zato nepravilno odločeno o predlogu tožnice, da se cepljenje sina A.A. opusti. Meni namreč in pri tem vztraja tudi v tožbi, da bi cepljenje nanj škodljivo vplivalo in imelo dolgotrajne posledice na njegovem zdravju. Sin A.A. je šibkega zdravja, ki ga skuša tožnica z različnimi metodami ustrezno podpirati in stabilizirati. Gre za sina edinca, ki ga je tožnica zaradi izjemno težavnega poroda skoraj izgubila. Sina so morali ob rojstvu oživljati. Ker je imel dihalno stisko, je bil en teden po rojstvu priklopljen na aparate in 14 dni na intenzivni negi. Zaradi slabšega uspevanja so ga hranili po sondi ter napotili na preventivne preiskave za izključitev srčne ali obtočilne motnje. Za cepiva pa je splošno znano, da imajo lahko posledice, predvsem na dihalih. Pediatrinja zato tožeči stranki ni mogla dati zagotovila, da bo njen sin cepljenje, ob težavah, ki jih je imel ob rojstvu, lahko dobro prenesel. Zato se tožeča stranka boji, da bi pri sinu prišlo do neželenih stranskih učinkov in s tem do resnejših okvar zdravja, in zato je predlagala, da se cepljenje opusti ali vsaj odloži do takrat, ko se bo ugotovilo, da zaradi cepljenja ne bo utrpel negativnih posledic. O vseh cepivih se namreč poroča, da imajo (lahko) resne stranke učinke. Obenem pa se ugotavlja njihova neučinkovitost, zaradi česar so jih v veliki meri prenehali uporabljati. Vsekakor pa bi morali biti starši seznanjeni s tveganji ter biti na koncu tisti, ki glede cepljenja svojega otroka sprejmejo odgovorno odločitev. Tožeča stranka zato glede na povedano poleg odprave odločbe predlaga še, da sodišče do dokončne odločitve v sporu izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja v smislu 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/05, 62/2010 – v nadaljevanju: ZUS-1) ter povrnitev stroškov postopka in plačane sodne takse.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo tožnice izdaji začasne odredbe ne nasprotuje.

Sodišče je zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ugodilo.

Po določbah 32. člena ZUS-1 tožba praviloma ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena. Za odložitev izvršitve oziroma za začasno (drugačno) ureditev stanja je potrebna tožnikova zahteva in izpolnjeni pogoji, ki jih določa drugi odstavek istega člena. Sodišče tako lahko odloži izvršitev oziroma izda začasno odredbo samo, če je podana ustrezna zahteva in če bi se z izvršitvijo izpodbijane odločbe tožeči stranki prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

V konkretnem primeru je torej treba ugotoviti, ali in kakšna škoda na zdravju grozi tožeči stranki oziroma njenemu sinu ter v nadaljevanju, kolikor le-ta obstoji, pretehtati škodljive posledice z ozirom na prizadetost javne koristi, ki jo prinaša obvezno cepljenje, tako za zdravje posameznika kot širše skupnosti.

Konkretno kakšne posledice na zdravju naj bi grozile sinu zaradi cepljenja, tožeča stranka ne pove, se pa sklicuje na njegove splošno znane negativne učinke. Prav tako ne pove nič konkretnega o tem, kakšno je sinovo zdravstveno stanje. Navaja in opisuje le težave, ki jih je imel ob porodu.

Obenem pa tudi tožena stranka ni nič bolj določna. Iz mnenja Komisije, ki mu tožena stranka v celoti sledi, izhaja le, da ni zdravstvenih razlogov za opustitev cepljenja, to pa zato, ker ne gre za progresivno nevrološko obolenje. Pri tem otrokovega (sedanjega) zdravstvenega stanja podrobneje ne opiše niti ne navede, zakaj omenjeno obolenje, ki pa vendarle obstoji, kot zdravstveni razlog za opustitev cepljenja ni pomembno. Iz odločbe torej ne izhaja dovolj določno, da bi bila škoda na otrokovem zdravju zaradi cepljenja v konkretnem primeru izključena, oziroma da bi bilo tveganje, da bo utrpel zdravstveno okvaro zaradi cepljenja, bistveno manjše od tveganja, ki bi ga zanj predstavljala sama bolezen, ki bi lahko povzročila hujše posledice kot cepljenje. In ker je po mnenju sodišča vsakršna škoda na zdravju tudi že težko popravljiva, je zaključiti, da v konkretnem primeru nevarnost takšne škode zaradi cepljenja obstoji in da je zato zakonski pogoj verjetnosti nastanka težko popravljive škode izpolnjen.

S predlagano opustitvijo cepljenja, ki jo je z ozirom na vsebino vloge šteti tudi za vsebino predlagane začasne odredbe, se nedvomno poseže v javno korist, ki jo zasleduje obvezno cepljenje in ki je v preprečevanju širjenja nalezljivih bolezni. Že Ustavno sodišče je ocenilo, da korist, ki jo prinaša cepljenje za zdravje posameznika in širše skupnosti, v načelu presega morebitno škodo, ki utegne nastati posameznikom zaradi stranskih učinkov cepljenja. Vendar pa to ne velja v vsakem primeru. V primerih, ko bi cepljenje pomenilo preveliko tveganje za zdravje posameznika, je namreč (po Zakonu o nalezljivih boleznih, Uradni list RS, št. 33/06-UPB1) mogoče ugotavljanje (trajnih) utemeljenih razlogov za opustitev cepljenja. V takšnih primerih torej korist posameznika prevlada nad javno koristjo. In ker po zgoraj povedanem zaenkrat ni mogoče ugotoviti, da pri tožničinem sinu A.A. za takšen primer nedvomno ne gre, je sodišče odločilo, da korist posameznika pretehta javni interes in je zato začasno, do izdaje pravnomočne sodne odločbe, odložilo obvezno cepljenje, o katerem se odloča z izpodbijano odločbo.